Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (65.001-65.025)


  1.      straníšče  -a s (í) prostor za opravljanje potrebe: počistiti stranišče; zanemarjena stranišča / angleško stranišče na izplakovanje s tekočo vodo; javno stranišče; sobno stranišče stolu podobna priprava za opravljanje male, velike potrebe v bivalnem prostoru; suho stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo; stranišče na počep na katerem se opravlja potreba v čepečem položaju; šalj. stranišče na štrbunk suho stranišče; stranišče za moške / iti na stranišče na malo ali veliko potrebo; sedeti na stranišču ♪
  2.      straníščnik  -a m (ȋ) knjiž. človeški iztrebki, ki se zbirajo v greznici: gnojiti s straniščnikom ♪
  3.      stránka  -e ž (ȃ) 1. v nekaterih državah organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa: ustanoviti stranko; pristopiti k stranki; med strankami se je začel boj za zmago na volitvah; delavska, kmečka, komunistična, meščanska, socialistična stranka; konservativna, napredna stranka; vladna stranka; poslanci liberalne stranke; program, vodstvo stranke / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka; na Hrvatskem, od 1861 do 1918 Stranka prava / politična stranka 2. oseba v odnosu do osebe, organizacije, organa, ki ji opravlja določene storitve: pred okenci so že čakale stranke; raznašati mleko strankam; vsaka trgovina ima svoje stranke / on je naša stalna stranka / kot opozorilo: obveščamo cenjene stranke, da bo poslovalnica jutri zaprta; odprto za stranke od 8h do 12h // oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika: ta odvetnik ima mnogo strank / dobra, slaba stranka // ekspr. moški v odnosu do prostitutke: na ulici so čakale prostitutke na svoje stranke 3. oseba, skupina, organizacija, ki je v pravnem razmerju do druge osebe, skupine, organizacije: stranke v pogodbi o preživljanju; dogovor strank o dobavi blaga // vsaka od oseb, ki s svojimi zahtevami nastopajo pred organom, ki vodi postopek: zaslišati obe stranki ♦ jur. kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku; tožeča, tožena stranka; beseda strank zadnji govor tožilca, oškodovanca, zagovornika in obtoženca na obravnavi na sodišču 4. stanovalec, stanovalci v enem stanovanju večstanovanjske hiše: terjati stranke zaradi neporavnane stanarine; v pritličje se je vselila nova stranka 5. nav. ekspr. skupina ljudi, ki so o kaki stvari enakega mnenja: ukrep vodstva je bil všeč obema strankama / poslušalci so se razdelili v dve stranki ♪
  4.      stránkar  -ja m (ȃ) v nekaterih državah pripadnik stranke: zborovanja so se udeležili strankarji in nestrankarji / ekspr. bil je zagrizen strankar ♪
  5.      stránkarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na strankarje ali stranko: njegovi strankarski somišljeniki; strankarska pripadnost / strankarski boji pred volitvami / strankarski časopis / strankarski in nestrankarski politični sistem stránkarsko prisl.: društvo je bilo strankarsko neopredeljeno ♪
  6.      stránkarstvo  -a s (ȃ) v nekaterih državah pojavljanje, obstajanje strank: razvito strankarstvo; prepoved strankarstva // nav. ekspr. (navdušena) pripadnost stranki: tudi med učitelji se je čutilo strankarstvo ♪
  7.      stránkin  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stranko: strankin program; strankina politika / strankin časopis; sestal se je strankin odbor; strankina izkaznica, uniforma / odvetnik je zastopal strankine pravice ♪
  8.      stránpót  -í ž, drugi pomen mn. tudi stránpóta s, rod. mn. tudi stránpótov, dv. tudi stránpóti; tretji pomen mn. stránpóta s in stránpotí ž, rod. mn. stránpótov in stránpotí, dv. stránpóti s in stránpotí ž (ȃ-ọ̄; strȃnpọ̑ta) knjiž. 1. stranska pot: prepeljati tovor po stranpoteh 2. pot, dejanje, ki pelje stran od cilja: miselne stranpoti; stranpoti postopka / v pogovorih rad zavije na stranpot 3. napačna, kriva pot: moralna stranpota / ekspr. spregledovala je stranpota moža nezvestobo ♪
  9.      stránpótica  -e ž (ȃ-ọ̄) zastar. stranska, napačna pot: iti po stranpotici do mostu / moralne, življenjske stranpotice ♪
  10.      stránski  -a -o prid. (á) 1. ki je na strani, ob strani: zasuti vse stranske jaške; stranski sedež; osrednji in stranski / stranski oltarji; stranski prostori; stranski vhod // ki kaj od strani omejuje: stranska deska, stena / stranski del telesa // prihajajoč od strani, s strani: stranska svetloba / stranski pogled od strani 2. ki po pomembnosti ni na prvem mestu: vlak je zapeljal na stranski tir; stranska cesta, ulica / stranski igralec igralec, ki igra stransko vlogo; igrati same stranske vloge / stranska (sorodstvena) linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika 3. ki ni v nujni, pomembni zvezi z glavno dejavnostjo: ob tem so se pojavila zanimiva stranska vprašanja / stranski zaslužek // ki nastane v zvezi z delovanjem in ni cilj delovanja: zlato pridobivajo kot stranski proizvod bakra / nezaželeni stranski učinki zdravljenja ● ekspr. zaiti na stranska pota ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto ◊ agr. stranski posevek posevek, ki je gospodarsko manj važen in dopolnjuje kolobar; bot. stranski poganjek poganjek, ki raste ob strani debla, vej; stranske korenine korenine, ki rastejo iz glavne korenine; gled. stranski oder oder, ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč; jur. sorodnik v stranski črti sorodnik glede na osebo, s katero imata skupnega neposrednega ali posrednega prednika; šport. stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu ♪
  11.      stránskovézen  -zna -o prid. (ā-ẹ̑) elektr., navadno v zvezi stranskovezni motor elektromotor z vzporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja ♪
  12.      stranščíca  -e ž (í) nar. prekmursko dolga bezgova piščal, podobna flavti: igrati na stranščico ♪
  13.      strapáti  -ám dov. (á ȃ) pog. zmesti, zbegati: s svojim govorjenjem so ga strapali; ta ženska ga je čisto strapala // nepreh. postati zmeden, zbegan: zaradi njega je dekle strapalo strapán -a -o: fant je ves strapan ♪
  14.      strápiti  -im dov. (á ȃ) pog. zmesti, zbegati: s svojim govorjenjem ga je strapil strápljen -a -o: presenetil ga je njegov strapljeni obraz ♪
  15.      strást  -í ž (ȃ) 1. zelo močno trajno čustvo, težko obvladljivo z voljo, razumom: strast je bila kriva vseh njegovih težav; ekspr. v to ga je gnala strast; prepustiti se, ekspr. predati se strasti; ekspr. streči strastem; obvladovati, zadrževati, ekspr. razvneti strast; neobvladana, skrita, uničujoča strast; ekspr. neobrzdana, slepa strast; strast po maščevanju / med vojno so se sprostile mnoge strasti / ekspr.: izbruh, naval strasti; biti suženj, igrača strasti / storiti kaj iz strasti 2. navadno s prilastkom zelo močna želja po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: strast se prebuja, raste; čutiti do koga veliko strast; gledal jo je brez strasti; ekspr. goreča, nepremagljiva, prava strast / ljubezenska, spolna, telesna strast / ekspr.: na poljube je odgovarjala s strastjo; predati se s strastjo strastno 3. navadno s prilastkom zelo močno hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: gobarska, lovska, zbiralska strast; strast do branja; strast za igranje kart; strast po oblikovanju / ekspr. ves čas so delali z zagrizeno strastjo // predmet takega hotenja, volje: gledališče je bilo njegova strast; edina njena strast je hrana ● ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; preg. strasti dobro služijo, a slabo gospodarijo ♪
  16.      strásten  -tna -o prid., strástnejši (á ā) 1. ki ima zelo močno trajno čustvo, težko obvladljivo z voljo, razumom: neuravnovešen in strasten človek; strastna ženska // ki vsebuje, izraža tako čustvo: strasten prepir; strastna zaslepljenost; strastno sovraštvo / obšla ga je strastna želja, da bi se maščeval zelo velika 2. ki čuti, ima močno željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: bila sta strastna ljubimca; njen zaročenec je zelo strasten; ob njem je postala še strastnejša // ki izraža, kaže tako čustvo: strasten objem, poljub; strastna ljubezen / govoril ji je s strastnim glasom 3. ki ima zelo močno hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: strasten kadilec, lovec, ribič; strasten zbiralec znamk; bil je strasten privrženec rekreacije strástno prisl.: strastno igrati, kaditi; strastno ljubiti, sovražiti, želeti; strastno se objemati, poljubljati; strastno razpravljati o čem; strastno zavzet za kaj ♪
  17.      strástnež  -a m (ȃ) ekspr. strasten človek: ni vedela, da je tak strastnež ♪
  18.      strástnost  -i ž (á) lastnost, značilnost strastnega: v njegovem ravnanju se kaže strastnost / ljubezenska, nenormalna strastnost / pisma, napisana s strastnostjo s strastjo ♪
  19.      strástven  -a -o prid. (ȃ) zastar. strasten: strastven moški / strastveno poljubljanje ♪
  20.      strástvenost  -i ž (ȃ) zastar. strastnost: strastvenost mladeniča jo je presenetila ♪
  21.      strašánski  -a -o prid. (ȃ) ekspr. 1. zelo velik: delal je strašanske korake / strašanski mraz; v sobi je bil strašanski nered / strašanska krivica se ji je zgodila ∙ ekspr. pred seboj je zagledal strašansko zver grozno, strašno 2. močen, silovit: slišati je bilo strašansko streljanje strašánsko prisl.: strašansko rjoveti; strašansko dober, težek; strašansko veliko; sam.: ste že videli kaj tako strašanskega ♪
  22.      strášen  stil. strašán strášna -o tudi -ó prid. (á ȃ á) navadno v povedni rabi strašljiv: zgodba za otroke ne sme biti preveč strašna / ekspr. tak je, da je kar strašen ♪
  23.      stràšen  in strášen -šna -o prid., strašnéjši in stràšnejši in strášnejši (ȁ; ā) 1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: v sanjah je videl strašno prikazen / zgodil se je strašen zločin; strašno rjovenje je preplašilo čredo / izrekel je strašne besede; obšla ga je strašna misel; izvedeti za strašno skrivnost // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: minil je strašen dan; znašel se je v strašnem položaju / čaka jo strašna kazen; strašna novica še ni prišla do njega; umreti strašne smrti 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to so strašni ljudje; ta tvoj znanec je strašen / njeno vedenje je bilo res strašno 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastopil je strašen mraz; strašen požar; strašna lakota, utrujenost; živi v strašni revščini / trpeti strašne bolečine; strašna nesreča / zgodila se je strašna krivica, napaka; strašna žalitev // zelo vnet, navdušen: strašen kvartopirec, pravdar / bil je strašen pijanec 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: tam smo imeli strašno hrano; cesta je strašna, polna lukenj / vreme je bilo strašno zelo neugodno // pog. zelo grd, neprikupen: kar naprej hodi v tistih strašnih čevljih; ne nôsi več te strašne obleke stràšno in strášno stil. strašnó 1. prislov od strašen: strašno se bliska, dežuje, grmi; strašno se jeziti, rjoveti; strašno se mu je mudilo; strašno je drag, lep; strašno hudo ji je za njim; strašno rad dela na vrtu / elipt. imajo strašno snovi za klepet zelo veliko 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: strašno bi bilo umreti tako mlad; najstrašnejše zanj je bilo, da je moral ležati / pri njih doma je strašno imajo zelo neurejene razmere // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža hudo prizadetost, strah: strašno mi je ob misli, da bo ves trud zaman; ob pogledu nanj ji je bilo strašno pri srcu 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost: kaj so naredili z njim, strašno ● žarg. uspela si že prvič. Strašna si izraža pohvalo, priznanje; pog. strašno ga je imelo, da bi to storil komaj se je premagal, da tega ni storil; sam.: zgodilo se je nekaj strašnega; dežuje, zato ni nič strašnega, če kdo zamudi ♪
  24.      strašílen  -lna -o prid. (ȋ) namenjen za strašenje: strašilni streli; strašilno orožje / strašilni zgled / strašilna bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči; strašilna pištola pištola s slepimi naboji brez krogle strašílno prisl.: strašilno delovati na sovražnike ♪
  25.      strašílo  -a s (í) 1. priprava, ki predstavlja navadno človeka, za strašenje, odganjanje ptic na polju: postaviti strašilo na njivo, v proso; grd, oblečen kot strašilo / poljsko, ptičje strašilo ∙ ekspr. ta ženska je pravo strašilo je neurejeno, neokusno oblečena // priprava za strašenje, odganjanje živali sploh: obesiti strašilo na drevo, drog 2. star. prikazen, strah: strašilo je nenadoma izginilo; čarovnice in druga strašila / odgnati vsa strašila iz zavesti ♪

   64.876 64.901 64.926 64.951 64.976 65.001 65.026 65.051 65.076 65.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA