Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (72.026-72.050)


  1.      vídrin  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vidre: vidrino meso / vidrino krzno ♪
  2.      vídrovka  -e ž (ȋ) kučma, kapa iz vidrinega krzna: na glavah so imeli vidrovke ♪
  3.      vídski  -a -o prid. (ȋ) lingv. nanašajoč se na (glagolski) vid: vidska sprememba glagola ♪
  4.      vídva  védve tudi vídve védve tudi vídve zaim., váju (dvéh) tudi vàs dvéh, váma (dvéma), váju (dvá dvé dvé) tudi vàs dvá dvé dvé, váju (dvéh) tudi vàs dvéh stil. váma (dvéma), váma (dvéma) (ȋ ẹ̑) 1. izraža dvojico oseb, ki ju govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem pogledat naprej, vidva pa počakajta tukaj; naredi več kot vidva oba skupaj; nav. ekspr.: zdaj sta pa vidva na vrsti; tudi vedve morata proč; elipt. kdo bo poskrbel za živino? Vidva, seveda; pog. vidva se bosta že znašla / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: vidva in sosedje se dobro razumete; vedve z materjo sta gotovo utrujeni b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vama še ni treba hiteti; vama ne bo nihče nič rekel; pri vaju je vedno prijetno; med vama so nesoglasja / ali vama res niso nič dali; obe vaju bodo tožili // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: včeraj vaju ni bilo na predstavi; lahko vama je žal; kako je zdaj z vama? kakšen je vajin položaj 2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: stric vama je umrl; bil vama je kot oče / star. za vaju prihodnost gre vajino 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to vama je bil vihar; prim. ti, vi ♪
  5.      vietkóngovec  -vca m (ọ̑) v času narodnoosvobodilnega boja v Vietnamu pripadnik Fronte narodne osvoboditve: napad vietkongovcev ♪
  6.      vígenj  -gnja m (ȋ) ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred kovanjem; kovaško ognjišče: vzeti podkev iz vignja; najti ostanke vignja; vigenj in nakovalo / vigenj žari žerjavica v vignju ♪
  7.      vígenjc  -a [gǝn] m (ȋ) nekdaj (žebljarska) kovačnica: postaviti vigenjc ob vodi; vigenjc s petimi ognjišči // kovaško ognjišče za izdelavo žebljev: nasuti oglje v vigenjc ♪
  8.      vigílija  -e ž (í) rel. dan, večer pred velikim praznikom: to se je zgodilo na vigilijo pred Marijinim praznikom / božična vigilija; velikonočna vigilija velika sobota // obred na ta dan, večer: petje psalmov pri vigiliji ♪
  9.      vigónj  -a m (ọ̑) tekst. rahlo vita groba bombažna ali volnena preja: izdelovati vigonj; neskl. pril.: vigonj preja ♪
  10.      vigónjka  -e ž (ọ̑) tekst. rahlo vita groba bombažna ali volnena preja: presti vigonjko; obleka iz vigonjke ♪
  11.      vígred  -i ž (ȋ) nar. koroško pomlad: vigred je prišla; od vigredi je že zdoma / na vigred se je vrnil ob koncu zime ali v začetku pomladi ♪
  12.      vígreden  -dna -o prid. (ȋ) nar. koroško pomladen, pomladanski: vigredno jutro / vigredna dela / vigredni čas / vigredni veter ♪
  13.      vígredi  prisl. (ȋ) nar. koroško spomladi: vigredi je pasel ovce ♪
  14.      vihár  -ja m (ȃ) 1. močen veter, navadno ob neurju: zunaj divja, ekspr. besni, buči, tuli vihar; vihar je lomil, ruval drevje; vihar nastane, se pojavi; vihar poneha, se poleže, umiri; hrast se upira, ekspr. kljubuje viharju; hud, silovit vihar; prišel je kakor vihar hitro in hrupno / orkanski vihar orkan; peščeni vihar ki dviga, vrtinči pesek; snežni vihar ki dviga, vrtinči sneg; tropski vihar; pren., ekspr. v njenem srcu divja vihar 2. ekspr. hrup, nemir: ob teh besedah je v dvorani nastal vihar; pomiriti vihar v razredu // prepir, polemika, razburjanje: ob vsakem izidu pravopisa nastane vihar; razstava je izzvala, povzročila vihar v javnosti; družinski viharji 3. ekspr., s prilastkom silovito, uničujoče dogajanje: človeštvo je preživelo že dosti viharjev; vihar revolucije, vojne 4. ekspr., s prilastkom velika mera, stopnja česa: dvorano je preplavil vihar navdušenja; dogodek je izzval vihar ogorčenja // velika množina česa neurejenega: vihar klicev; utišati vihar protestov ● ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri ◊ fiz. magnetni vihar motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu ♪
  15.      vihárček  -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od vihar: pomladni viharček; viharček na morju ♪
  16.      viháren  -rna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na vihar: viharni sunki; viharni vrtinec / viharni veter / viharen dan; viharno obdobje / viharno vreme / viharno morje / viharno ozračje 2. ekspr. zelo hiter, živahen: viharen ples / viharen razvoj tehnike 3. ekspr. zelo močen, silovit: viharno ploskanje / viharno navdušenje / viharna čustva 4. ekspr. poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov; nemiren, buren: viharni časi / viharno življenje 5. ekspr. čustveno neuravnovešen, razburljiv: viharen fant / viharen značaj ● ekspr. viharna razprava ostra vihárno prisl.: viharno govoriti, spodbujati; viharno ploskati nastopajočim / v povedni rabi jutri bo vroče in viharno ♪
  17.      viháriti  -im nedov. (á ȃ) 1. z veliko silo, intenzivnostjo pihati: burja vihari nad hribi; brezoseb. najbolj je viharilo na oceanu; začelo je močno deževati in vihariti; pren., ekspr. stara čustva so spet viharila v njej 2. ekspr. hitro in hrupno iti, hoditi: viharil je okrog pogorišča; viharil je proti hiši; viharil je po stanovanju 3. preh., ekspr. delati, povzročati, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče giblje; vihrati: veter vihari zastave / burja vihari vrhove smrek / vihariti morje valoviti 4. preh., ekspr. vznemirjati, razvnemati: pisatelji so viharili bralce / čudne misli so jo viharile ves dan ● ekspr. viharil je skozi življenje, kakor je vedel in znal prebijal se je ♪
  18.      vihárnica  -e ž (ȃ) nav. mn., zool. srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane; viharnik: viharnice in galebi ♪
  19.      vihárnik  -a m (ȃ) 1. samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem: posedli so okrog starega viharnika; krivenčast, mogočen, suh viharnik; viharnik na robu skalnega previsa; macesen viharnik // ekspr. človek, ki je sposoben prenašati težave: fant je viharnik iz gorske doline; samotarski viharnik 2. predstavnik viharništva: pisatelj je bil viharnik in romantik; nazori viharnikov ◊ zool. viharniki srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane, Procellariidae ♪
  20.      vihárniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na viharnike ali viharništvo: viharniška dramatika / viharniško obdobje / viharniško doživljanje stvari ♪
  21.      vihárništvo  -a s (ȃ) lit. nemško literarno gibanje ob koncu 18. stoletja, ki je v nasprotju z razsvetljenskim poudarjanjem razuma zagovarjalo ustvarjalnost na osnovi čustev ♪
  22.      vihárnost  -i ž (á) ekspr. čustvena neuravnovešenost, razburljivost: njena viharnost ga je presenetila; viharnost mladine ♪
  23.      víhati  -am nedov. (í) delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: vihati lase s krtačo; vihati pločevino; pred ogledalom si je vihal brke ∙ ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje // dajati, polagati del ob robu na del pred njim: vihati hlačnice, rokave víhati se dobivati del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj: listi se vihajo od vročine; vogali preproge se že vihajo / psu se rep viha navzgor ♪
  24.      víher  -hra m (ȋ) 1. vet. sprednji, izbočeni del hrbta pri nekaterih živalih: jezdec se je naslonil konju na viher; pobožati psa po vihru / naježen viher 2. zastar. vihar: pridivjal je viher ● nar. ima viher na temenu (lasni) vrtinec ♪
  25.      vihljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo vihati, viti: veter mu vihlja lase ♪

   71.901 71.926 71.951 71.976 72.001 72.026 72.051 72.076 72.101 72.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA