Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (66.501-66.525)


  1.      škóda 1 -e ž (ọ́) 1. kar nastane kot posledica zmanjšanja količine, kakovosti, vrednosti kake dobrine: oceniti, popraviti škodo; prizadeti komu škodo; na avtomobilu je za več tisoč dinarjev škode / delati, povzročati škodo; od tega ima le škodo, koristi pa nobene; trpeti škodo; tudi on je na škodi je oškodovan; zmotiti se v svojo škodo / ekspr. škoda gre v milijone; povrniti škodo / gmotna, gospodarska škoda ♦ jur. lovska škoda ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; naključna škoda ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti // sprememba določenega stanja na slabše: mati je z razvajanjem otroku naredila veliko škode; taki filmi povzročajo škodo pri mladini; moralna, politična škoda / brez škode lahko črtaš nekatere odstavke; poudarjanje oblike na škodo vsebine; priče so govorile v njegovo škodo 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) v zvezi z za da kaj po vrednosti presega določen namen: te obleke je škoda za doma; škoda je fanta za tako delo; elipt. škoda časa, denarja za to b) z nedoločnikom nekoristnost, neprimernost kakega dejanja: škoda ga je poslušati; zdi se mu škoda hoditi v mesto; elipt. škoda spati v tako lepem vremenu c) obžalovanje: ali ni škoda blaga, kruha; takega človeka je zelo škoda / kot vzklik kakšna škoda č) pog. omalovaževanje: ne bi bilo dosti škode, če ga ne bi bilo / elipt. razbil se mi je vrč. Prava škoda / škoda besed ni vredno govoriti ♪
  2.      škóda 2 -e ž (ọ́) avtomobil češkoslovaške tovarne Škoda: voziti se s škodo ♪
  3.      škóden 2 -dna -o prid. (ọ̄) star. ki povzroča, dela škodo; škodljiv: škodna žival / zanetiti ogenj tako, da ni nikomur škoden ♪
  4.      škóditi  -im nedov. in dov. (ọ̄ ọ̑) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: boji se, da bi mu jed škodila; vročina mi škodi; ta zdravila bolj škodijo kot koristijo / škoditi zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on ti ne more škoditi; s to odločitvijo si je samo škodil / ekspr. tako je pameten, da mu kar škodi / taki ukrepi škodijo gospodarstvu / škoditi slovesu, ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodilo, če bi se malo učil b) zadržano privolitev: pojdimo jest, pit. Ne bi škodilo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodilo, če bi malo delal, shujšal ♪
  5.      škodljív  -a -o prid., škodljívejši (ȋ í) ki komu (zdravstveno) škodi: škodljivi plini; te snovi so človeku, za človeka zelo škodljive / škodljiv zdravju // ki povzroča, dela škodo: škodljive živali / škodljiv človek / moralno, politično škodljiv članek; škodljive ideje škodljívo prisl.: škodljivo delovati, vplivati na kaj ♪
  6.      škodljívec  -vca m (ȋ) škodljiva žival: uničevati, zatirati škodljivce / drevesni, krompirjevi škodljivci; gozdni, vrtni škodljivci // ekspr. škodljiv človek: moralni, politični škodljivci ♪
  7.      škodljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost škodljivega: škodljivost alkohola, nikotina za zdravje / škodljivost in koristnost posameznih rastlin in živali / družbena škodljivost takih ukrepov ♪
  8.      škodováti  -újem tudi škódovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: alkohol, mraz, vročina mu škoduje / zajedavci rastlini zelo škodujejo / kajenje škoduje zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on je na takem položaju, da ti lahko škoduje; s takim vedenjem škoduješ sebi in družini / to mu bo moralno, politično škodovalo / šalj. jeza škoduje lepoti; škodovati ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodovalo, če bi bolj pridno delal b) zadržano privolitev: kaj, če bi šla nekaj popit? Ne bi škodovalo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodovalo, če bi malo shujšal ♪
  9.      škodožêlje  -a s (ȇ) veselje, uživanje ob škodi, nesreči drugega: v tem je precej zlobnega škodoželja / knjiž. prav jim je, je v škodoželju pomislil škodoželjnosti ♪
  10.      škodožêljen  -jna -o prid. (é ē) ki drugemu želi, privošči škodo, nesrečo: škodoželjni sosedje so mu privoščili neuspeh; bila je nevoščljiva in škodoželjna / škodoželjen pogled, smeh škodožêljno prisl.: škodoželjno se smejati ♪
  11.      škodožêljnež  -a m (ȇ) ekspr. škodoželjen človek: nevoščljivci in škodoželjneži ♪
  12.      škodožêljnost  -i ž (é) lastnost škodoželjnega človeka: škodoželjnost nasprotnika / to je storil iz škodoželjnosti; čakal je s komaj prikrito škodoželjnostjo ♪
  13.      škòf  škófa tudi škôfa m, im. mn. škófi tudi škôfi in škófje tudi škôfje (ȍ ọ́, ó) predstojnik škofije: škof birma, posvečuje duhovnike; postati škof / katoliški škof; redni škof ♦ rel. naslovni škof brez škofije, le po naslovu; pomožni škof ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije, nima pa nasledstvene pravice ♪
  14.      škofíja  -e ž (ȋ) 1. samostojna upravna enota katoliške cerkve: upravljati škofijo; v tej škofiji je okoli tisoč cerkev; sedež škofije ♦ rel. lavantinska škofija ki je imela do leta 1859 sedež v Št. Andražu, nato pa v Mariboru; sufraganska škofija škofija v odnosu do svoje metropolije // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: srečala sta se pred škofijo 2. gastr. škofovski kapi podoben zadnji del hrbta s trtico pri perutnini: obirati perutničke in škofijo / kurja škofija ♪
  15.      škofjelóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Škofjo Loko: škofjeloški grad ♦ etn. škofjeloški kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih; lit. škofjeloški pasijon in Škofjeloški pasijon ♪
  16.      škoflján  in škofljàn -ána m (ȃ; ȁ á) pripadnik škofije: škofova poslanica škofljanom ♪
  17.      škófov  tudi škôfov -a -o prid. (ọ́; ó) nanašajoč se na škofa: škofova pridiga / škofov namestnik, svetovalec ♪
  18.      škofóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na škofe: znamenja škofovske oblasti; škofovska služba / škofovska kapa mitra; škofovska palica umetniško okrašena palica z ukrivljenim zgornjim delom / škofovsko pismo vernikom ♦ rel. škofovska konferenca skupnost škofov na določenem področju, ki na posvetovanjih rešuje dušnopastirske in cerkvenopravne zadeve svojega področja; škofovsko posvečenje ♪
  19.      školciját  -a m (ȃ) zastar. diskalceat: samostan školcijatov ♪
  20.      škólj  -a m (ọ̑) nar. primorsko večja skala, ki gleda a) iz morja: zadeti ob školj; čeri in školji v zalivu b) iz zemlje: školji na planoti // majhen skalnat otok v morju: izkrcali so se na samotnem školju ♪
  21.      škóljčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na školjko: školjčne lupine / portret v školjčnem okviru / školjčni apnenec; školjčni biseri / školjčna juha, omaka ♦ obrt. školjčni vbod vbod pri kvačkanju skupine šibičnih petelj, ki tvorijo obliko, podobno školjki ♪
  22.      škóljčica  -e ž (ọ̑) školjkica: nabirati školjčice ♦ zool. školjčice sladkovodne praživali z migetalkami samo na spodnji strani telesa, Stylonychia ♪
  23.      škóljka  -e ž (ọ̑) 1. morska ali sladkovodna žival z mehkim telesom, pokritim z dvema, navadno plitvo izbočenima lupinama: gojiti školjke / školjka se odpre, zapre / jezerske, morske školjke; školjka bisernica / jesti školjke // lupina te živali: otroci se igrajo s školjkami; zbirati pisane školjke; s školjkami okrašen okvir; nebo je bilo kot ogromna modra školjka / polna školjka v kateri je žival 2. navadno s prilastkom kar je podobno tej lupini: kamnita školjka vodometa; porcelanasta školjka za milo; školjka umivalnika / zamenjati telefonsko celico z govorilno školjko; straniščna školjka; pren., ekspr. školjka tišine ● žarg., avt. zamenjati školjko kombija (samonosno) koroserijo ◊ anat. nosna školjka s sluznico pokrita parna koščena izboklina v steni nosne votline, podobna školjki; obrt. školjka školjki podobna prvina pri kvačkanju; ptt školjka školjki podoben del telefonskega aparata, ki pokriva vsakega od koncev slušalke ♪
  24.      škóljkar  -ja m (ọ̑) kdor goji, nabira školjke: školjkarji in ribiči ♦ bot. (pozni) školjkar užitna, na deblih rastoča lističasta goba s sivim klobukom školjkaste oblike; ostrigar ♪
  25.      škóljkast  -a -o prid. (ọ̑) podoben školjki: školjkasti gumbi; vodnjak s školjkastim koritom / školjkasta oblika ♦ min. školjkasti prelom; obrt. školjkasti vbod vbod pri kvačkanju skupine šibičnih petelj, ki tvorijo obliko, podobno školjki škóljkasto prisl.: školjkasto obkvačkati krilo ♪

   66.376 66.401 66.426 66.451 66.476 66.501 66.526 66.551 66.576 66.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA