Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (74.276-74.300)


  1.      zádnjičen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zadnjico: zadnjična mišica / zadnjična odprtina ♦ med. zadnjična lega ploda v maternici lega z zadnjico naprej ♪
  2.      zádnjik  -a m (ȃ) 1. anat. končni del črevesa: dajati zdravilo skozi zadnjik; vnetje zadnjika 2. obrt. zadnji del oblačila: plesti zadnjik; prednjik in zadnjik ♪
  3.      zádnjikrat  prisl. (ȃ) zadnjič: pred petimi leti so bili zadnjikrat pri nas; takrat sem jo zadnjikrat videl; saj ni ne prvikrat ne zadnjikrat, da se je zmotil / elipt. predstave ob 17., 19. in 21. uri. Zadnjikrat / hitro so se vrnili, kakor zadnjikrat; elipt. zahvali se jim za zadnjikrat ♪
  4.      zádnjiško  tudi zádnjiški prisl. (ȃ) star. zadenjsko: zadnjiško se umikati ♪
  5.      zadobíti  -ím dov., zadóbil (ȋ í) star. dobiti: od brata je zadobil vse, kar je želel / grad je zadobil današnjo podobo pred tristo leti / zadobiti neomejeno oblast nad kom / težko je zadobiti popolno enotnost doseči; zadobil si je veliko premoženje pridobil zadobljèn -êna -o: zadobljene rane ♪
  6.      zadobívati  -am nedov. (í) star. dobivati: življenje zadobiva nov smisel / predmeti so v temi zadobivali nenavadne oblike ♪
  7.      zàdôbnost  -i ž (ȁ-ó) lingv. razmerje med dvema dejanjema, pri katerem se časovno drugo dejanje gleda s stališča prvega: glagolske oblike za izražanje zadobnosti ♪
  8.      zadólbsti  -dólbem [u̯b] dov., zadólbite in zadolbíte (ọ́) knjiž. z dolbenjem narediti, izoblikovati; izdolbsti: zadolbsti napis zadólbsti se 1. zariti se: črv se zadolbe v les / krogla se je zadolbla v steno 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zadolbel se je v učenje zadólben -a -o: tako sta zadolbena v pogovor, da nič ne slišita ♪
  9.      zadólje  -a s, rod. mn. tudi zadólij (ọ̑) knjiž. svet za dolino, dolinami: nad zadolji se dvigajo hribi ♪
  10.      zadolžênec  -nca [u̯ž] m (é) kdor je zadolžen: zadolženci niso mogli vrniti dolgov ♪
  11.      zadolžênost  -i [u̯ž] ž (é) stanje zadolženega človeka: zadolženost kmetov / zadolženost gospodarstva / zadolženost se manjša, veča dolg, dolgovi ♪
  12.      zadolževáti se  -újem se [u̯ž] nedov. (á ȗ) postajati komu dolžen določeno vsoto denarja: hči se je zadolževala, oče pa je plačeval; zmeraj bolj se zadolževati zadolževáti 1. publ. delati, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj: to nas zadolžuje, da skrbimo za dobro gospodarjenje / s sklepom zadolževati uredniški odbor, da odloča o teh vprašanjih pooblaščati 2. knjiž. s pozitivnimi dejanji delati, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj: žrtve nas zadolžujejo ♪
  13.      zadolžítev  -tve [u̯ž] ž (ȋ) glagolnik od zadolžiti se: z zadolžitvijo rešiti podjetje / izogniti se davčnim zadolžitvam davčnim obveznostim; višina zadolžitve dolga, dolgov // publ. kar je kdo dolžen storiti, opraviti, navadno v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; naloga, dolžnost: dobiti, imeti, izvršiti zadolžitev; sprejeti funkcijo kot politično zadolžitev / nove zadolžitve odstavljenih vodilnih delavcev funkcije, službe ♪
  14.      zadolžíti se  -ím se [u̯ž] dov., zadólži se; zadólžil se (ȋ í) postati komu dolžen določeno vsoto denarja: vzel bo predujem na plačo ali pa se bo zadolžil; zadolžiti se za veliko vsoto; zadolžiti se pri prijatelju; država se je zelo zadolžila / ekspr. do vratu, čez glavo se zadolžiti zelo ● zastar. s svojim ravnanjem se je zadolžil v njihovih očeh pregrešil zadolžíti 1. publ. narediti, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj: odbor ga je zadolžil, da pripravi sklepe za prihodnjo sejo / zadolžiti koga za članke z zgodovinsko tematiko naložiti mu skrb; zadolžiti koga za izvršitev naloge naložiti komu nalogo // imenovati, zaposliti za opravljanje česa: na novo so zadolžili dve medicinski sestri; zadolžili so ga za organizatorja gibanja 2. knjiž. s pozitivnim dejanjem narediti, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj: s svojo smrtjo je zadolžil soborce 3. zastar. zakriviti, zagrešiti: obžaloval je vse, kar je zadolžil 4. adm. narediti, da je kdo odgovoren za kaj: zadolžiti prejemnika za prevzeto blago ● zastar. zadolžiti posestvo zastaviti zadolžèn -êna -o: zadolžen gospodar; zadolžen je za izdelavo načrta; zadolženo posestvo ∙ publ. uradno je zadolžen za ministrovo varnost odgovoren; publ. zadolžen je za obrambna vprašanja pristojen za obravnavo obrambnih vprašanj ♪
  15.      zadólžnica  -e [u̯ž] ž (ọ̑) jur. pismena obveza o napravljenem dolgu: izdati zadolžnico / podpisati zadolžnico ♦ fin. državna zadolžnica za katere plačilo jamči država; individualna zadolžnica za katere plačilo jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; skupna zadolžnica za katere plačilo jamči več fizičnih ali pravnih oseb ♪
  16.      zadonéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati poln, nizek glas: orgle so zadonele in slovesnost se je začela; brezoseb. udaril je po deblu, da je zadonelo 2. doneč se razširiti: petje je zadonelo po dolini 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se: piker posmeh je zadonel v njegovih besedah ♪
  17.      zadôsten  -tna -o prid. (ó) ki ustreza, zadošča a) po količini, meri: za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana; zbrati zadostna sredstva za obnovo šole; tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev / zadosten premislek / publ. občani so ostali brez zadostnega odgovora zadovoljivega / zadostna količina, mera b) po lastnostih, kakovosti: zadosten dokaz, razlog, vzrok; pridobiti si zadostno izobrazbo / knjiž. biti samemu sebi zadosten ne potrebovati drugega ♦ šol. zadostni uspeh uspeh s povprečno oceno zadostno; zadostna ocena najnižja pozitivna ocena zadôstno prisl.: zadostno utemeljena trditev ∙ knjiž. jama je bila zadostno globoka, da se je v njej lahko hodilo dovolj, zadosti; sam.: izdelati z zadostnim zadostnim uspehom; v razredu je petina zadostnih učencev z zadostnim uspehom; dobiti zadostno zadostno oceno ♪
  18.      zadôsti  prisl. (ó) izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: doma ne pridelajo zadosti hrane; koliko denarja potrebuješ? Bo tisoč zadosti; ti ljudje imajo vsega zadosti / ne delajo zadosti; on je zadosti pameten, da razume; če bo zadosti vztrajna, bo uspela / to je zadosti jasno povedano / v medmetni rabi fantje, zadosti, nehajte // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: zadosti imamo obljub / zadosti dolgo ste počivali / zdaj mi je pa zadosti ● pog. ta dva sta si sama zadosti ne potrebujeta drugih; pog., ekspr. dvigni, zadosti te je skupaj si velik, močen; ekspr. počasi mi bo tvojega govorjenja zadosti izraža svarilo, grožnjo ♪
  19.      zadostílen  -lna -o prid. (ȋ) star. s katerim se zadosti za storjeno krivico, povzročeno škodo, žalitev: zadostilno dejanje ♦ rel. zadostilna molitev ♪
  20.      zadostílo  -a s (í) zastar. zadoščenje: pričakovati zadostilo / dati komu zadostilo za storjeno krivico ♪
  21.      zadostítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od zadostiti: zadostitev predpisom / zadostitev obveznosti / zadostitev potrebe 2. knjiž. zadoščenje: zahtevati zadostitev za žalitve ♪
  22.      zadostíti  -ím dov., zadóstil (ȋ í) 1. z dajalnikom narediti, da je kaj skladno z zahtevami, pričakovanji, izhajajočimi iz tega, kar izraža določilo: zadostiti pravici, predpisom, zakonu / knjiž. temu človeku je težko zadostiti ustreči // knjiž. narediti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti, uresničiti: zadostiti dolžnostim, pogojem, zahtevam / pomagal mu je pri delu, da je lahko zadostil naročilom 2. knjiž. zadovoljiti: z marsičim se je ukvarjal, pa ga nobena stvar ni zadostila; zadostiti in pomiriti koga / zadostiti potrebo po gibanju / estetsko zadostiti 3. knjiž. opraviti določeno dejanje, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zadostiti za krivico, tatvino ♦ rel. zadostiti za greh 4. nedov., zastar. zadoščati: premoženje ni zadostilo, da bi plačali dolgove zadoščèn -êna -o: zadoščen nagon; zadoščen umolkniti; čutiti se zadoščenega; prisl.: dokončali smo, je zadoščeno vzdihnil / v povedni rabi radovednosti je zadoščeno ∙ ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena ♪
  23.      zadôstnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost zadostnega: primernost prostorov in zadostnost osvetlitve; zadostnost zalog ♪
  24.      zadostováti  -újem nedov. (á ȗ) biti v skladu s pričakovano, zahtevano, potrebno količino, mero: zaloge zadostujejo, hrane ne bo treba dokupovati // biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: to pojasnilo mi zadostuje, zdaj vse razumem; običajna pisava ne zadostuje za pisanje po hitrem nareku / zadostovati samemu sebi ● knjiž. tudi on ne zadostuje idealu ne ustreza; knjiž. zadostovati zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim zadostujóč -a -e: sebi zadostujoča količina ♪
  25.      zadóščati  -am nedov. (ọ́) 1. biti v skladu s pričakovano, zahtevano količino, mero: zbrana sredstva zadoščajo za obnovo šole / za opravljanje tega dela zadoščata dva delavca // biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: oprema zadošča predpisom / samo opisovanje dejstev pisatelju ne zadošča; za nekatere plese ni potrebna glasba, zadošča topot nog / zadoščati samemu sebi 2. knjiž. zadovoljevati: domača avtomobilska industrija zadošča precejšen del potreb kupcev / pevec je v tej vlogi docela zadoščal ustrezal ♪

   74.151 74.176 74.201 74.226 74.251 74.276 74.301 74.326 74.351 74.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA