Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (71.901-71.925)


  1.      vetrnjákinja  -e ž (á) ženska oblika od vetrnjak: lahkomiselna vetrnjakinja ♪
  2.      vetrnjáški  -a -o prid. (á) ekspr. nestanoviten, neznačajen: vetrnjaški človek, fant; zdel se jim je preveč vetrnjaški / ima vetrnjaški značaj // ki izraža, kaže nestanovitnost, neznačajnost: vetrnjaški pogled / vetrnjaška pesem ♪
  3.      vetrobrán  -a m (ȃ) objekt, ki varuje, ščiti pred vetrom: postaviti, zgraditi vetrobran; lesen vetrobran; vetrobran ob železniški progi / vetrobran iz drevja, grmovja // avt. vetrobransko steklo: brisalci na vetrobranu ♪
  4.      vetrobránski  -a -o prid. (ȃ) avt., v zvezi vetrobransko steklo sprednja šipa avtomobila, ki ščiti, varuje pred vetrom, dežjem: brisati vetrobransko steklo ♪
  5.      vetrocvétka  -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. rastline, ki jih oprašuje veter: žužkocvetke in vetrocvetke ♪
  6.      vetrogónčič  -a m (ọ̑) knjiž., ekspr. nestanoviten, neznačajen človek: na vetrogončiča se ni zanesti ♪
  7.      vetrokàz  -áza m (ȁ á) meteor. priprava za določanje smeri vetra: vetrokaz kaže, da piha jugozahodnik ♪
  8.      vetrolòv  -óva m (ȍ ọ̄) manjši prostor pri vhodu, ki zmanjšuje vdor hladnega zraka v notranje prostore poslopja: vstopiti v vetrolov / zgraditi vetrolov ♪
  9.      vetrolóvka  -e ž (ọ̑) navt. lijakasto razširjena naprava, pritrjena na prezračevalno cevje: obrniti vetrolovko v smer vožnje ladje ♪
  10.      vétrov  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na veter: vetrova moč / pesn. poleteti na vetrovih perutih ♪
  11.      vetróven  -vna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na pihanje vetra: vetroven dan; vreme je vetrovno / hodili so po vetrovnih travnikih travnikih, izpostavljenih vetru / vetroven sunek sunek vetra ◊ aer. vetrovni kanal vetrovnik; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra vetróvno prisl.: vetrovno pihati / v povedni rabi jutri bo vetrovno ♪
  12.      vetrovít  -a -o prid. (ȋ) knjiž. vetroven: sončen in vetrovit dan; vetrovito vreme / vetrovita ravnina ♪
  13.      vetróvje  -a s (ọ̑) knjiž. več vetrov, vetrovi: vetrovje je postajalo vse močnejše; jesensko vetrovje ♪
  14.      vétrovka  -e ž (ẹ̑) jopič iz goste tkanine, ki dobro ščiti pred vetrom: obleči, sleči vetrovko; rokav vetrovke ◊ bot. rastlina z vijoličastimi prašnimi nitmi in visečimi krilastimi plodovi, Thalictrum aquilegiifolium ♪
  15.      vetróvnica  -e ž (ọ̑) navt. okrogla plošča pri kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi stranmi neba: odčitati kot na vetrovnici ♪
  16.      vetróvnik  -a m (ọ̑) teh. veliki cevi podobna naprava, v kateri se ustvarjajo zračni tokovi za določanje aerodinamičnih lastnosti letal, avtomobilov s pomočjo meritev na modelih: postaviti maketo v vetrovnik ♪
  17.      véverica  -e ž (ẹ́) gozdni glodavec temno rjave barve s košatim repom, ki živi na drevju: veverica muklja; veverica pleza, skače po drevju; pleza kot veverica ∙ ekspr. poglej, kakšna veverica je ljubka, živahna ženska ♦ zool. leteče veverice glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae; siva veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis ♪
  18.      véverička  -e ž (ẹ́) manjšalnica od veverica: v roki je držal mlado veveričko ● ekspr. plesati s črnooko veveričko z ljubko, živahno žensko ♪
  19.      veveríčkati se  -am se nedov. (ȋ) nar. vzhodnoštajersko loviti se po drevesih: otroci se veveričkajo ♪
  20.      véz  -a m (ẹ̑) 1. star. vez ž: trden vez 2. navt. privez: gradnja novega veza ♪
  21.      véz  -í ž, daj., mest. ed. vézi (ẹ̑) 1. glagolnik od vezati: slama, vrv za vez // agr. privezovanje trte k opori: kop, rez in vez vinske trte / opraviti prvo vez v vinogradu 2. priprava za vezanje: vezi so popustile, se raztegnile; presekati, razrahljati vezi; povezati z jekleno vezjo; toga vez / rešiti ujetnika vezi // kar se uporablja za vezanje sploh: srobot, šibe in druge vezi // strojn. vsak od strojnih elementov, ki kaj veže: razstavljive vezi; kovice, mozniki, vijaki in druge vezi / gredna vez 3. anat. vezivno tkivo, ki utrjuje sklep: nategniti si vezi; mišice, kite in vezi / medvretenčne, sklepne vezi; stranska vez (kolenskega sklepa) 4. kar kaj veže sploh: vez med dvema oblikama v čipki / notranje vezi med pojavi; časopis mu je bil edina vez s svetom / vezi s slovenskim Primorjem // navadno s prilastkom kar koga veže, druži z drugim človekom, z drugimi ljudmi: pretrgali so vezi, ki so jih povezovale; družbene, družinske, sorodstvene vezi; gospodarske in kulturne vezi; krvna vez; ljubezenska, zakonska vez med možem in ženo; prijateljske vezi 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga veže, omejuje: vezi kapitalističnega družbenega reda / vezi greha 6. teh., s prilastkom način spojitve, povezave dveh ali več delov med seboj: rogljičena vez; vez na topi spah / natezna vez ◊ fiz. vez sila, ki veže atome v molekuli ali v kristalu; ionska vez ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal; kem. enojna, dvojna vez; kemična vez; konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah; les. čepna, kotna, križna vez; lingv. vez pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; šport. smuška vez priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja; varnostna vez ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne ♪
  22.      véza  -e ž (ẹ̑) žarg. zveza: veza je prekinjena; dobiti vezo po telefonu / potoval bi z vlakom, pa so slabe veze / že dolgo nima več z njo vez stikov / imeti dobre veze; službo je dobil po vezah; veze in poznanstva ● žarg. o tem nima blage veze prav nič ne ve; žarg. odgovarjati mu je brez veze nesmiselno, nepotrebno; žarg. kar tako, brez veze se je prijavil brez resnega namena ♪
  23.      vezáč  -a m (á) kdor veže: vezači snopov ♪
  24.      vezáj  -a m (ȃ) grafično znamenje za deljenje ali vezanje besed: napisati vezaj; vezaja v besedi belo-modro-rdeča zastava ◊ muz. znak v obliki loka, ki povezuje dve ali več not iste višine ♪
  25.      vezálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor veže: vezalec snopov 2. povezovalec: nastopil je kot vezalec oddaje ♪

   71.776 71.801 71.826 71.851 71.876 71.901 71.926 71.951 71.976 72.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA