Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
m (72.751-72.775)
- vóskast -a -o prid. (ọ̑) podoben vosku: voskasta snov / voskast sijaj; obraz voskaste barve ♦ min. voskasti opal voščeni opal // prekrit z voskom: voskasti listi; voskasta površina vóskasto prisl.: voskasto rumen ♪
- vóskati -am nedov. (ọ̑) redko voščiti, mazati: voskati nit ♪
- vóskoven in voskóven -vna -o prid. (ọ̑; ọ̄) nanašajoč se na vosek: voskovni ostržki ♦ čeb. voskovna žleza; voskovno ogledalo vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze ♪
- vóskovnica in voskóvnica -e ž (ọ̑; ọ̑) čeb. vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze: vosek izteka skozi luknjice voskovnic ♪
- vósovec -vca m (ọ̑) pog., med narodnoosvobodilnim bojem do 1944 pripadnik varnostno-obveščevalne službe [VOS]: vosovec je likvidiral izdajalca; akcije vosovcev ♪
- vósovski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vosovce: vosovska akcija; vosovska skupina / vosovski filmi ♪
- voščén -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vosek: voščena obloga; voščena sveča / voščene barvice; voščene rože; voščene vžigalice / muzej voščenih lutk v Londonu muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti / nekdaj voščena tablica lesena tablica, prevlečena z voskom / voščen sijaj; voščena bledica; biti voščen v obraz / voščena prevleka na listih, plodovih ♦ agr. voščena zrelost semen zrelost, pri kateri je vsebina mehka kot vosek; min. voščeni opal opal voščenega sijaja, navadno rjav; teh. voščena forma; um. voščena praskanka; voščene tehnike tehnike, pri katerih se kot slikarsko vezivo uporablja vosek, voščena emulzija; zool. velika voščena vešča vešča, katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in s čebeljim zarodom, Galleria mellonella; voščena vetrnica bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami, Anemonia sulcata
voščéno prisl.: voščeno bel, rumen ♪
- vóščenje tudi voščênje -a s (ọ́; é) glagolnik od voščiti, mazati: voščenje poda ♪
- voščénka -e ž (ẹ̄) 1. voščena sveča: prižgati voščenko; plamen voščenke / sveča voščenka 2. agr. debelo, rumeno jabolko z voščeno prevleko: ugrizniti v voščenko / cepiti, posaditi voščenko 3. vrtn. zimzelena sobna rastlina z olesenelim steblom, mesnatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi voščenimi cveti v kobulih, Hoya carnosa: v loncih cvetijo voščenke 4. voščena kreda: risati z voščenkami // slika ali risba, narejena s to kredo: razstava gvašev in voščenk 5. star. voščena vžigalica: uprasniti z voščenko ◊ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica ♪
- voščeváti -újem nedov. (á ȗ) redko voščiti, želeti: voščevati za god; voščevati si praznike / mimoidoči so mu voščevali dobro jutro ♪
- voščílce -a s (ȋ) manjšalnica od voščilo: napisati, povedati voščilce; novoletno voščilce ♪
- voščílec -lca [u̯c tudi lc] m (ȋ) kdor vošči: pogostiti, sprejeti voščilca / novoletni voščilci ♪
- voščílen -lna -o prid. (ȋ) s katerim se vošči: voščilni izrazi, napisi; voščilne besede / voščilna razglednica ♪
- voščílo -a s (í) 1. besedilo, izraz, s katerim se vošči: pisati, poslušati voščila; pismeno, ustno voščilo; razglednica z voščili / novoletno voščilo / srečno novo leto, dober tek in druga voščila / kot vljudnostna fraza sprejmite iskrena voščila 2. kar se vošči: voščilo se ni izpolnilo ♪
- voščíti 1 in vóščiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. izraziti komu dobre želje ob prazniku: tudi sosedje so prišli voščit; voščiti za rojstni dan, god; voščiti za praznik(e); pismeno, ustno voščiti // izraziti komu željo, navadno z določeno frazo, da bi bil deležen česa dobrega: voščiti srečno novo leto; voščiti komu vse najboljše / voščiti dobro jutro, dober večer / dober dan voščim, je rekel / voščiti komu lepo nedeljo, srečno pot želeti; dober tek voščim 2. star. privoščiti: voščiti komu uspeh / takega trpljenja še sovražniku ne voščim / voščiti komu prijazno besedo ● ekspr. on je zmeraj pripravljen komu z nožem, s sekiro dobro jutro voščiti koga grobo napasti, glasno ošteti; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ekspr. najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli da se poslovimo, razidemo ♪
- voščíti 2 in vóščiti -im nedov. (ȋ ọ́) mazati, premazovati z voskom: voščiti dreto, papir, parket / voščiti sir potapljati ga v vosek vóščen -a -o tudi voščèn -êna -o: voščena površina ♪
- votánt -a m (ā á) 1. knjiž., redko glasovalec: prvi votant se je izrekel proti predlogu ♦ jur. votanti sodnega senata člani sodnega senata, ki glasujejo 2. rel., um. kdor naredi, podari kak predmet zaradi (za)obljube: votant je ostal neimenovan; votant slike ♪
- vótek -tka m (ọ̑) 1. tekst. nit, ki se vtke prečno med podolžne niti tkanine: navijati, vnašati votek; bombažni, volneni votek; trganje votka; čolniček z votkom / dvojni votek; polnilni votek ki se doda k temeljnemu votku, da postane tkanina bolj polna / krčenje tkanine po votku, v smeri votka po širini // sistem tako vtkanih niti tkanine: zgoščevati votek; votek in osnova 2. ekspr., navadno s prilastkom kar kaj povezuje v celoto: idejni votek predavanja; votek ustvarjanja, življenja ♪
- vótel -tla -o stil. -ó [ǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor: votel predmet; kost je votla; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob; deblo je že votlo / kraška tla so votla 2. star. ki teče, pušča: iz votlega lonca je steklo mleko // preluknjan, raztrgan: na komolcu votel rokav; podplati čevljev so že votli 3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru: votel zvok; votlo bobnenje / ekspr.: odgovoriti z votlim glasom; votel smeh 4. ekspr. notranje, vsebinsko prazen: votel patos / duhovno, moralno votel človek 5. ekspr. neutemeljen, nedoločen: obšel ga je votel strah; ta skrb je votla ● votle mere priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote; ekspr. gledati z votlimi očmi globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič
ni ◊ bot. votli petelinček rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava; grad. votli zidak zidak z večjimi luknjami, votlinami; lov. votli strel strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali; teh. votla kovica kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem vótlo prisl.: votlo doneti; votlo gledati ♪
- votírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. knjiž., redko glasovati: votirati o kandidatu, predlogu 2. rel., um. narediti, podariti kak predmet zaradi (za)obljube: votirati cerkvi; votirati zaobljubno podobo ♪
- votíven -vna -o prid. (ȋ) rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube; zaobljuben, zaobljubljen: votivni dar; votivna podoba, sveča / votivna cerkev / votivno slikarstvo ♦ arheol. votivni kamen kamen s posvetilnim napisom; rel. votivna maša maša z besedilom, izbranim po želji, ne po koledarskem redu ♪
- vótkati -am nedov. (ọ̄) nar. vztrajno poizvedovati, izpraševati: čeprav votkam, mi nič ne pove vótkati se motati se, plesti se: votkati se med ljudmi ♪
- vótkov -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na votek: votkova preja / votkova smer / votkova nit ♪
- vótkoven in votkóven -vna -o prid. (ọ̑; ọ̄) nanašajoč se na votek: votkovna preja / votkovni sistem / votkovna nit / votkovni atlas, keper atlas, keper, pri katerem je na licu pretežno votek ♪
- votkovína -e ž (í) tekst. pletivo iz prečnih, med seboj prepletenih niti: snutkovina in votkovina ♪
72.626 72.651 72.676 72.701 72.726 72.751 72.776 72.801 72.826 72.851