Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (77.651-77.675)


  1.      zvitorépiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. zvito, prebrisano ravnati, govoriti: ne zvitorepi, ne boš nas prevaral; zvitorepiti in spletkariti / povej, kaj zvitorepijo proti nam kaj slabega snujejo, pripravljajo; nekaj zvitorepi za njegovim hrbtom rovari, spletkari / dokler o tem samo zvitorepi, se ne bo nič spremenilo neodkrito, neiskreno govori ♪
  2.      zvitorépka  -e ž (ẹ̑) ekspr. 1. lisica: zvitorepka krade kokoši / lisica zvitorepka 2. zvita, prebrisana ženska: ne zaupam ji, to je prava zvitorepka ♪
  3.      zvitorépstvo  -a s (ẹ̑) ekspr. zvitost, prebrisanost: presenetiti koga s svojim zvitorepstvom ♪
  4.      zvítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost zvitega: zvitost kače / lesa zaradi zvitosti niso mogli uporabiti / bati se koga zaradi njegove zvitosti; nasprotnika je premagal s svojo zvitostjo / zvitost njegovega govorjenja ♪
  5.      zvlačúgati se  -am se dov. (ȗ) postati vlačuga: dekle se je zvlačugalo zvlačúgan -a -o: zvlačugana ženska ♪
  6.      zvléči  zvléčem dov., zvléci zvlécite in zvlecíte; zvlékel zvlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem spraviti kam: zvleči čoln k bregu; zvleči mizo na sredo sobe; zvleči voz pod streho / ekspr. tovariši so zvlekli ranjenca v zaklonišče s težavo spravili, odnesli 2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: prijatelji so ga zvlekli na koncert; dva moška sta ga zgrabila in zvlekla v sobo; končno so ga zvlekli s seboj ● pog. luknjo je kar skupaj zvlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zvleči obleko s sebe, nase sleči, obleči; redko zvleči ustnice potegniti skupaj zvléči se 1. ekspr. s težavo iti, oditi: komaj se je zvlekel do postelje; zvlekla se je v hišo 2. redko razvleči se, raztegniti se: jopica se je zvlekla; pri pranju se zvleči zvléčen -a -o: na kup zvlečene stvari ♪
  7.      zvóčen  -čna -o prid., zvóčnejši (ọ̄ ọ̑) 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost ∙ prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka ♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln ♪
  8.      zvóčnica  -e ž (ọ̑) muz. odprtina v pokrovu brenkal, godal: usmeriti mikrofon proti zvočnicam; elipsasta, okrogla zvočnica; zvočnica na violini ♪
  9.      zvóčnik  -a m (ọ̑) 1. naprava, ki spreminja v zvok električne signale, ustvarjene v mikrofonu ali snemane z gramofonske plošče ali magnetnega traku: namestiti, vgraditi zvočnike; iz zvočnika se slišijo koračnice; obvestila so dobivali po zvočniku; lijakast, velik zvočnik; opna zvočnika / radijski zvočnik ♦ elektr. mnogocelični zvočnik 2. lingv. zveneči soglasnik, ki ne zahteva pred seboj po zvenečnosti enakega soglasnika: zvočniki in nezvočniki ♪
  10.      zvóčniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zvočnik: ojačevalne naprave in zvočniška oprema / zvočniška skupina rvm ♪
  11.      zvodenéti  -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr. zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postati manj kvaliteten, nekvaliteten: vino zvodeni; stepen sneg sčasoma zvodeni // postati vsebinsko prazen: članek je zaradi navajanja nepomembnih dejstev zvodenel / akcija je popolnoma zvodenela / uspeh je zvodenel ● ekspr. kri mu je zvodenela postal je slabokrven, anemičen; knjiž. led zvodeni se stopi; ekspr. kaj ti je pamet zvodenela zakaj govoriš, ravnaš tako neumno zvodenèl in zvodenél -éla -o: zvodeneli pojmi; zvodenelo delovanje; zvodenelo vino ♪
  12.      zvodeníti  -ím dov., zvodénil (ȋ í) nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi bistvene lastnosti, značilnosti: zvodeniti omako, vino // narediti, povzročiti, da kaj postane vsebinsko prazno: taki dialogi zvodenijo dramo / zvodeniti zabavo ● knjiž. zvodeniti vodne pare utekočiniti ♪
  13.      zvodíti  zvódim dov. (ȋ ọ́) knjiž. 1. z vodenjem spraviti kam; speljati, pripeljati: zvoditi čredo za seboj; z znaki so jih spet zvodili na glavno cesto / boj za kruh ga je zvodil po svetu 2. zapeljati, zavesti: strast ga je zvodila; hotel je zabrisati sledi in zvoditi zasledovalce / njene oči so ga zvodile // prevarati, ukaniti: tako me ni še nihče zvodil 3. posredovati zvezo med moškim in žensko zaradi spolnih odnosov: teta ju je zvodila / zvodil jo je z drugim moškim ● knjiž. previdno je zvodil pogovor drugam speljal; star. zvoditi koga za nos prevarati ga ♪
  14.      zvodljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki zapeljuje, zavaja: zvodljiva ženska / obšla ga je zvodljiva misel zvodljívo prisl.: zvodljivo gledati v oči; zvodljivo se nasmihati ♪
  15.      zvodník  -a m (í) kdor posreduje pri prostituciji tako, da za plačilo išče stranke: brezvesten zvodnik; zvodnik in prostitutka // kdor koga nagovori, zapelje v spolni odnos: pretepel je zvodnika svoje žene ♪
  16.      zvòj  zvôja m (ȍ ó) knjiž. zvitek: najdba rokopisnih zvojev ♪
  17.      zvók  -a m (ọ̑) 1. kar se zaznava s sluhom: zvok se sliši; oddajati, proizvajati zvoke; dolg, oster, prijeten, zamolkel zvok; kovinski, votel zvok; posnemati naravne zvoke; glasnost zvoka / predvajati, reproducirati, zapisovati zvok; filmski zvok; zvok in slika / orgelski zvoki; zvoki harmonike, trobente / zvoki vojaške godbe ∙ publ. predvajali so plesne, zabavne zvoke plesno, zabavno glasbo; prebudili so ga zvoki koračnice koračnica ♦ rad. snemati zvok; mešalec zvoka 2. fiz. longitudinalno valovanje, ki je s frekvencami od 16 do približno 20.000 nihajev na sekundo zaznavno s sluhom: zvok se odbija, širi, uklanja; frekvenca zvoka; hitrost, jakost zvoka ♪
  18.      zvón  -a tudi -á m, mn. zvonóvi (ọ̑) 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon; zvoniti z vsemi zvonovi; bronast, železen zvon; kembelj, plašč zvona / stolp z zvonovi zvonik / cerkveni zvon; mali, srednji, veliki zvon // glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini: zvon odmeva, se razlega po dolini / opoldanski, večerni zvon // ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa: zvon naznanja, da nekje gori; zvon je odbil, udaril poldne / ekspr. zvon mu bije z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni; biti plat zvoná z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo / dajati opozorila z ladijskim zvonom; mrliški zvon v krščanskem okolju navadno najmanjši zvon, ki naznanja smrt koga; vznes. poje mu večni zvon mrliški zvon; ekspr. zapeli so velikonočni zvonovi začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč 2. navadno s prilastkom zvonu podobna priprava, del stroja: zamenjati zvon pihalnega stroja / gumijasti zvon za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka; potapljaški zvon za opravljanje del pod vodo; stekleni zvon za shranjevanje živil, zlasti sira ● zvonovi gredo v Rim v krščanskem okolju na veliki četrtek prenehajo zvoniti; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obešati na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; ekspr. bila je najlepše dekle pod našim zvonom v naši župniji; plat zvoná že bije plat zvoná zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene; problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná da bi bilo treba opozarjati nanj; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvoná drugo, nasprotno trditev, mnenje; hlače na zvon ki imajo hlačnice spodaj razširjene ◊ muz. zvonovi glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja s tolkačem ♪
  19.      zvonár  -ja m (á) 1. kdor zvoni v cerkvi: zvonar zvoni poldne 2. kdor se ukvarja z ulivanjem zvonov: zvonar je izdelal tri velike zvonove ♪
  20.      zvónast  -a -o prid. (ọ̑) podoben zvonu: zvonast cvet / oblačilo z dolgimi zvonastimi rokavi; zvonasto krilo zvónasto prisl.: zvonasto krojene hlače ♪
  21.      zvončár  -ja m (á) 1. kdor se ukvarja z ulivanjem zvoncev za živino: zvončarji so že redki 2. žival, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončar hodi pred čredo / oven zvončar 3. etn. pustna šema v kožuhu, z zvonci okrog pasu, znana v slovenskem delu Istre: sprevod z zvončarji ♪
  22.      zvončárstvo  -a s (ȃ) zvončarska obrt: izumiranje zvončarstva ♪
  23.      zvônčast  -a -o prid. (ó) podoben zvoncu: zvončast cvet / obleka z zvončastimi rokavi; zvončaste hlače hlače, ki imajo hlačnice spodaj razširjene / šotori zvončaste oblike zvônčasto prisl.: zvončasto krojen plašč ♪
  24.      zvončást  -a -o prid. (ȃ) nar. gorenjsko, navadno v zvezi zvončasta krava krava, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončasta krava je hodila pred vsemi; sam.: za zvončasto je šla vsa čreda ♪
  25.      zvônček  -čka m (ó) 1. manjšalnica od zvon, zvonec: zvonček cinglja, se oglasi, ekspr. poje; zvonček nad vrati je zazvonil / blagajniški zvonček; električni zvonček 2. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike: natrgati šopek zvončkov; zvončki in trobentice ● evfem. prišel je čas, ko je tudi njemu zapel zvonček je umrl ◊ bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; poletni veliki zvonček rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum aestivum; pomladanski veliki zvonček rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom, Leucojum vernum; muz. zvončki glasbilo iz kovinskih ploščic, na katere se udarja s tolkalcema ♪

   77.526 77.551 77.576 77.601 77.626 77.651 77.676 77.701 77.726 77.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA