Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (73.926-73.950)


  1.      vzvôden  -dna -o prid. (ó) teh. ki ima smeri vodnega toka nasprotno smer: vzvodna plovba / vzvodna stran mostu ♪
  2.      vzvódje  -a s (ọ̑) teh. več med seboj povezanih vzvodov kake priprave, stroja: premik se prenese po vzvodju, z vzvodjem / krmilno, zavorno vzvodje ♪
  3.      vzvòj  vzvôja m (ȍ ó) 1. teh. obremenitev trdnega telesa pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno usmerjenih sil, pravokotnih na vzdolžno os: deformacija zaradi vzvoja; zasuk pri vzvoju / obremenitev na vzvoj vzvojna obremenitev 2. knjiž. zavoj: vzvoji polževe hišice / ladja se je dvignila na vzvoju vala grebenu ◊ geom. količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo ♪
  4.      vzvójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzvoj: vzvojna napetost, obremenitev / vzvojna vzmet vzmet v obliki palice, ki prenaša navor ♪
  5.      vzvràt  vzvráta m (ȁ á) nav. mn., nar. dolenjsko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: živina in orač se oddihavata na vzvratih ♪
  6.      vzvráten  -tna -o prid. (ȃ) 1. ki je nasproten prvotnemu gibanju: vzvratni tek magnetofonskega traku; vzvratna vožnja / vzvratno parkiranje parkiranje z vzvratno vožnjo ♦ avt. vzvratna prestava prestava, ki omogoča vzvratno vožnjo; vzvratno ogledalo ogledalo, ki omogoča pregled cestišča za vozilom 2. knjiž. ki učinkuje, deluje nazaj: vzvratni učinek, vpliv; vzvratno delovanje pojava / vzvratno sporočilo 3. knjiž. ki velja, učinkuje za nazaj: vzvratni povišek / vzvratna moč, veljavnost zakona vzvrátno prisl.: vzvratno vplivati; vzvratno voziti; sam.: žarg., avt. dati v vzvratno v vzvratno prestavo ♪
  7.      vzvrníti  in vzvŕniti -em dov. (ȋ ŕ) knjiž. prevrniti nazaj, vznak: vzvrniti koga na tla / vzvrnil je glavo in pil // obrniti navzven, vstran: čudno vzvrniti ustnice / vzvrniti glavo proti steni vzvŕnjen -a -o: ležati z vzvrnjeno glavo ♪
  8.      vzvrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) redko zavrteti: jermen vzvrti leseno kolo vzvrtéti se brezoseb. zvrteti se: zaradi višine se mu je vzvrtelo / vzvrtelo se mu je v glavi ♪
  9.      vzvrtínčiti  -im dov. (í ȋ) povzročiti, da se kaj začne premikati v spiralastih zavojih: burja vzvrtinči listje, sneg vzvrtínčiti se začeti se premikati v spiralastih zavojih: voda se vzvrtinči / prah se vzvrtinči in spet usede; dim se vzvrtinči proti nebu vzvrtínčen -a -o: vzvrtinčeno morje ♪
  10.      vzžaréti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. zažareti, šireč se navzgor, kvišku: zarja vzžari / požar močneje vzžari // zažareti sploh: oglje vzžari / zvezda vzžari in ugasne / okna vzžarijo v soncu / ekspr. oči mu vzžarijo v besu ♪
  11.      vzžarévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. večkrat zažareti: oglje vzžareva in ugaša / ekspr. oči mu vzžarevajo v jezi ♪
  12.      vzžuboréti  -ím dov. (ẹ́ í) pesn. žuboreč dvigniti se: vrelec vzžubori v nebo / duša vzžubori v glasovih neznane govorice ♪
  13.      vžgáti 1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati ● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka vžgáti se 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra // postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo ● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga ♪
  14.      vžgáti 2 vžgèm dov., vžgál (á ȅ) z žarečim predmetom narediti kaj v kaj: vžgati znamenje v kožo, les / vžgati komu kaj na kožo ● ekspr. ta podoba se mu je vžgala v zavest se mu je boleče vtisnila vžgán -a -o: v dušo vžgana beseda ♪
  15.      vžíg  -a m (ȋ) glagolnik od vžgati1: vžig uspe / električni vžig; vžig z vžigalno vrvico / hiter vžig; vžig motorja / spontan vžig snovi samovžig; vžig eksploziva, bencinskih hlapov ♦ avt. naravnati, nastaviti vžig naravnati, nastaviti vžigalno napravo motorja tako, da je vžig plinske zmesi usklajen z gibi bata; eksplozivni vžig pojav, da zmes goriva in zraka v bencinskem motorju prehitro zgori ♪
  16.      vžigáč  -a m (á) knjiž. priprava, napolnjena z razstrelivom ali snovjo, ki povzroči eksplozijo glavnega naboja; vžigalnik: vžigač se ni aktiviral ♪
  17.      vžigálec 1 -lca [tudi u̯c] m (ȃ) redko vžigalnik: prižgati si cigareto z vžigalcem ♪
  18.      vžigálec 2 -lca [u̯c] m (ȃ) kdor vžiga kaj v kaj: vžigalec znamenj ♪
  19.      vžigálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vžiganje1 ali vžig: vžigalna naprava; vžigalna snov / vžigalni kamenček kamenček za vžigalnik; vžigalni ključ ključ za vžiganje motorjev z notranjim zgorevanjem; vžigalna kapica posodica z razstrelivom, s katerim se povzroči eksplozija glavnega razstreliva; vžigalna vrvica vrvica za vžig razstreliva ♦ teh. vžigalna iskra iskra za vžiganje eksplozivne zmesi v motorju; vžigalna svečka svečka za vžiganje eksplozivne zmesi v motorju ♪
  20.      vžigálica  -e ž (ȃ) kratka paličica z vnetljivo glavico, ki se pri drgnjenju ob hrapavo površino vžge: vžigalica zagori; prižgati vžigalico; škatlica vžigalic; hiše so bile kakor škatlice vžigalic so bile kvadraste oblike, majhne; ležati, stati kakor vžigalice v večjem številu zelo tesno drug ob drugem / kupiti vžigalice; vleči vžigalice vleči različno skrajšane vžigalice z namenom slepo izbrati koga za kaj, določiti vrstni red / bengalične vžigalice ki zagorijo z obarvanim plamenom, zlasti za signaliziranje; lesene, kartonske, parafinske vžigalice; minerske vžigalice; švedske ali varnostne vžigalice ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor; univerzalne vžigalice ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev ♪
  21.      vžigálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) knjiž. vžigalna vrvica: vtakniti v smodnik vžigalko in jo prižgati // vžigalna kapica: vžigalka naboja ♪
  22.      vžigálnik  -a m (ȃ) 1. priprava za prižiganje cigaret: prižgati si cigareto z vžigalnikom; kamenček za vžigalnik / bencinski, plinski vžigalnik / avtomobil z vgrajenim cigaretnim vžigalnikom // priprava za prižiganje, vžiganje česa sploh: prižgati plin z vžigalnikom / minirati z električnim vžigalnikom 2. voj. priprava, napolnjena z razstrelivom ali snovjo, ki povzroči eksplozijo glavnega naboja: priviti, vstaviti vžigalnik; z vžigalnikom aktivirati bombo; vžigalna kapica vžigalnika / kislinski vžigalnik ki se aktivira z delovanjem kisline / potezni, udarni vžigalnik; tempirni vžigalnik ki se aktivira v določeni točki krivulje leta ali po določenem času; urni vžigalnik ki se aktivira ob določenem času z urnim mehanizmom ♪
  23.      vžigálo 1 -a s (á) priprava za vžiganje, prižiganje: vžgati z vžigalom / električno vžigalo / pritrditi vžigalo na razstrelivo / prižgati si pipo z vžigalom vžigalnikom ♪
  24.      vžigálo 2 -a s (á) priprava za vžiganje znamenj: razbeliti vžigalo ♪
  25.      vžíganje 1 -a s (ȋ) glagolnik od vžigati1: vžiganje kuriva / vžiganje motorja / imeti težave z vžiganjem avtomobila / električno, magnetno vžiganje ♪

   73.801 73.826 73.851 73.876 73.901 73.926 73.951 73.976 74.001 74.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA