Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (72.726-72.750)


  1.      volóvec  -vca m (ọ́) nar. rastlina z rumenimi cveti v koških; primožek: volovec že odpira cvete ♪
  2.      volóvji  -a -e prid. (ọ̄) nanašajoč se na vole: volovji rogovi; volovje stegno / volovji gonjači gonjači volov / človek z volovjimi očmi z velikimi, okroglimi ♪
  3.      volóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na vole: volovsko stegno / juha iz volovskega repa; trobiti na volovski rog / volovska vprega / ekspr.: ljudje volovske moči; volovska potrpežljivost zelo velika / ekspr.: človek s širokim, volovskim obrazom spodaj enako širokim kot zgoraj; volovski pogled pogled široko odprtih, brezizraznih oči; imeti volovske oči velike, okrogle ∙ nar. volovski jezik jelenov jezik; slabš. ima volovske možgane misli, dojema zelo počasi, nerodno; nar. volovsko oko ivanjščica; na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom ♦ agr. volovsko srce paradižnik s srčasto vzbočenimi sadovi; bot. navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis volóvsko prisl.: volovsko močen, otopel človek ♪
  4.      vólt  -a m (ọ̑) fiz. enota za merjenje električne napetosti: meriti v voltih, z volti; napetost 220 voltov [V] / volt na meter [V/m] ♪
  5.      voltairjánec  -nca [-ter-] m (ȃ) 1. pristaš prosvetljenskih nazorov Voltaira: dela, nauki voltairjancev 2. ekspr. porogljivo, posmehljivo neveren, svobodomiseln človek: ne bodi tak voltairjanec; brezobziren voltairjanec ♪
  6.      voltairjánski  -a -o [-ter-] prid. (ȃ) tak kot pri Voltairu: voltairjanski duh / voltairjanski posmeh ♪
  7.      voltairovski  -a -o [-têr-] prid. (ȇ) tak kot pri Voltairu: voltairovsko gledanje na cerkev, plemstvo / voltairovski posmeh ∙ voltairovski naslanjač velik naslanjač z nizkim sedalom in visokim naslonjalom za hrbet ♪
  8.      vóltsekúnda  -e ž (ọ̑-ȗ) fiz. enota za merjenje magnetnega pretoka; weber: meriti v voltsekundah ♪
  9.      volúhar  -ja m (ȗ) 1. škodljiv, podgani podoben glodavec z okroglo glavo in krajšim, kosmatim repom: voluhar obgloda korenine drevja; loviti, zatirati voluharja ♦ zool. veliki voluhar 2. nizko človek, ki zaradi lastnih koristi prikrito, zahrbtno komu škoduje: take voluharje je treba izključiti iz organizacije ♪
  10.      volúharica  -e ž (ȗ) 1. samica voluharja: voluharica z mladiči; voluhar in voluharica 2. nav. mn., zool. škodljivi, velikim mišim podobni glodavci s topim smrčkom in krajšim repom, Microtidae: voluhar, pižmovka in druge voluharice ♪
  11.      voluntarístičen  -čna -o prid. (í) 1. ki temelji predvsem na volji: umetnikovo voluntaristično razmerje do sveta / voluntaristična filozofija, psihologija / voluntaristična odločitev // nav. slabš. ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi: voluntarističen človek / voluntaristična politika 2. knjiž. hoten, voljen: emocionalne, intelektualne in voluntaristične funkcije duševnosti ♪
  12.      volúta  -e ž (ȗ) um. arhitektonski okrasni element v obliki spirale, polž: baročna voluta; kapitel z volutami / miza z nogami v obliki volut ♪
  13.      vólvo  -a m (ọ̑) avtomobil švedske tovarne Volvo: peljati se v volvu, z volvom ♪
  14.      vólvoks  -a m (ọ̑) bot. zelena alga kroglaste oblike, katere celice imajo po dvoje bičkov, Volvox ♪
  15.      vónj  -a m (ọ̑) 1. hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi: vonj se širi, ekspr. plava po prostoru; ekspr. vonj se razpuhti, sili, udarja v nos; dajati, oddajati vonj; puščati za seboj neprijeten vonj // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom: navzeti se vonja; vsaka roža ima svoj vonj; zaznati vonj po dimu; kiselkast, ekspr. opojen, oster vonj; močen, prijeten, zoprn vonj; vonj akacij, žganja; vonj po parfumu, svečah; plin brez vonja // občutek, ki ga povzroča ta značilnost: še zdaj čutim, ekspr. imam v nosu vonj po smrekovih gozdovih 2. redko voh: razvitost vonja; okus, vonj in drugi čuti 3. ekspr., z rodilnikom značilnost v majhni, komaj opazni stopnji, ki vzbuja, povzroča predstavo, zavest česa: vonj domače govorice / vonj spominov, svobode ♪
  16.      vonjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zaznavanje vonja: vonjalni organ, živec ♦ anat. vonjalne čutnice vohalne čutnice; med. vonjalna avra avra v obliki neprijetnih, čudnih vonjev; zool. vonjalna jamica vohalna jamica // nanašajoč se na oddajanje, dajanje vonja: vonjalne žleze živali ♪
  17.      vónjati  -am nedov. (ọ̑) 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi // oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati ∙ nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju ♪
  18.      vonjáva  -e ž (ȃ) hlapi navadno prijetno dišečih snovi: z vrta, po hiši se širijo vonjave; cveti privabljajo žuželke z barvami in vonjavami; vdihavati kuhinjske, prijetne vonjave // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom; vonj: kuhati zelišča, da izgubijo vonjave; parfum močne, nežne vonjave; vonjava kadila, vrtnic; vonjava po bencinu ♪
  19.      vonjív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. prijetno dišeč: vonjivi cveti; vonjive jedi na mizi so že vabile; vonjivo kadilo / vonjiva toplota mleka ♪
  20.      vonljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. prijetno dišeč: vonljivi cveti / vonljivo milo ♪
  21.      vós  -a m (ọ̑) nav. mn. 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so široki do šestdeset centimetrov / kit cedi vodo skozi vose / kitovi vosi 2. zastar. dlaka, resa: vosi v kožuhu živali // brk: mož z dolgimi vosi ♪
  22.      vós  -í ž (ọ̑) nav. mn. 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so bile dolge do štiri metre / kit cedi vodo skozi vosi / kitove vosi 2. zastar. dlaka, resa: kožuh s ščetinastimi vosmi / vosi brade // brk: počesati si vosi ♪
  23.      vosàt  -áta -o prid. (ȁ ā) zool., v zvezi vosati kiti kiti, ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti: vosati kiti precejajo morsko vodo skozi vosi ♪
  24.      vósek  -ska m (ọ̑) 1. lahko gnetljiva, rumena snov, ki jo za delanje celic izločajo čebele: delati, izločati vosek; satovje je iz voska; rumen kot vosek / beliti, čistiti vosek; kuhati vosek z vrelo vodo ali s paro izločati ga iz satja; surovi vosek / čebelji ali čebelni vosek // ta snov kot osnovna sestavina za sveče, sredstvo za mazanje: gnesti, oblikovati vosek; odtisniti v vosek; namazati z voskom; lutke, sveče iz voska; bled, mehek kot vosek / beli vosek; cepilni, čevljarski, modelarski vosek 2. tej snovi podobna snov: listi, plodovi te rastline izločajo vosek / rastlinski, umetni vosek ● pečatni vosek snov, ki se da oblikovati s pečatnikom in odtisnjeno obliko ohrani; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva ◊ etn. ulivanje voska igra, pri kateri se napoveduje prihodnost po oblikah voska, strjenega v mrzli vodi; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; kem. voski estri višjih maščobnih kislin in višjih alkoholov; montanski vosek dobljen iz rjavega premoga z ekstrakcijo; um. risba z voskom risba, narisana z voskom, ki omogoča ohranitev barve, ki jo med obdelavo pokriva ♪
  25.      vóskar  -ja m (ọ̑) izdelovalec ali prodajalec voska: voskar in svečar ♪

   72.601 72.626 72.651 72.676 72.701 72.726 72.751 72.776 72.801 72.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA