Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (73.001-73.025)


  1.      vráten 1 -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vrat: vratne mišice / vratne bezgavke; utripanje vratne žile / vratni izrez ♦ anat. vratna vretenca vretenca med lobanjo in prsnimi vretenci; zool. vratni ščit ♪
  2.      vratí  -í ž mn. (ȋ ȋ) nar. vzhodnoštajersko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: kositi vrati; na vrateh je orač z živino nekoliko postal ♪
  3.      vratìč  -íča m (ȉ í) bot. rastlina z ostro nazobčanimi listi in rumenimi ali belimi cveti v koških, Tanacetum: nabirati vratič / navadni vratič ♪
  4.      vratílo  -a s (í) tekst. navijalni valj na ročnih statvah: zamenjati vratilo / spodnje na katero se navija stkano blago, zgornje vratilo na katero je navita osnova ◊ etn. kljuka ob ognjišču, na kateri visi kotel ♪
  5.      vratíšče 1 -a s (í) bot. del rastline med korenino in steblom; koreninski vrat ♪
  6.      vrátnica 1 -e ž (ȃ) 1. vratno krilo: natakniti, odpreti vratnico; vratnica in oknica / vratnica omare 2. mn., knjiž. rolo, rebrača: spustiti vratnice; železne vratnice; vratnice na vratih in izložbah trgovine 3. šport. pokončni del nogometnih vrat: žoga je zadela levo vratnico; stati med vratnicama // vsaka od obeh palic, ki označujeta tekmovalna vrata: podreti vratnico pri slalomu ◊ anat. portalna vena, vratarnica ♪
  7.      vrátnica 2 -e ž (ȃ) zastar. davica: otroci so umirali za vratnico ♪
  8.      vratníca  -e ž (í) nav. mn., nar. prekmursko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: ustaviti voz s plugom na vratnicah ♪
  9.      vrátnik  -a m (ȃ) knjiž. podboj: vrata se prilegajo vratniku ♪
  10.      vrátnik  tudi vratník -a m (ȃ; í) 1. vratovina: jesti vratnik 2. zastar. ovratnik: vratnik suknjiča ♪
  11.      vratník  -a m (í) nar. vzhodnoštajersko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: obrniti plug na vratniku; pasti po vratnikih ♪
  12.      vráziti  -im dov. (á ȃ) 1. zastar. raziti: vraziti rudnino s tršo rudnino 2. zastar. vrezati, vdolbsti: vraziti napis v les 3. nar. prekmursko raniti: pazi, da koga ne vraziš ♪
  13.      vrázovstvo  -a s (ȃ) narodni, jezikovni nazor ali ravnanje, značilno za Stanka Vraza: vrazovstvo ga je kmalu minilo; odklanjati vrazovstvo ♪
  14.      vráža  -e ž (á) verovanje, prepričanje, da lahko kaka stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga: prepričanje, da črna mačka, ki komu prečka pot, prinaša nesrečo, je vraža; narediti kaj iz vraže; biti poln vraž / zapisovati, zbirati vraže; verjeti v vraže / prazne, praznoverne vraže; ljudske vraže ♪
  15.      vrážar  -ja m (ȃ) kdor na podlagi vraže, vraž a) zdravi, preprečuje bolezni: tudi vražar bolniku ni mogel pomagati b) vedežuje: ob pomembnih odločitvah vpraševati za nasvet vražarja ♪
  16.      vrážarica  -e ž (ȃ) ženska, ki na podlagi vraže, vraž a) zdravi, preprečuje bolezni: zdravilo vražarice zoper uroke b) vedežuje: glede pomembne odločitve vprašati za nasvet vražarico / vražarica iz kart, kave ♪
  17.      vražaríja  -e ž (ȋ) iz vraže izvirajoče, z vražo utemeljeno dejanje: opusti vendar te vražarije ● ekspr. zabavati gledalce s svojimi vražarijami in čarovnijami izredno spretnimi dejanji ♪
  18.      vrážarka  -e ž (ȃ) ženska, ki na podlagi vraže, vraž a) zdravi, preprečuje bolezni: ozdravila ga je vražarka b) vedežuje: vražarka jo je z napovedmi prestrašila ♪
  19.      vrážarstvo  -a s (ȃ) 1. dejavnost vražarjev: ukvarjati se z vražarstvom 2. vraževerje: tako ravnanje temelji na vražarstvu ♪
  20.      vrážen 1 -žna -o prid. (á) nanašajoč se na vražo: vražne navade / vražni izrek; knjiž. vražni obesek amulet / vražna vera / star. vražni človek se boji črne mačke vraževeren ♪
  21.      vrážen 2 -žna -o prid. (ā) zastar. 1. vražji: vražen goljuf, zapeljivec / če ne bo vse prav, bova imela vražen ples 2. sovražen: vražne čete / vražna usoda ♪
  22.      vraževérec  -rca m (ẹ̑) knjiž. vraževeren človek: sosed je bil pravi vraževerec ♪
  23.      vraževéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki veruje, verjame v vraže: vraževeren človek; biti vraževeren 2. ki temelji na vraži: vraževeren strah ♪
  24.      vraževérnež  -a m (ẹ̑) vraževeren človek: postati vraževernež ♪
  25.      vraževérnost  -i ž (ẹ́) lastnost vraževernega človeka: njegova vraževernost je znana / praznoverna vraževernost // vraževerna misel, vraževerna razlaga česa: mišljenje, da srečanje z dimnikarjem prinaša srečo, in druge vraževernosti ♪

   72.876 72.901 72.926 72.951 72.976 73.001 73.026 73.051 73.076 73.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA