Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (74.301-74.325)


  1.      zadoščênje  -a s (é) 1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje; čutiti zadoščenje; imeti zadoščenje pri delu; zadoščenje zmagovalca; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil 2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje; materialno, moralno zadoščenje; popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje 3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom 4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev ● zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo ♪
  2.      zadoščeváti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. zadoščati, zadostovati: njegovo znanje zadoščuje zadoščujóč -a -e zadosten: ugotavljati kaj z zadoščujočo točnostjo ♪
  3.      zadovóljen  -jna -o prid., zadovóljnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se duševno ugodno počuti zaradi doživljanja svojega stanja kot dovolj skladnega z lastnimi potrebami, željami: prijetno je delati v družbi zadovoljnih sodelavcev; zadovoljen je bil, da se je kar smehljal; zadovoljen se je vrnil domov; rad vidi svoje goste zadovoljne; vidno, ekspr. v dno srca zadovoljen / iron. si zdaj zadovoljen, ko je šipa razbita; evfem. nisem najbolj zadovoljen nisem zadovoljen // ki je večkrat, navadno v takem stanju: vsi so ga poznali kot zadovoljnega človeka; od malega je miren in zadovoljen // ki izraža, kaže tako stanje: zadovoljen obraz / zadovoljno življenje 2. v povedni rabi ki ima pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: gospodar je z najetimi delavci zadovoljen; biti zadovoljen s samim seboj; zadovoljen sem, da tega nisem storil / biti z malim zadovoljen 3. zastar. vesel: zadovoljen je bil srečnega izida / kljub prigovarjanju ni bil zadovoljen iti ni hotel iti ● ekspr. te rastline z jutranjim zalivanjem niso zadovoljne zanje tako zalivanje ni primerno; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni zadovóljno prisl.: zadovoljno si meti roke; zadovoljno se smehljati; zadovoljno spregovoriti, živeti ♪
  4.      zadovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega delati, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljevati nagone, potrebe; zadovoljevati želje po igri, plesu / zadovoljevati zahteve, publ. zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim 2. delati, povzročati, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: delo ga zadovoljuje; površen odgovor ne zadovoljuje pravega raziskovalca / publ.: poslano blago nas ne zadovoljuje s poslanim blagom nismo zadovoljni; učbenik zaradi številnih strokovnih napak ne zadovoljuje nima ustreznih kvalitet 3. povzročati, omogočati, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: zadovoljevati svojega partnerja zadovoljeváti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: zamudniki se bodo morali zadovoljevati s slabšimi sedeži zadovoljujóč -a -e: nadaljevati delo, zadovoljujoč se z delnimi uspehi; zadovoljujoča domačnost ∙ publ. izid meddržavnih razgovorov je zadovoljujoč zadovoljiv ♪
  5.      zadovoljíti  -ím dov., zadovóljil (ȋ í) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju; zadovoljiti želje / zadovoljiti svoj okus narediti po svojem okusu; zadovoljiti poželenje; zadovoljiti zahteve, publ. zahtevam izpolniti jih, ustrezati jim 2. narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: novi izdelek je zadovoljil odjemalce; ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega opazovalca; odgovor ga ni zadovoljil; noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti / publ. domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo 3. povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: nobena ženska ga ni zadovoljila zadovoljíti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: bil je v taki stiski, da bi se z vsem zadovoljil; zamudniki so se morali zadovoljiti s tem, kar je ostalo zadovoljèn -êna -o: čustveno zadovoljen človek; zadovoljene potrebe ♪
  6.      zadovoljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki je po lastnostih, kakovosti v skladu s pričakovanji, zahtevami, potrebami, željami: zadovoljiv odgovor; zadovoljiv uspeh; zadovoljiva rešitev problema; zadovoljivo zdravstveno stanje 2. redko zadovoljujoč: njen poklic je težek, a gotovo tudi zadovoljiv 3. zastar. zadovoljen: zadovoljiv nasmeh zadovoljívo prisl.: zadovoljivo odgovoriti; zadovoljivo opravljati delo; zadovoljivo oskrbovan dom; sam.: spodbujanje k še bolj zadovoljivemu ♪
  7.      zadovoljívost  -i ž (í) 1. lastnost zadovoljivega: lepotna in uporabnostna zadovoljivost predmeta 2. zastar. zadovoljstvo: po kosilu čutiti prijetno zadovoljivost ♪
  8.      zadovóljnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost zadovoljnega človeka: zadovoljnost sitega otroka / zadovoljnost je dragocena poteza njegovega značaja / zadovoljnost s poklicem; zadovoljnost s samim seboj 2. zadovoljstvo: zadovoljnost se kaže na njegovem obrazu / oči se mu svetijo od zadovoljnosti ♪
  9.      zadovóljstvo  -a s (ọ̑) 1. stanje zadovoljnega človeka: zadovoljstvo obide, ekspr. se polasti koga; čutiti zadovoljstvo; najti zadovoljstvo v čem; dolgotrajno, trenutno zadovoljstvo; notranje, ustvarjalno zadovoljstvo; veliko zadovoljstvo; zadovoljstvo po opravljenem delu / ekspr. sijati od zadovoljstva, v zadovoljstvu; narediti kaj v zadovoljstvo, star. na zadovoljstvo koga; publ. pogovori med državama potekajo v obojestransko zadovoljstvo; živeti v miru in zadovoljstvu; z zadovoljstvom sprejeti novico / njegov obraz kaže zadovoljstvo // nav. mn., ekspr. kar vzbuja, povzroča tako stanje: privoščiti si različna majhna zadovoljstva / materialna zadovoljstva 2. pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: zadovoljstvo z obstoječim; zadovoljstvo s samim seboj / publ. državnika sta izrazila zadovoljstvo, da je sporazum sprejet ♪
  10.      zadovóljščina  -e ž (ọ̑) zastar. 1. zadovoljstvo: čutiti zadovoljščino po opravljenem delu 2. zadoščenje: zahtevati zadovoljščino ♪
  11.      zadrčáti  -ím dov. (á í) hitro se premakniti: avtomobil je zadrčal mimo, da ga je bilo komaj za trenutek videti ● redko na ilovnati stezi ji je večkrat zadrčalo spodrsnilo; star. zadrčal se je po strmini se zadrsal ♪
  12.      zadrdráti  -ám dov. (á ȃ) 1. dati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: ob vsakem sunku vetra zadrdra klopotec / ekspr. strojnica je v presledkih nekajkrat zadrdrala 2. ekspr. hitro, ropotajoč se premakniti: kočija je zadrdrala z dvorišča 3. ekspr. začeti zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec zadrdra pesmico ♪
  13.      zadréga  -e ž (ẹ̑) 1. položaj, ko je komu nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: pomagati komu iz zadrege; spraviti koga v zadrego; izhod iz zadrege / v zadregi se je zasmejal / za odgovor ni nikoli v zadregi; bil je v zadregi, kam naj se postavi / ekspr. denarne zadrege pomanjkanje denarja 2. neprijeten občutek koga, ki mu je nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: obšla ga je zadrega; premagati, prikriti zadrego / brez zadrege pripovedovati o sebi ● nar. gorenjsko dnevi pred svatbo so minili v zadregi časovni stiski; nar. gorenjsko le kakšno zadrego imate, da že odhajate kaj se vam tako mudi ♪
  14.      zadrégar  -ja m (ẹ̑) knjiž. kdor v svojem vedenju, ravnanju kaže zadrego: po naravi je zadregar in počasnež ♪
  15.      zadrégarski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na človeka, ki v svojem vedenju, ravnanju kaže zadrego: zadregarski deški obraz / zadregarsko iskanje ustreznega izraza ♪
  16.      zadrekáti  -ám dov. (á ȃ) vulg. z iztrebki narediti nečisto: kokoši so zadrekale dvorišče / v hlevu si je zadrekal hlače zamazal z blatom, iztrebki // zamazati sploh: avtomobil ga je oškropil in zadrekal zadrekán -a -o: z ilovico zadrekana kočija ♪
  17.      zadréti  -drèm in -dêrem dov., stil. zaderó; zadríte in zaderíte; zadŕl (ẹ́ ȅ, é) s sunkom narediti, da kaj ostrega, koničastega pride v kaj in tam ostane: jastreb je zadrl kremplje v zajca; zadreti nož v lipovino zadréti se zaradi sile, ostrine priti v kaj in tam ostati: trn se mu je zadrl v peto / ekspr. kragulj se je s kremplji zadrl v kokoš; pren. njene besede so se mu zadrle v srce zadŕt -a -o 1. deležnik od zadreti: v roko zadrt drobec stekla 2. slabš. trdovraten, zagrizen: zadrt nasprotnik / zadrto sovraštvo / zadrt glas, pogled; prisl.: zadrto gledati, vprašati; zadrto dosleden ♪
  18.      zadréti se  -dêrem se dov., zaderíte se; zadŕl se (ẹ́ é) ekspr. oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom: zadrl se je v pozdrav / ali prideš, se je zadrl za menoj / na strehi se je zadrla mačka / šolski zvonec se je zadrl // grobo, glasno koga ošteti: zadreti se na koga; za vsako stvar se zadere name ♪
  19.      zadrevíti  -ím dov., zadrêvi in zadrévi, zadrévil (ȋ í) star. zapoditi, zagnati: zadrevil je čredo nazaj / zadrevil je plašč z obema rokama v nasprotni kot; skokoma se je zadrevil po stopnicah ♪
  20.      zadŕga  -e ž (ȓ) priprava za zapenjanje česa, sestavljena iz dveh trakov z zobci ob notranjem robu, ki se s potegom drseče priprave odpira ali zapira: odpreti, zapreti zadrgo; všiti zadrgo; obleka, žep se zapenja z zadrgo / potegniti zadrgo / čevlji, jopica, torba na zadrgo ♪
  21.      zadŕga  tudi zádrga -e ž (ȓ; ȃ) star. 1. zanka, past: nastavljati živalim zadrge / bolno roko je nosil v zadrgi / razvozlati zadrgo vozel 2. stiska, težava: delavce so odpustili, zadrga je velika / biti v denarnih zadrgah ◊ lov. zožitev cevi ob ustju šibrenice ♪
  22.      zadrgálica  -e ž (ȃ) nar. 1. zanka, past: nastavljati zajcem zadrgalice 2. stiska, težava: bil je v taki zadrgalici, da ni več mislil na rešitev ♪
  23.      zadrgávati  -am nedov. (ȃ) star. zadrgovati: zadrgavati vrv / zadrgavati zanko ♪
  24.      zadrgetáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. močno se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: roke, ustnice so mu zadrgetale; zadrgetati od mraza, užitka; zadrgetati po vsem telesu; nervozno zadrgetati; brezoseb. na obrazu mu je zadrgetalo / glas ji je zadrgetal / ekspr. ob vsakem sunku burje okna zadrgetajo se rahlo stresejo 2. ekspr. močno se vznemiriti: zadrgetali so ob misli, kaj bo / srce mu je zadrgetalo od ljubezni 3. ekspr., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu ji je zadrgetal zbegan izraz ♪
  25.      zadrgnína  -e ž (ȋ) poškodba zaradi zadrgnjenja: zadrgnina na zapestju ♦ med. zadrgnina na črevesu zaradi zategnitve pri kili ♪

   74.176 74.201 74.226 74.251 74.276 74.301 74.326 74.351 74.376 74.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA