Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (73.876-73.900)


  1.      vzrásti  vzrástem in vzrásem dov., vzrásel in vzrástel (á) star. zrasti: med kamenjem vzraste košat hrast / martinčku vzraste nov rep / fant je precej vzrasel / drevesce vzraste v drevo / vzrasti pri tujih ljudeh odrasti / v njem vzraste jeza, upanje / po teh besedah je jezno vzrasel vzráščen -a -o: vzraščeno deblo ∙ star. biti lepo vzraščen raščen ♪
  2.      vzráščati  -am nedov. (á) star. rasti: drevesce vzrašča v veliko drevo / vzraščal je v mestnem okolju odraščal / v dušah vzrašča pogum ♪
  3.      vzrát  -í in -i ž (ȃ) nav. mn., nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: orač obrača živino na vzrateh ♪
  4.      vzravnánost  -i ž (á) lastnost, značilnost vzravnanega: vzravnanost hrbtenice / vzravnanost jezdeca; ponosna, vojaška vzravnanost / posebnost človeka je vzravnanost in pokončna hoja / ekspr. vzgojiti komu vzravnanost načelnost, značajnost / stati v togi vzravnanosti ♪
  5.      vzravnáti  -ám dov. (á ȃ) narediti, da pride kaj v pokončen položaj: vzravnati hrbet, telo ∙ ekspr. po zmagi so ljudje spet vzravnali hrbte so postali ponosni, neuklonljivi; so postali načelni, značajni vzravnáti se priti v pokončen položaj: hrbet sklonjenega se vzravna // narediti, da pride trup v pokončen položaj: ležeči, sključeni se vzravna; vzravnati se v sedlu; kljubovalno, ponosno se vzravnati / medved se vzravna na zadnjih nogah vzravnán -a -o: vzravnana drža ∙ ekspr. biti celo življenje vzravnan človek ponosen, neuklonljiv; prisl.: držati se, hoditi vzravnano ♪
  6.      vzravnávati  -am nedov. (ȃ) delati, da prihaja kaj v pokončen položaj: vzravnavati hrbet, telo vzravnávati se prihajati v pokončen položaj: hrbti sklonjenih delavcev se vzravnavajo // delati, da prihaja trup v pokončen položaj: delavci so se sklanjali in vzravnavali; junaško, ponosno se vzravnavati ♪
  7.      vzredítelj  -a m (ȋ) vet. lastnik psice, ki se redi za vzrejo: vzreditelj je v gnezdu psice pustil štiri mladiče ♪
  8.      vzredíti  -ím dov., tudi vzrédi; vzrédil (ȋ í) 1. z oskrbo, nego živali doseči, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: vzrediti prašiča, vola; letno vzredi več tisoč piščancev / vzrediti živali z mlekom; vzrediti žival za meso; vzrediti konja za tekmovanje / vzrediti mladiča // z oskrbo, nego koga doseči, da se razvije do stopnje, ko se lahko preživlja sam: z velikim trudom vzrediti otroke / vzrediti koga v poštenega človeka 2. z odbiranjem, parjenjem živali doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzrediti krave mlekarice; vzrediti novo pasmo / vzrediti matice vzrejèn -êna -o: doma vzrejena žival ♪
  9.      vzréja  -e ž (ẹ̑) 1. oskrba, nega živali z namenom, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: ukvarjati se z vzrejo; vzreja konj / vzreja rib v ribniku / vzreja mladičev // oskrba, nega koga do stopnje, ko se lahko preživlja sam: vzreja in vzgoja otrok 2. dejavnost, pri kateri se z odbiranjem, parjenjem živali skuša doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzreja novih pasem / selektivna vzreja ♦ vet. čista vzreja pri kateri se parijo nesorodne živali iste pasme ♪
  10.      vzréjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od vzrejati: vzrejanje prašiča / vzrejanje krav mlekaric ♪
  11.      vzréjati  -am nedov. (ẹ́) 1. z oskrbo, nego živali dosegati, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: vzrejati konje, prašiče // z oskrbo, nego koga dosegati, da se razvije do stopnje, ko se lahko preživlja sam: skrbno vzrejati otroke 2. z odbiranjem, parjenjem živali dosegati, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzrejati novo pasmo / vzrejati matice ♪
  12.      vzrejeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor vzreja živali: vzrejevalec angorskih mačk ♪
  13.      vzrepénčiti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. razjeziti se, razburiti se: kadar hoče kdo narediti drugače, se takoj vzrepenči; vzrepenčiti se nad kom; vzrepenčiti se kot petelin / tega pa ne boste delali, se vzrepenči ♪
  14.      vzróčen  -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na vzrok: vzročni in posledični vidik; vzročna utemeljenost / ugotoviti med pojavi vzročno zvezo / vzročno mišljenje mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od njih vzrok drugemu, drugim ♦ lingv. vzročni prislov, veznik; vzročno priredje priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok; med. vzročno zdravljenje zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok bolezni vzróčno prisl.: vzročno povezati pojave ♪
  15.      vzročíti  -ím dov., vzróčil (ȋ í) šport. dati, dvigniti roko navzgor: razkoračiti se in vzročiti ♪
  16.      vzročník  in vzróčnik -a m (í; ọ̑) knjiž. vzrok, povzročitelj: odkriti, ugotoviti vzročnik; subjektivni vzročnik je človek; vzročniki bolezni ♪
  17.      vzróčnost  -i ž (ọ̄) značilnost vzročnega: raziskovati vzročnost pojavov; časovna, materialna vzročnost; vzročnost in posledičnost ♦ filoz. načelo vzročnosti načelo, po katerem ima vsak pojav določen vzrok // kar vzročno določa kaj, je povezano s čim: bog mu je vzročnost vsega, kar obstaja / vzročnost te bolezni še ni znana vzroki ♪
  18.      vzrohnéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo: vzrohneti zaradi krivice / kako si le drznete, je vzrohnel 2. ekspr. dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; zahrumeti: motor, stroj vzrohni ♪
  19.      vzrojíti  -ím stil. vzrójim dov., vzrójil stil. vzrôjil (ȋ í, ọ́) ekspr. glasno se razjeziti, razburiti: vzrojil je, ker so premalo naredili; vzrojiti nad kom ♪
  20.      vzròk  vzróka m (ȍ ọ́) kar naredi, da kaj nastane, se zgodi: pojav ima več vzrokov; iskati, odpraviti vzrok gospodarskih neuspehov; odkriti vzrok bolezni, vročice; po vzroku se vprašamo zakaj; vzrok nesreče je bila vinjenost; ugotovljen vzrok smrti; odkriti vzrok za nerazumevanje; vzrok in posledica / iz neznanega vzroka zapeljati na levo ♦ filoz. prvi vzrok od katerega je vse ostalo odvisno in je sam sebi vzrok; lingv. prislovno določilo vzroka // kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: ni povedal vzroka za odhod; tako se je odločil iz raznih vzrokov / zaprite ga, vzrok se bo že našel treba je imeti vzrok, da dobiš izredni dopust / ni vzroka, da ne bi šel; ni vzroka za vznemirjenje; ima že vzrok, da se ga boji / zapustil jo je brez vzroka; brez vzroka ne hodite ven potrebe; napasti koga brez vzroka povoda ♪
  21.      vzrokováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) zastar. povzročati: razdražen bik je vzrokoval že velike nesreče / vzrokovati komu smeh na obrazu ♪
  22.      vzropotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) knjiž. zaropotati: stroj vzropota / budilka vzropota ♪
  23.      vztléti  -ím dov., vztlì (ẹ́ í) 1. začeti goreti počasi in brez plamena: žerjavica vztli 2. ekspr. začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: ljubezen med njima je spet vztlela / v srcu vztli upanje / vztlela je iskra upora // pokazati se v majhni meri: v njenih očeh vztli kljubovalnost / v pogledu vztli plamenček zanimanja ♪
  24.      vztòk  vztóka m (ȍ ọ́) zastar. vzhod: iti proti vztoku / Daljni vztok ♪
  25.      vztrájati  -am nedov. (á) 1. kljub težavnosti, nasprotovanju še naprej biti, ostajati a) kje: vztrajati na svojem mestu, pri bolniku; eni so vztrajali, drugi so odšli / kljub obstreljevanju so vztrajali na položajih; vztrajati v podjetju / vztrajati na lastni poti b) v kakem položaju, stanju: vztrajati v neudobni drži / vztrajati v upanju, zmoti; vztrajati v zvestobi // kljub težavnosti, nasprotovanju ne prenehati opravljati svojega dela, dejavnosti: vztrajati pri delu; vztrajati v poklicu / nihalo vztraja v nihanju 2. kljub nasprotovanju ohranjati svojo voljo, svoje stališče: poslanci so vztrajali pri spremembi zakona; odločno vztraja, da se njegova pripomba upošteva / vztrajal je: Pridite takoj / vztrajal je, da denarja ni dobil vztrajno trdil // v zvezi s pri kljub nasprotovanju, oviram ostajati v pozitivnem odnosu do sprejetja, uresničitve česa: vztrajati pri nameri, predlogu; vztrajati pri zahtevi, publ. na zahtevi; trmasto vztrajati pri svojem stališču / zasliševalec je vztrajal pri podrobnostih 3. ekspr. kljub delovanju nasprotnih sil, neugodnih razmer še naprej biti, obstajati: grad še vztraja / zima letos kar vztraja vztrajajóč -a -e: vztrajajoč pri svoji zahtevi, se je marsikomu zameril ♪

   73.751 73.776 73.801 73.826 73.851 73.876 73.901 73.926 73.951 73.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA