Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
m (74.826-74.850) 
- zakopávati -am nedov. (ȃ) 1. dajati, polagati v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati: zakopavati poginule živali // dajati, polagati kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati, da se skrije, prikrije: zakopavati orožje, zaklad 2. ekspr. dajati, potiskati kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopavati glavo, obraz med dlani, v blazino 3. ekspr., v zvezi z v delati, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopavati doživetja vase, v svojo dušo 4. ekspr. delati, povzročati, da prihaja kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopavati koga v dolgove / zakopavati podjetje v velike stroške zakopávati se 1. z gibi, podobnimi kopanju prihajati v položaj, v katerem je kdo zakrit: te živalce se zakopavajo v pesek 2. izkopavati zemljanko, zemljanke in se naseljevati v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: armadi se zakopavata vsaka na svoji strani
reke / padalci so se začeli takoj zakopavati 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: zakopavati se v delo / zakopavati se v knjige // izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: zakopavati se v molk ♪
- zakopítati -am dov. (ȋ ȋ) 1. večkrat udariti s (konjskim) kopitom: konj vzdigne uhlje in zakopita; pren., ekspr. nasprotniki so zakopitali po njem 2. ekspr. udarjajoč s (konjskimi) kopiti iti, se premakniti: konji zakopitajo proti reki / jezdeci zakopitajo skozi vas ♪
- zakopitljáti -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. nekoliko zakopitati: konja zakopitljata in potegneta / iz vrta zakopitlja osel 2. s kratkimi udarci nog ob tla zaplesati: plesalca zakopitljata v fokstrotu ● ekspr. srce mu od veselja zakopitlja močneje zabije ♪
- zakoprnéti -ím dov., tudi zakoprnì (ẹ́ í) 1. ekspr. začutiti zelo močno željo po čem: zakoprneti po miru, pijači, ženski / o, da bi se vrnil, je zakoprnel; pren. oko zakoprni po luči 2. ekspr. zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev: ves zakoprni od ljubezni 3. zastar. zelo se zbati, odreveneti (od strahu): zakoprneti v grozi ♪
- zakoráčiti -im dov. (á ȃ) 1. ekspr. iti, stopiti s širokimi, lenobnimi koraki: zakoračiti med žito, v morje; zakoračiti za sosedom / zakoračiti za nekaj metrov dalje // iti, stopiti sploh: hitro zakoračiti proti vasi ∙ ekspr. zakoračil je v štirideseto leto pred kratkim je bil star devetintrideset let 2. preh., knjiž. stopiti tako, da pride kdo ali kaj med noge: zakoračiti ležečega / zakoračiti konja zajahati // zaskočiti: pes zakorači psico ♪
- zakorákati -am dov. (ȃ) 1. začeti korakati: telovadci zakorakajo 2. ekspr. iti, stopiti: zakorakati v morje, po sobi ♪
- zakoreníniti -im dov. (í ȋ) 1. ekspr. narediti, povzročiti, da se kdo notranje, čustveno tesno poveže s čim: zakoreniniti naseljence; zakoreniniti se v mestu / ljudje so se zakoreninili v zemljo // narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje poveže s čim, ustali v čem: zakoreniniti nove nazore v človeka; nova oblast se še ni zakoreninila / če se napake zakoreninijo, jih je težko izkoreniniti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da dobi kaj v čem osnovo, izhodišče: zakoreniniti svoja dela v ljudskih motivih zakoreníniti se s koreninami povezati se s podlago: drevo, rastlina se zakorenini zakorenínjen -a -o: v domačo zemljo, v stvarnosti zakoreninjen pisatelj; zakoreninjen potaknjenec; zakoreninjene navade ♪
- zakorenínjati -am nedov. (í) ekspr. delati, povzročati, da se kdo notranje, čustveno tesno povezuje s čim: zakoreninjati nemirne ljudi; počasi se zakoreninjati v novem okolju // delati, povzročati, da se kaj globlje, trajneje povezuje s čim, ustaljuje v čem: zakoreninjati novo miselnost; v ljudeh se zakoreninja drugačno prepričanje zakorenínjati se s koreninami povezovati se s podlago: rastlina se že zakoreninja ♪
- zakorenínjenec -nca m (ȋ) ekspr. človek, ki je notranje, čustveno tesno povezan s čim: zakoreninjenci v tradiciji ◊ agr. zakoreninjeni potaknjenec ♪
- zakorenínjenost -i ž (ȋ) ekspr. stanje zakoreninjenega: zakoreninjenost človeka v domačo zemljo / zakoreninjenost navad ◊ agr. rastline zaradi slabe zakoreninjenosti hirajo ♪
- zakosíti -ím dov., zakósil (ȋ í) 1. začeti kositi: zakositi novo red / ekspr. strojnica zakosi med nasprotnikovimi vojaki 2. pri košenju zaiti kam: zakositi v sosedov travnik / redko zakositi sosednjega kosca pri košenju zaiti v njegovo red 3. pri košenju nekoliko raniti, poškodovati: zakositi zajca / zakositi ptičje gnezdo ● redko zakositi se do kosti ukositi se zakošèn -êna -o: zakošena red ♪
- zakostenéti -ím dov. (ẹ́ í) 1. spremeniti se v kost: hrustanec zakosteni / lobanjski šivi zakostenijo 2. postati nesposoben za sprejemanje novosti; okosteneti: organizacija je popolnoma zakostenela zakostenèl in zakostenél -éla -o: zakostenel hrustanec ♪
- zakošátiti se -im se dov. (á ȃ) knjiž. košat, bujno razraščen se prikazati: na hribu se pred popotniki zakošatijo hrasti // košato, bujno se razrasti: čez leta so se drevesa zakošatila ♪
- zakót -a m (ọ̄) star. zakotje: skočiti iz zakota pri peči ♪
- zakotalíkati -am dov. (ȋ) ekspr. zakotaliti, zavaliti: zakotalikati kroglico / zakotalikati jabolko pod omaro; zakotalikati se v luknjo ♪
- zakotalíti -ím dov., zakotálil (ȋ í) narediti, da se kaj premika po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: zakotaliti obroč, sod / zakotaliti po tleh pest drobiža // narediti, da kaj tako premikajoč se pride kam: zakotaliti kroglo v odprtino / zakotaliti sod vina z voza zakotalíti se premakniti se po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: jabolka se zakotalijo na vse strani // tako premikajoč se priti kam: oreh se zakotali pod omaro ♪
- zakotáti -ám in -kótam dov. (á ȃ, ọ̄) nar. zakotaliti, zavaliti: zakotati sod na voz / kovanec se zakota po tleh / zakotati se v jarek ♪
- zakótek -tka m (ọ̑) manjši, težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora: priti iz zakotka skladišča; postaviti kovček v zakotek ob ognjišču, pri oknu // manjši, težje opazen, skriven prostor, kraj: po zakotkih skrivajoče se živali / roparji imajo svoje zakotke na robu puščave ♪
- zakóten -tna -o prid., zakótnejši (ọ̑) 1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika 2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec ◊ jur. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje ♪
- zakótiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. zavzeti, zasesti: v ozki veži je skrinja zakotila pol prostora / potniki so popolnoma zakotili avtobus ♪
- zakotíti -ím dov., zakótil (ȋ í) pri živalih zaploditi: izbrani samci zakotijo številen zarod zakotíti se 1. redko razmnožiti se, namnožiti se: komarji so se zakotili; po gozdovih so se zakotili medvedi 2. ekspr. nastati, pojaviti se: zaradi nečistoče so se zakotile bolezni ♪
- zakótje -a s (ọ̑) težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora: v hiši ni zakotja, ki ne bi bilo uporabljeno; zakotja dvorišča, mesta; zakotje ob ognjišču / vasica leži v tihem zakotju; zakotje doline, gozda // težje opazen, skriven prostor, kraj: vidra pobegne v svoje zakotje; skrivati se v votlih drevesih in podobnih zakotjih // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen kraj: novica se je razširila tudi v zakotja; naseliti se, živeti v zakotju ♪
- zakotljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. zakotaliti, zavaliti: zakotljati sod / orehi se zakotljajo na vse strani ♪
- zakótnik -a m (ọ̑) 1. ekspr. kdor živi v zakotju: tak zakotnik o tem ne more odločati 2. star. preužitkar: po prihodu snahe sta postala zakotnika ♪
- zakótnost -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost zakotnega: zakotnost kraja / ekspr. zakotnost krčme / ekspr. kraji so res odročni, toda prebivalci so prerasli svojo zakotnost ♪
74.701 74.726 74.751 74.776 74.801 74.826 74.851 74.876 74.901 74.926 
