Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (71.776-71.800)


  1.      vernalizácija  -e ž (á) agr. vplivanje na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline; jarovizacija ♪
  2.      vérnica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od vernik: vernice pri molitvi / vernica nove ureditve ♪
  3.      vérnik  -a m (ẹ̑) 1. pripadnik kake vere: verniki se zbirajo k molitvi 2. ekspr., s prilastkom kdor veruje v kaj sploh: verniki v nadosebne ideale, revolucijo 3. ekspr., s prilastkom vnet zagovornik, privrženec: gledališki verniki; verniki tehničnega razvoja ♪
  4.      vérnost 1 -i ž (ẹ́) lastnost vernega človeka: njegova vernost je znana / vernost se spreminja; tradicionalna vernost / vernost upada ta lastnost glede na število ljudi, ki jo imajo ♪
  5.      verodostójen  -jna -o prid., verodostójnejši (ọ́ ọ̄) knjiž. ki mu je verjeti: verodostojna priča / verodostojni podatki / barvni filmi omogočajo verodostojnejšo podobo stvarnosti bolj resnično, prepričljivo verodostójno prisl.: verodostojno opisati kaj ♪
  6.      veroizpóved  -i ž (ọ̑) 1. besedilo, ki vsebuje glavne resnice, nauke krščanske vere, Cerkve: moliti, sestaviti veroizpoved ♦ rel. augsburška veroizpoved ki sloni na Lutrovih naukih, sprejetih leta 1530 v Augsburgu; krstna veroizpoved ki se uporablja pri krstu; nicejska veroizpoved sprejeta na nicejskem cerkvenem zboru leta 325 2. verska skupnost glede na priznavanje takega besedila: v mestu ima svoje obrede več krščanskih veroizpovedi; pripadniki veroizpovedi / popisati prebivalce po njihovi veroizpovedi verski pripadnosti; živeti po zahtevah veroizpovedi vere ♪
  7.      veronál  -a m (ȃ) farm. uspavalno sredstvo, ki dolgo deluje: smrt zaradi prevelikega odmerka veronala ♪
  8.      veronáuk  -a [-nau̯k] m (á) knjiž. verouk: iti k veronauku / učiti veronauk ♪
  9.      veroslóvje  -a s (ọ̑) veda o verah: primerjalno veroslovje ♪
  10.      veroučítelj  -a m (ȋ) knjiž. kdor poučuje verouk, zlasti duhovnik; katehet: biti veroučitelj ♪
  11.      veroúk  -a m (ū) rel. pouk o verskih resnicah, namenjen zlasti šolski mladini: obiskovati verouk; prijaviti otroka k verouku / poučevati verouk ♪
  12.      verovánje  in vérovanje -a s (ȃ; ẹ́) 1. glagolnik od verovati: arheološki dokazi o verovanju starih ljudstev / verovanje v posmrtno življenje / verovanje v čarovnice, duhove / verovanje v svojo lastno moč / zagotoviti vsakemu svobodo verovanja 2. kar se veruje v zvezi z bogom, nadnaravnimi silami: verovanje obsega tudi človekov odnos do narave, življenja; razvoj verovanja / poganska, totemistična verovanja // kar se veruje o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: zbirati verovanja in ljudske običaje; verovanje, da rož ni dobro imeti v spalnici, je staro / po ljudskem verovanju je petek nesrečen dan 3. ekspr., navadno s prilastkom skupek kakih naukov, načel, v katera se veruje: ni mogel sprejeti novih estetskih, ideoloških verovanj ♪
  13.      verováti  -újem in vérovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́) 1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: raziskovali so, kako verujejo primitivna ljudstva / ateisti ne verujejo; preganjali so ljudi, ki so verovali 2. preh. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera: verovati v boga, posmrtno življenje ♦ rel. verovati v Kristusa // biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti: verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo 3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali 4. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verovati v ljudi; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost 5. ekspr., z dajalnikom biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti: mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam verujóč -a -e: pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj; verujoči ljudje verni; sam.: ateisti in verujoči ♪
  14.      véroven  -vna -o prid. (ẹ́) zastar. verodostojen: verovna priča / bolj ali manj verovna hipoteza verjetna, prepričljiva ● knjiž. moralna in verovna vsebina religije verovanjska ♪
  15.      versájski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Versailles: versajski parki / versajske oranžerije ♦ zgod. versajski mir mir, sklenjen 28. junija 1919 med poraženo Nemčijo in zmagovitimi zavezniki v Versaillesu ♪
  16.      vérski  -a -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na vero: verski pojmi / verski nauk; verski obredi, simboli / verski pouk; verski praznik; verska vzgoja / verski dvom; verske knjige / verska šola; verske vojne / verska enakopravnost, svoboda / verska sekta; verske skupnosti / verska blaznost duševna bolezen z blodnjami in halucinacijami verske vsebine ♦ rel. verska dogma; verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk; verska skrivnost nedoumljiva verska resnica; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine 2. nar., navadno v povedni rabi veren, pobožen: posebno verski ni bil, a je bil pošten vérsko prisl.: versko vzgajati otroke; versko nestrpna ideologija ♪
  17.      vérsko...  prvi del zloženk (ẹ̄) nanašajoč se na verski: verskoobramben, verskospodbuden ♪
  18.      vérskoobréden  -dna -o prid. (ẹ̄-ẹ̑) nanašajoč se na verski obred: verskoobredna raba predmeta / verskoobredni ples ♪
  19.      vérstvo  -a s (ẹ̑) sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: proučevati verstva; nekrščanska, vzhodna verstva; primitivno verstvo; zgodovina verstev ♪
  20.      vertikála  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, pravokotna na gladino mirujoče vode: narisati vertikalo; vertikala in horizontala 2. knjiž., s prilastkom kar je navpično in visoko: jambori čolnov so stroge vertikale; betonske vertikale novega časa nebotičniki 3. knjiž. različne stopnje, plasti, časovna obdobja česa: zgodovinske vertikale jezika; razvojna podoba ljudskih kultur v vertikali in horizontali ● knjiž. v vertikalo grajena slika v višino; knjiž. prva vertikala razpredelnice navpična kolona, stolpec; knjiž. svet vertikale duhovni svet ◊ geod. smer težnosti v določeni točki, navpičnica ♪
  21.      vertikálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. pravokoten na gladino mirujoče vode; navpičen: vertikalen prerez, rov; stena ni popolnoma vertikalna // vzporeden s stranskim robom: vertikalne črte v zvezku; vertikalna kolona v križanki / poudariti vertikalne šive pri plašču // ki poteka od zgoraj navzdol ali obratno: vertikalni vrstni red skladov; vertikalni morski tokovi 2. grad. ki vodi, je speljan iz etaže v etažo: vertikalna kanalizacija, napeljava / vertikalni promet v stavbi 3. nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti: vertikalna delitev oblasti; publ. vertikalna rotacija; vertikalno povezovanje državne uprave ◊ arheol. vertikalna stratigrafija lega plasti druga nad drugo; ekon. vertikalna delitev dela delitev dela, pri kateri opravljajo različne stopnje dela od primarne proizvodnje do končnega izdelka različne organizacije; vertikalna integracija integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah; fiz. vertikalni met navpični met; muz. vertikalno združevanje tonov združevanje tonov v akorde; soc. vertikalna mobilnost mobilnost posameznikov ali skupin iz enega družbenega sloja v drugega; vertikalna skupina skupina, ki povezuje ljudi iz različnih družbenih slojev; strojn. vertikalni stroj stroj, pri katerem je rotor, vreteno v navpični legi; šah. vertikalno polje polje na šahovnici, ki poteka naravnost od enega igralca k drugemu; teh. vertikalni krog navpično postavljen kovinski trak, plošča z lestvico pri teodolitu za merjenje navpičnih kotov vertikálno prisl.: dvigati se vertikalno; vertikalno povezane organizacije ♪
  22.      vêrz  -a m (ȇ) 1. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila, vrstica: napisati, prebrati verz; rimani verzi; iz štirih, treh verzov sestavljena kitica; metrum, ritem verza / akatalektični, hiperkatalektični verz; akcentuacijski ali naglasni verz ki temelji na urejenem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov; četverostopni, jambski verz; kvantitativni verz ki temelji na urejenem menjavanju dolgih in kratkih zlogov; prosti ali svobodni verzi s prosto ali svobodno oblikovanim ritmom in z različnim številom zlogov; silabični verz ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena, zlogovni verz; silabotonični verz ki temelji na številu zlogov in enakomernem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov, zlogovno-naglasni verz; drama, roman v verzih 2. mn. pesem: delati, pisati, slabš. kovati verze / rad bere verze ♪
  23.      verzálka  -e ž (ȃ) tisk. vélika črka: natisniti, staviti besedilo v verzalkah; napisati z verzalkami ∙ knjiž., ekspr. to delo bo v slovensko dramaturgijo zapisano z verzalkami bo imelo v njej pomembno mesto ♪
  24.      vêrzen  -zna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na verz: verzni konec / verzni ritem / akcentuacijski ali naglasni verzni sistem; kvantitativni, silabični verzni sistem; verzna drama drama v verzih ♪
  25.      verzét  -a m (ẹ̑) knjiž. vrstica (v bibliji, koranu): verzeti psalmistov ♪

   71.651 71.676 71.701 71.726 71.751 71.776 71.801 71.826 71.851 71.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA