Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (74.801-74.825)


  1.      zakolíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo a) za zaznamovanje na zemljišču: zakoličiti cesto, stavbo; vojaki so si zakoličili tabor b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: zakoličiti sadiko; zakoličiti s tremi količki 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom postaviti, zasaditi kaj kam sploh: zakoličiti zastavo blizu pristajališča; zakoličiti strašilo v proso 3. publ. določiti čemu smer, potek: zakoličiti nadaljnji razvoj // določiti meje česa: zakoličiti področje dejavnosti; zakoličiti življenjske cilje / zakoličiti privatno dejavnost po številu zaposlenih omejiti jo glede na število zaposlenih // določiti sploh: zakoličiti norme / z ločili zakoličiti, kako naj se pesem bere / zakoličiti mejnike obdobja postaviti ● žarg., šol. spet je zakoličil dobil negativno oceno zakolíčen -a -o: zakoličena parcela; vse je nadzorovano in zakoličeno ♪
  2.      zakolíti  -ím in -kólim dov., zakólil in zakôlil (ȋ í, ọ́) redko postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju; zakoličiti: okopati in zakoliti ♪
  3.      zakolobáriti  -im dov. (á ȃ) ekspr. 1. narediti pri premiku krogu podobno pot; zakrožiti: pes zakolobari okrog dreves / zakolobariti v krogu / zakolobariti z dežnikom 2. začeti hoditi v kolobarjih, krogih: moral se je držati steze, sicer bi zakolobaril // začeti se premikati v kolobarjih, krogih: plamen zakolobari proti nebu / na strehi reševalnega avtomobila zakolobari rdeča luč se zavrti 3. redko nespretno, opotekaje se iti, stopiti; zakolovratiti: zakolobariti na drugo stran ceste; zakolobariti po pivnici ♪
  4.      zakolovrátiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. 1. nespretno, opotekaje se iti, stopiti: zakolovratiti proti izhodu; zakolovratiti po sobi 2. iti, stopiti brez cilja: v temi je zakolovratil po stanovanju / veliko let je minilo, odkar sem zakolovratil v svet // zaiti: zakolovratiti s poti; zakolovratil je v neznane kraje 3. narediti nerodne gibe: zakolovratiti z rokami ♪
  5.      zákon  -óna m (á ọ́) poljud. z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske, strok. zakonska zveza: obljubiti, ponuditi dekletu zakon; v zakonu je srečna; harmoničen, ekspr. ploden zakon; zakon iz koristoljubja, ljubezni; po dveh letih zakona sta se ločila / skleniti zakon poročiti se; dati komu hčer v zakon; stopiti v zakon poročiti se; star. vzel jo je v zakon poročil se je z njo / cerkveni, civilni zakon / prinesti v zakon lepo doto; v zakonu z drugim možem ni imela otrok; otroci iz prvega zakona; zunaj zakona je imel hčer ∙ divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze ♦ jur. dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; mešani zakon zakon med osebama različne narodnosti, vere; rel. zakrament svetega zakona; soc. parni zakon med enim moškim in eno žensko; skupinski zakon v katerem hkrati živi več moških in žensk ♪
  6.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  7.      zakončeváti  -újem nedov. (á ȗ) star. zaključevati, končevati: zid zakončuje kamnit napušč / na vzhodu zakončuje pokrajino hribovje / zakončevati drugo desetletje svojega življenja ♪
  8.      zakónec  -nca m (ọ̄) oseba v odnosu do osebe, s katero je v zakonski zvezi: zakonca se dobro razumeta; prevarani zakonec ♪
  9.      zakoníčiti  -im dov. (í ȋ) redko dati čemu koničasto obliko: žival napne telo in ga zakoniči zakoníčiti se prodreti, zariti se v kaj s konico in tam ostati: igla se je zakoničila v kožo / četa se zakoniči v sovražnikove vrste zakoníčen -a -o: zakoničena steklena cevka ♪
  10.      zakoník  -a m (í) 1. jur., v nekaterih državah zbirka zakonov, ki v celoti in sistematično urejajo širše pravno področje: sprejeti zakonik; soditi po zakoniku / civilni, kazenski zakonik; obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811 / Dušanov, Napoleonov zakonik 2. knjiž., navadno s prilastkom pravila, zakoni: knjižni jezik ne more brez jezikovnih zakonikov / nravni zakonik ♪
  11.      zakonít  -a -o prid. (ȋ) 1. ki je v skladu z zakoni, predpisi: zakonit ukrep; zakonito poslovanje / zakoniti rok; doseči kaj po zakoniti poti // z zakonom priznan ali dovoljen: imeti do česa zakonito pravico; zakonito plačilno sredstvo / zakoniti lastnik; zakonita posest // ki temelji na pravu, zlasti na zakonu: zakonita oblast, vlada 2. po zakonu priznan na osnovi veljavno sklenjene zakonske zveze: zakoniti sin; zakonita žena 3. publ. skladen z določenim zakonom, pravilom: nujen, notranje zakonit postopek / to je postalo skoraj zakonit pojav stalen, reden zakoníto prisl.: zakonito se pojavljati; zakonito ravnati ♪
  12.      zakonítost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost zakonitega: zakonitost postopka, predpisa / skrbeti za red in zakonitost za to, da vse poteka skladno z zakoni, predpisi / publ. zakonitost razvoja je očitna 2. kar je skladno z določenim zakonom, pravilom: v naključju odkriti, ugotoviti zakonitost; družbene, psihološke, tržne zakonitosti; zakonitosti mišljenja, vzgoje; zakonitosti v jeziku ♪
  13.      zakonodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor izdaja zakone: zakonodajalec je skupščina; zakonodajalec je določil stroge kazni // ekspr. kdor daje, določa zakone, obvezna pravila sploh: človek kot sam svoj zakonodajalec / pravopisni zakonodajalec ♪
  14.      zakonodájec  -jca m (ȃ) star. zakonodajalec: tako kazen je določil zakonodajec / pisatelj je zakonodajec jezika ♪
  15.      zakonodájstvo  -a s (ȃ) star. zakonodaja: proučevati, spremeniti zakonodajstvo ♪
  16.      zakonodávec  -vca m (ȃ) star. zakonodajalec: za tako dejanje je zakonodavec predpisal visoko kazen / jezikovni zakonodavci ♪
  17.      zakonodáven  -vna -o prid. (á ā) star. zakonodajen: zakonodavna pristojnost / zakonodavni organ ● star. njegova beseda, volja zame ni zakonodavna ni zakon ♪
  18.      zakonodávstvo  -a s (ȃ) star. zakonodaja: zakonodavstvo je pravica suverene oblasti / imeti zakonodavstvo zakonodajno pravico, oblast / zakonodavstvo te države je vzorno ♪
  19.      zakónski  -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zakon, zakonsko zvezo: zakonsko obdobje / zakonski prepiri; zakonska sreča; zakonska zvestoba / knjiž. zakonski drug mož; zakonski stan, ekspr. jarem / zakonski otrok; zakonska žena // nanašajoč se na zakonce: zakonski par; zakonska skupnost / zakonska postelja postelja za dve osebi; zakonska spalnica ● ekspr. srečno sta zajadrala v zakonski pristan se poročila ◊ jur. zakonski zadržek zadržek, zaradi katerega se zakonska zveza ne sme ali ne more skleniti; zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske ♪
  20.      zakónski  tudi zákonski -a -o prid. (ọ̄; á) nanašajoč se na zakon, predpis: zakonski osnutek, predlog; zakonsko besedilo / zakonski rok; zakonska zaščita / za to ni zakonske osnove / uredba z zakonsko močjo / zakonski zastopnik zastopnik, ki ga imenuje po zakonu pristojni organ zakónsko tudi zákonsko prisl.: zakonsko omejiti ♪
  21.      zakonspirírati  -am dov. (ȋ) narediti, da se kaj ohrani v tajnosti; zakriti, prikriti: zakonspirirati bolnico, skrivališče; zakonspirirati z listjem in mahom / zakonspirirati akcijo, organizacijo; četa se je zakonspirirala v gozdu zakonspiríran -a -o: zakonspiriran štab ♪
  22.      zakónstvo  -a s (ọ̑) star. zakon, zakonski stan: v prvem letu zakonstva je rodila hčer ♪
  23.      zakónščica  -e ž (ọ̄) knjiž. (zakonska) žena: zakonščica ga je prevarala s sosedom ♪
  24.      zakòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od zakopati: zakop poginule živine 2. nekdaj v zemljo izkopan in od vrha zasut prostor za zaščito vojakov pred sovražnikom: delati zakope; vhod v zakop; posadka v zakopu / napoditi nasprotnika v zakope zemljanke 3. vrtn. prostor, kamor se zakopljejo izkopane rastline, deli rastlin, da prezimijo, se ohranijo: dati čebulice tulipanov, sadike jablan v zakop ♪
  25.      zakopáti  -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške ● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah zakopáti se 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji ∙ ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪

   74.676 74.701 74.726 74.751 74.776 74.801 74.826 74.851 74.876 74.901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA