Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (9.951-9.975)


  1.      omahljívka  -e ž (ȋ) ženska, ki (rada) omahuje: bila je omahljivka ♪
  2.      omahljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost omahljivega človeka: to je sam zakrivil s svojo omahljivostjo / piše o nestanovitnosti in omahljivosti množic ♪
  3.      omáhniti  -em, in omahníti in omáhniti -em dov. (á ȃ; ȋ á ȃ) nav. ekspr. 1. priti iz pokončnega položaja zlasti v viseči, ležeči položaj: pri dremanju je omahnila s stola; od utrujenosti je kar omahnila na klop; omahniti čez skalo, v prepad pasti; omahnil je kakor posekano drevo 2. knjiž. omajati se, opešati: vera v zmago mu zaradi tega ni omahnila / njena zvestoba je za nekaj časa omahnila ● star. nazadnje je omahnil tudi on in obljubil pomoč se vdal, odnehal; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil (v grob, smrt) je umrl; vznes. omahnil je pod streli padel, bil ubit; vznes. roka znanega slikarja je za vedno omahnila znani slikar je umrl ♪
  4.      omahovánje  -a s (ȃ) glagolnik od omahovati: zaradi omahovanja je zamudil izredno priložnost / odločil se je brez vsakega omahovanja ♪
  5.      omahováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: glede tega omahuje; niti za trenutek ni omahovala; omahovati med lažjo in resnico; omahuje, ali naj odpošlje pismo 2. knjiž. omagovati, pešati: pod težo bremena ji roka omahuje / moči so nam omahovale, bili smo izčrpani / sovražniki že omahujejo postajajo manj napadalni 3. knjiž. počasi, s težavo hoditi: bataljon je omahoval proti taborišču ● knjiž. ponekod izgovor, poudarek omahuje se pojavlja v različnih oblikah, na različnih mestih; ekspr. korak mu omahuje hodi neodločno, negotovo omahováje stil. omahujé: omahovaje je krenil proti kaznilniškemu zidu omahujóč -a -e: omahujoč je stopila k oknu; omahujoči koraki ♪
  6.      omajánje  tudi omájanje -a s (ȃ; ā) glagolnik od omajati: omajanje zaupanja / omajanje gospodarske in politične moči; omajanje ugleda ♪
  7.      omajánost  tudi omájanost -i ž (á; ā) nav. ekspr. lastnost, stanje omajanega: omajanost njegovega upanja jim je jemala pogum / omajanost zdravja ♦ jur. omajanost zakonske zveze ♪
  8.      omajáti  omájem tudi omájati -em tudi -am dov., omájaj omájajte tudi omajájte; omajál tudi omájal (á á; á; ā) 1. narediti, povzročiti, da kaj ni več trdno, stabilno: zasilni šotor je vsaka sapica omajala; potres je omajal temelje stavbe; zob se mi je omajal / ugled se mu je omajal; omajati si položaj 2. narediti, povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več odločen, trden: njegove solze so jo omajale; njihovi ugovori ga niso mogli omajati; nazadnje se je le omajal / njegovega sklepa niso mogli omajati; omajati koga v njegovem prepričanju 3. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom ne obstaja več v prejšnji meri: omajati komu ugled, upanje; to mu je omajalo zaupanje v človeka / prenaporno delo mu je omajalo zdravje ● ekspr. pijača jim je omajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti omaján tudi omájan -a -o: njen odpor je bil s tem omajan; utrditi omajano prijateljstvo ♪
  9.      omájek  -jka m (ȃ) nar. krovni list (koruznega storža): kup omajkov / koruzni omajek // olupek: krompirjev omajek ♪
  10.      omajíti  -ím tudi omájiti -im dov., omájil (ȋ í; ā) odstraniti lubje z muževnega debla: omajiti smreko / z nožem omajiti palico ∙ nar. omajiti piščalko iz vrbovih mladik narediti // nar. odstraniti lupino, kožo: omajiti krompir / omajiti koruzo oličkati; omajiti prašiča odstraniti ščetine s kože zaklanega prašiča omajèn -êna -o tudi omájen -a -o: omajeno drevo, jabolko ♪
  11.      omáka  -e ž (ȃ) gostljata jed iz različnih živil, ki se servira samostojno ali kot dodatek jedem: krompir preliti z omako / hrenova, paradižnikova, smetanova, vinska omaka; omaka iz kumar / ledvičke v omaki ♦ gastr. majonezna omaka iz majoneze, vina in juhe; tatarska omaka majonezna omaka s kislimi kumaricami, kaprami, peteršiljem in čebulo ♪
  12.      omákati  -am nedov. (ȃ) knjiž. namakati: studenec je omakal travnik; podnožje hriba se omaka v reki // pomakati: omakati prste v vodo ● ekspr. rad si je omakal grlo z dobro kapljico rad je pil ♪
  13.      omalodúšiti  -im dov. (ū ȗ) knjiž. povzročiti, da postane kdo malodušen: hladen sprejem ga ni omalodušil; s svojimi besedami jih je omalodušil ♪
  14.      omalovaževálen  -lna -o prid. (ȃ) omalovažujoč: omalovaževalen gib, glas; omalovaževalne izjave omalovaževálno prisl.: omalovaževalno govoriti o čem ♪
  15.      omalovaževánje  -a s (ȃ) glagolnik od omalovaževati: omalovaževanje njihovih naporov jih je prizadelo; omalovaževanje in zaničevanje / z omalovaževanjem govoriti o kom ♪
  16.      omalovaževáti  -újem nedov. (á ȗ) dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: omalovaževati delo, mnenje, uspehe drugih / omalovaževati nasprotnika podcenjevati; njegove zahteve so omalovaževali jih niso upoštevali omalovažujóč -a -e: omalovažujoč to junaštvo, se je vsem zameril; omalovažujoče izjave; omalovažujoče vedenje; prisl.: omalovažujoče ravnati s kom omalovaževán -a -o: njegova umetnost je bila nepoznana ali omalovaževana ♪
  17.      omáma  -e ž (ȃ) 1. stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: v omami je pozabil na vse težave / prevzela ga je omama plesa / po telesu se mu je razlila omama // kar povzroča to stanje: pijača, ples in druge omame 2. omamljenje: omama s plinom / omama čutov 3. med. narkoza: operacija pri omami ♪
  18.      omámen  -mna -o prid. (á ā) ki povzroča omamo: omamna pijača / omamni pogledi // ekspr. močno, prijetno dišeč: omamno cvetje / omamen duh, vonj omámno prisl.: omamno dišati ♪
  19.      omámica  -e ž (ȃ) 1. star. omotica: omamica mu je zameglila pogled; vinska omamica 2. zastar. nezavest: omamica ga je rešila bolečin ♪
  20.      omamílo  -a s (í) sredstvo, ki povzroča omamo: ta plin je nevarno omamilo / redko nekatere tablete so močno omamilo mamilo ♦ med. inhalacijsko omamilo inhalacijski narkotik ♪
  21.      omamíti  in omámiti -im, in omámiti -im dov. (ȋ á; á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamiti človeka s plinom, udarcem / omamiti čebele z dimom / ekspr. groza mu je omamila čute 2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave; omamiti se z mamilom 3. knjiž. olajšati, omiliti: omamiti bolečino 4. med. narkotizirati: omamiti bolnika z injekcijo ● ekspr. knjiga ga je čisto omamila prevzela, navdušila; knjiž. te besede so mu omamile vest povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde omámljen -a -o: ni mrtev, samo omamljen je; omamljen od mamil, petja ♪
  22.      omámljanje  -a s (á) glagolnik od omamljati: omamljanje s plinom / omamljanje z lepoto ♪
  23.      omámljati  -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamljati koga s plinom, strupom / omamljati živali 2. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: omamljati koga z govorjenjem, smehom; omamljati se z mamili ∙ ekspr. čudovite umetnine so omamljale obiskovalce prevzemale, navduševale omamljajóč -a -e: omamljajoče dišave ♪
  24.      omámljenec  -nca m (ȃ) kdor je omamljen: blodnje omamljenca / omamljenec se je zavedel ♪
  25.      omámljenje  -a s (ȃ) glagolnik od omamiti: omamljenje z udarcem / operacija brez omamljenja ♪

   9.826 9.851 9.876 9.901 9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 10.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA