Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (63.701-63.725)


  1.      spogledávati se  -am se nedov. (ȃ) spogledovati se: ljudje so se spogledavali ♪
  2.      spogledljáj  -a m (ȃ) ekspr. spogled: ni ji ušel njun spogledljaj ♪
  3.      spogledljív  -a -o prid. (ȋ í) ki izraža naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim pogledovanjem, vedenjem: bila je ljubezniva, ne pa spogledljiva; spogledljivo dekle / spogledljiv pogled, smehljaj; spogledljivo vedenje // ekspr. nenavaden, opazen: ima spogledljivo pričesko / spogledljiva toaletna mizica spogledljívo prisl.: spogledljivo pogledovati ♪
  4.      spogledljívec  -vca m (ȋ) ekspr. spogledljiv človek: on je velik spogledljivec ♪
  5.      spogledljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost spogledljivega človeka: moti ga njena spogledljivost; ženska spogledljivost / ekspr. v njegovih pesmih ni nobene spogledljivosti nepristnosti, narejenosti ♪
  6.      spogledovánje  -a s (ȃ) glagolnik od spogledovati se: po njihovem spogledovanju je sklepal, da nekaj ni v redu / ni se zmenil za njeno spogledovanje s fanti / ta slog ni prenesel nobenega spogledovanja z realizmom ♪
  7.      spogledováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. večkrat pogledati drug drugega, navadno z določenim namenom: mož in žena se spogledujeta; pomenljivo se spogledovati s kom 2. izražati naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim pogledovanjem, vedenjem: mladi ljudje se radi spogledujejo / pogosto se spogleduje z dekleti / igralec se je spogledoval z občinstvom // ekspr., v zvezi s s, z izražati naklonjenost, simpatijo do česa sploh: spogledovati se z levičarji; spogledovati se z naprednimi nazori / spogledovati se z mislijo na uspeh ♪
  8.      spogníti  spógnem tudi spôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) star. upogniti: spogniti vejo / spogniti pismo prepogniti spogníti se pripogniti se: spogniti se k tlom ♪
  9.      spòj  spôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od spojiti: spoj cevi, električnih vodnikov / vogelni spoj; spoj s čepi, z vijaki, žeblji / molekula je spoj dveh ali več atomov / umetnost mu pomeni spoj resničnosti in domišljije 2. mesto, kjer je kaj spojeno, povezano: okrepiti spoje s kovinskimi trikotniki; pregledati spoje / lepljeni spoj 3. kar kaj spaja, povezuje: izdelovati spoje in vezi; deske so zvezane z lesenimi spoji ◊ teh. skladovni spoj pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega; spajkani, varjeni spoj; spoj na lastovičji rep pri katerem ima vezni element trapezast prerez ♪
  10.      spójek  -jka m (ọ̑) biol. celica, ki nastane po združitvi dveh spolnih celic ♪
  11.      spójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoj ali spajanje: spojni deli, elementi / spojna površina; spojno mesto / spojni drog, vijak; spojna cev, črta / spojni jarek, rov ♦ geom. spojna daljica, ravnina ♪
  12.      spojênost  -i ž (é) lastnost, značilnost spojenega: spojenost posameznih delov / spojenost človeka z naravo / v antologiji se kaže izredna spojenost pesniške oblike z vsebino ♪
  13.      spojína  -e ž (í) kem. snov, ki nastane pri spajanju dveh ali več elementov v določenem razmerju: oksidi so spojine elementov s kisikom; uvajati klor v spojine; spojina železa in žvepla; struktura spojine / aciklične, ciklične spojine; anorganske, organske spojine; dušikove, kalijeve spojine; nasičene, nenasičene spojine ♪
  14.      spojíšče  -a s (í) mesto, kjer je kaj spojeno: kabelsko spojišče; spojišče cevi ♪
  15.      spojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od spojiti: spojitev posameznih delov / spojitev pouka s proizvodnim delom / spojitev podjetij / odklanjati jezikovno spojitev ♪
  16.      spojíti  -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
  17.      spójka  -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojka se pokvari, zlomi; odpeti, sneti spojko; povezati s spojkami; kovinska spojka; spojke za plinske, vodovodne cevi; spojka z gumijastim tesnilom / na robovih skrinje so bogato rezljane spojke ∙ knjiž., redko zabiti spojko v tram penjo, skobo; knjiž. spenjati akte s spojkami s sponkami; knjiž. na prsih je imela pozlačeno spojko zaponko ♦ elektr. kabelska spojka; žel. zavorna spojka cev za povezavo zavornega voda med dvema tirnima voziloma ♪
  18.      spôjler  -ja m (ó) avt. ukrivljena plošča, ki se pritrdi na vozilo, da se zmanjša zračni upor: spojler na kabini kamiona // del karoserije dirkalnega avtomobila, ki zmanjšuje zračni upor in zvečuje stabilnost vozila ♪
  19.      spojljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da spojiti: spojljivi deli, elementi / knjiž. tako ravnanje ni spojljivo z moralo združljivo ♪
  20.      spójnica  -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: zaponka ima na sredi spojnico; odviti spojnico; matica spojnice / cevna spojnica ♦ adm. spojnica črta, ki veže dva stenografska znaka; elektr. električna spojnica priprava za povezovanje tokokrogov dveh spetih vozil; geom. spojnica črta, ki veže dve točki ♪
  21.      spójnik  -a m (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojniki pri gasilskih ceveh; razdelivci in spojniki / ploščati spojnik ♪
  22.      spókati  -am dov. (ọ́ ọ̑) 1. razpokati: deske so spokale / koža spoka; ustnice na vetru spokajo 2. nar. s perutmi zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: petelin je spokal s perutnicami in zapel spókan -a -o: spokan zid; spokane roke ♪
  23.      spôkati  -am dov. (ȏ) pog. 1. pripraviti kovček, prtljago: ko je spokala, je odšla na postajo / če gospodar izve za to, lahko spokamo odidemo 2. nagnati, spoditi: spokati vsiljivca iz hiše ♪
  24.      spokòj  -ója in -ôja m (ȍ ọ́, ó) knjiž. 1. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je spokoj; spokoj in tihota 2. stanje notranje ubranosti, urejenosti: na dušo mu lega spokoj ♪
  25.      spokójen  -jna -o prid. (ọ̄) knjiž. miren: biti moraš bolj spokojen; ostati spokojen / spregovoriti s spokojnim glasom; spokojen obraz / spokojno morje / spokojna noč; ekspr. mesto je bilo pogreznjeno v spokojno tišino v mestu je bilo zelo tiho, mirno / slišati je bilo spokojne korake enakomerne, umirjene / spokojno dihanje spokójno prisl.: spokojno dihati, spati / v povedni rabi ponoči je spokojno ♪

   63.576 63.601 63.626 63.651 63.676 63.701 63.726 63.751 63.776 63.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA