Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
m (7.001-7.025) 
- homilétika -e ž (ẹ́) rel. nauk o cerkvenem govorništvu: profesor homiletike ♪
- homilíja tudi homílija -e ž (ȋ; í) rel. govor z razlago svetopisemskega besedila: nedeljska homilija ♪
- hominíd -a m (ȋ) nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki; človečnjak ♪
- homo... prvi del zloženk nanašajoč se na enak, podoben: homofonija, homologen ♪
- homofón -a -o prid. (ọ̑) muz. homofonski: homofona glasba ♪
- homofoníja -e ž (ȋ) muz. večglasje z eno poudarjeno melodijo, ki so ji drugi glasovi harmonična spremljava: skladba v homofoniji ♪
- homofónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na homofonijo: homofonska skladba / homofonski zvok ♪
- homogén -a -o prid. (ẹ̑) ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: homogena snov, zmes / homogena struktura kamnine / homogeno prebivalstvo // ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: homogen vojaški blok; homogena delovna organizacija / narod kot homogena celota / homogena tekmovalna ekipa ◊ elektr. homogeno (električno, magnetno) polje polje, katerega jakost in smer sta v vseh točkah enaka; mat. homogena algebrajska enačba enačba, v kateri so vsi členi iste stopnje homogéno prisl.: delati homogeno; zelo homogeno so nastopali ♪
- homogenizírati -am nedov. in dov. (ȋ) delati homogeno: homogenizirati snov ♦ agr. homogenizirati mleko povzročati, delati, da je maščoba enakomerno porazdeljena po vsej tekočini; metal. homogenizirati jeklo s toplotno obdelavo dosegati enakomerno sestavo in kristalno strukturo homogenizíran -a -o: homogenizirano mleko ♪
- homogénost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost homogenega: homogenost kovine; homogenost gozdnega sestoja / homogenost ansambla, ekipe / nacionalna homogenost ♪
- homológen -gna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na homologijo; istoroden, istoizvoren: homologen pojav ◊ biol. homologni organi organi istega nastanka in iste zgradbe, a z različnimi funkcijami; geom. homologni stranici stranici, ki imata glede na okolje enako lego; kem. homologna spojina vsaka od spojin homologne vrste; homologna vrsta vrsta podobnih spojin, ki se med seboj razlikujejo samo po tem, da ima vsaka naslednja po eno določeno atomsko skupino več v verigasti molekuli ♪
- homologíja -e ž (ȋ) knjiž. enakost med pojavi glede na nastanek in zgradbo, istorodnost: ugotoviti homologijo ♪
- homoním -a m (ȋ) lingv. beseda, ki ima enako zvočno ali pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen, enakozvočnica ♪
- homonímen -mna -o (ȋ) pridevnik od homonim: homonimna raba besed ♪
- hómo sápiens hómo sápiensa m (ọ̑-ȃ) antr. človek od zadnje poledenitve dalje ♪
- homoseksuálec -lca m (ȃ) kdor čuti spolno nagnjenje do oseb istega spola ♪
- homoseksuálen -lna -o prid. (ȃ) spolno nagnjen do oseb istega spola: homoseksualen moški / homoseksualen odnos ♪
- homoseksuálnost -i ž (ȃ) spolna nagnjenost do oseb istega spola: bil je obremenjen s homoseksualnostjo ♪
- homòt -ôta m (ȍ ó) zastar. goščava, ščavje: gost vodni homot ♪
- homotáti -ám nedov. (á ȃ) star. motati, mešati: homotati konjem grivo / otroci so se homotali med odraslimi / kaj se mu homota po glavi ♪
- homotétičen -čna -o prid. (ẹ́) geom. podoben v perspektivni legi: homotetični lik; homotetična figura ♪
- homotípen -pna -o prid. (ȋ) biol., v zvezi homotipni organ vsak od dveh zrcalno enakih organov desno in levo v telesu ♪
- homozigóten -tna -o prid. (ọ̑) biol. nastal z združitvijo spolnih celic z enakima genoma: homozigotni individuum; homozigotna jajčna celica ♪
- homúlica -e ž (ú) bot. rastlina z mesnatimi listi in drobnimi zvezdastimi cveti, Sedum: debelolistna homulica // nav. mn. rastline z debelimi, mesnatimi listi, Crassulaceae ♪
- homúnkulus -a tudi -la m (ȗ) 1. po verovanju alkimistov umetno narejeno majhno bitje človeških oblik z nadnaravno močjo: poskušali so ustvariti homunkulusa v retorti 2. slabš. majhen, suh človek: homunkulus je pogledal izza pulta ♪
6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026 7.051 7.076 7.101 
