Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (66.076-66.100)


  1.      ščegetljív  -a -o [čǝg in čeg] prid. (ȋ í) 1. občutljiv za ščegetanje: ščegetljiva koža; ščegetljiva mesta na telesu / bolnik je bil ščegetljiv; ščegetljiva kobila 2. dražljiv: ščegetljiv vonj po čebuli / ščegetljiva zgodba ščegetljívo prisl.: ščegetljivo se smejati ♪
  2.      ščèk  medm. (ȅ) posnema glas srake: šček, šček, šček, se oglaša sraka ♪
  3.      ščekár  -ja m (á) nar. pastir, ki molze: ščekar je pomolzel ovce ♪
  4.      ščekáti  -ám tudi ščékati -am nedov. (á ȃ; ẹ̑) 1. oglašati se z glasom šček: v daljavi so ščekale srake 2. nar. bevskati: pes je besno ščekal ♪
  5.      ščekèt  -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od ščeketati: ščeket psov / materin ščeket ni nič zalegel ♪
  6.      ščeketáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se z glasom šček: srake ščeketajo 2. nar. bevskati: lisica, pes ščeketa / mitraljezi so vso noč ščeketali / ta ženska že spet ščeketa zadirčno govori, se jezi ♪
  7.      ščêkniti  -em dov. (é ȇ) nar. bevskniti: psi so le še poredko ščeknili / ne bodo prišli, je ščeknil zadirčno rekel ♪
  8.      ščenè  -éta s (ȅ ẹ́) 1. slabš. majhen, zanikrn pes: ščene je veselo skakalo; gledal je kot polito ščene boječe, preplašeno // pes sploh: kaj bo s tem starim ščenetom 2. nizko pohleven, bojazljiv človek: to ščene ne bo nič doseglo ♪
  9.      ščênec  -nca m (é) knjiž. ščene: ščenec je lajal / le kaj bo ta ščenec naredil ◊ vet. odščipnjeni vrh podkovskega žeblja ♪
  10.      ščèp  -à in -a tudi ščèp ščêpa [prva oblika čǝp] m (ǝ̏ ȁ, ǝ̀; ȅ é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: narediti ščep / dati prste v ščep 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: dati v jed ščep soli; ščep tobaka / sladkorja je komaj za ščep zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: dati ptičkom ščep prosa / nima niti ščepa moke prav nič 3. zastar. ščip, polna luna: ščep in mlaj ♪
  11.      ščepèc  -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve obliki čǝp] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀; é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče ● ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno ♪
  12.      ščepériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) postavljati v pokončen, štrleč položaj: ptice so ščeperile perje / fant je ščeperil obrvi mrščil // s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj delati kaj bujno, košato: pav ščeperi rep ščepériti se 1. dobivati pokončno, štrleče perje: škorec se je ščeperil 2. ekspr., s prislovnim določilom biti kje zelo opazen, viden zaradi velikosti, bujnosti: po gredah se je ščeperil osat / pod nosom se mu ščeperijo brki; pren. v njenem srcu se ščeperi sovraštvo 3. ekspr. postavljati se, ponašati se: ščeperi se z novo obleko / celo ščeperi se s svojim izdajstvom baha 4. ekspr. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: tukaj se ščeperiš, doma si pa ne upaš nič reči / za mizo se je ščeperil moj znanec ščeperèč -éča -e: vrabec je čivkal, ščepereč repek ♪
  13.      ščepéti  -ím [čǝp tudi čep] nedov. (ẹ́ í) star. skeleti, peči: oči so ga ščepele od svetlobe ščepèč -éča -e: ščepeč dim ♪
  14.      ščepíca  -e ž (í) star. trščica: iz rane mu je izvlekel več ščepic / lesena ščepica ♪
  15.      ščét  -í ž, daj., mest. ed. ščéti in ščêti (ẹ̑) star. krtača: čistiti sod s ščetjo / ščet iz konjske žime, jeklene žice ∙ star. ostriči se na ščet na krtačo; star. lasje mu stojijo kot ščet pokonci; star. dlaka, naježena kot ščet zelo ♪
  16.      ščetár  -ja m (á) izdelovalec ščetk: zaposlen je bil kot ščetar ♪
  17.      ščetáti  -ám in ščétati -am nedov. (á ȃ; ẹ̑) star. krtačiti: ščetati uniformo / ščetati živali ♪
  18.      ščetíca  -e ž (í) star. ščetka: očistiti s ščetico / ščetica za zobe / sirkova ščetica sirkova krtača ● zastar. risal je s ščetico s čopičem ◊ bot. divja ščetica rastlina z vijoličastimi cveti v socvetju in listi, ki so po robu goli ali bodičasti, Dipsacus fullonum ♪
  19.      ščetína  -e ž (í) trša dlaka, zlasti pri prašiču: odstranjevati, strgati ščetine; poraščen z gostimi ščetinami; njegovi lasje so trdi kot ščetine / ekspr. teh nekaj ščetin še ni brada kocin / krtača, zobna ščetka iz naravnih ščetin // kar je tej dlaki podobno: perlonske ščetine omela; čopič iz umetnih ščetin ◊ gozd. ščetina zatrgani del pri štoru, pri tramu; zool. tipalne ščetine trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo ♪
  20.      ščetínar  -ja m (ȋ) 1. ekspr. s ščetinami porasla žival, zlasti prašič: nakrmiti ščetinarje / divji ščetinar 2. nekdaj kdor nakupuje in prodaja ščetine ♪
  21.      ščetínast  -a -o prid. (í) 1. ki je iz ščetin: ščetinasta krtača 2. nav. ekspr. porasel s ščetinami: ščetinasta žival 3. ekspr. trd kot ščetina: ščetinasti lasje; ščetinaste obrvi ščetínasto prisl.: ščetinasto dlakava rastlina ♪
  22.      ščetínec  -nca m (ȋ) ekspr. s ščetinami porasla žival, zlasti prašič: v hlevu so krulili lačni ščetinci ♪
  23.      ščetínica  -e ž (í) ekspr. manjšalnica od ščetina: odstraniti ščetinice ♪
  24.      ščetíniti  -im nedov. (í ȋ) postavljati v položaj, kot so bodice pri ježu: pes ščetini dlako in laja; sokol je ščetinil perje okoli vratu / ekspr. gubančil je čelo in ščetinil brke mrščil ∙ ekspr. od jeze so se mu ščetinili brki zelo se je jezil; ekspr. nad čelom so se mu ščetinili lasje je imel zelo kratke, pokonci stoječe lase ♪
  25.      ščetínovec  -vca m (í) zastar. ščetinar, ščetinec: zaklati ščetinovca ♪

   65.951 65.976 66.001 66.026 66.051 66.076 66.101 66.126 66.151 66.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA