Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
m (63.601-63.625) 
- splôščenost tudi sploščênost -i ž (ȏ; é) lastnost, značilnost sploščenega: sploščenost predmeta / sploščenost zemlje ob tečajih ♪
- sploščeváti -újem nedov. (á ȗ) delati kaj plosko, sploščeno: sploščevati žico; pri gledanju na daleč se leča sploščuje ● s takim načinom slikanja slikar sploščuje globino zmanjšuje prostorski vtis; ekspr. preplašeni ljudje so se sploščevali ob zidu se stiskali ♪
- splôščiti -im tudi sploščíti -ím dov., splôščil tudi splóščil (ō ȏ; ȋ í) narediti kaj plosko, ploščato: iz testa oblikovane kroglice pred pečenjem sploščimo; sploščiti žico; pri gledanju na daleč se leča splošči / pritisnil je nos na šipo, da se je sploščil / sploščiti robove z vročim likalnikom ● prostor na njegovih slikah se je sploščil ne daje izrazitega prostorskega vtisa; ekspr. od strahu se je sploščil k steni stisnil splôščen -a -o tudi sploščèn -êna -o 1. deležnik od sploščiti: sploščena leča; sploščena žica; sploščeno železo 2. ki ima razmeroma majhno debelino: sploščen kamen; sploščen prsni koš; sploščena oblika gomoljev; sploščeno telo nekaterih živali / sploščen nos nos z malo izstopajočo nosno kostjo ♪
- splôšen -šna -o prid., splôšnejši (ó) 1. ki se nanaša na vse ljudi, stvari, ne na posameznika, posamezno: skrbeti za splošno blaginjo, srečo; predmet je namenjen splošni uporabi / razglasiti splošni mir; splošna ljudska obramba; splošna volilna pravica; v nekaterih deželah splošna stavka // ki se nanaša na več ljudi sploh: pri otrocih je to splošen pojav; v gostilni se je začel splošen pretep; splošen vtis je bil, da je v mestu premalo trgovin; te pesmi veljajo po splošni sodbi za njegove najboljše; med letalskim napadom je nastala splošna zmeda; vzbujati splošno občudovanje // ki se nanaša na kak pojav v celoti: opisati splošni politični položaj v državi; splošni vtis o operni predstavi je bil slab; napisati splošno oceno seminarja // ki je skupen vsem istovrstnim primerom: splošne lastnosti otrok, učencev; opisovati splošne poteze življenja // ki se ne nanaša na posameznosti, podrobnosti:
obravnavati splošna vprašanja; besedilo je preveč splošno / splošni načrt; splošna določila statuta / splošni in zato nenatančni izrazi pomensko široki 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: specializirati se za splošno kemijo; razlikovati med splošno psihologijo in posebnimi psihologijami občo psihologijo / splošna izobrazba izobrazba, ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti // nanašajoč se na dejavnost, ki ni specializirana: izdelovati jeklo za splošno strojegradnjo; splošno mizarstvo / izučil se je za splošnega ključavničarja / izdati splošno enciklopedijo / splošna ambulanta, bolnišnica / Splošna plovba Piran ● publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo ◊ ekon. splošni ekvivalent blago, v katerem vse drugo blago izraža svojo vrednost; splošni stroški stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo;
splošna poraba ali splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenopolitičnih skupnosti; film. splošni plan izrez prizorišča, ki daje vtis naravne velikosti; geom. splošna lega tvorbe lega tvorbe, s katero ni poudarjen noben poseben odnos te tvorbe glede na projekcijski sistem; jur. splošni in posebni del zakona; med. zdravnik splošne medicine; voj. splošna mobilizacija splôšno prisl.: to je splošno človeška lastnost; splošno družbeni pojavi; ta beseda je bila nekoč splošno rabljena; splošno znano dejstvo splôšni -a -o sam.: prehod od splošnega k posebnemu; ni znal združiti osebnega s splošnim; na splošno na splošno govoriti; na splošno je bila dobra študentka; na splošno razgledan človek; v splošnem v splošnem se ne zanima za slikarstvo; v splošnem je tako ravnanje običajno ♪
- splôšnica -e ž (ō) knjiž., redko puhlica, fraza: nihče ga ni poslušal, ker je govoril same splošnice ♪
- splôšnočlovéški -a -o prid. (ō-ẹ́) nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: splošnočloveški problemi / splošnočloveške napake ♪
- splôšnodržáven -vna -o prid. (ō-á) nanašajoč se na vso državo: reševati splošnodržavne probleme / podjetje splošnodržavnega pomena ♪
- splôšnoizobraževálen -lna -o prid. (ó-ȃ) nanašajoč se na izobraževanje, ki obsega osnove vseh glavnih področij človekove dejavnosti: splošnoizobraževalne oddaje; splošnoizobraževalni in strokovni predmeti ♦ ped. splošnoizobraževalna šola šola, ki daje splošno izobrazbo ♪
- splôšnoljúdski -a -o prid. (ō-ȗ) nanašajoč se na vse ljudstvo: splošnoljudske koristi / splošnoljudski značaj revolucije ♦ jur., do 1953 splošnoljudsko premoženje ♪
- splôšnonároden -dna -o prid. (ō-á) nanašajoč se na ves narod: vzdrževanje kulturnih ustanov je splošnonarodni problem ♪
- splôšnost -i ž (ó) 1. lastnost, značilnost splošnega: splošnost nekaterih pojavov; prizadevati si za splošnost izobrazbe; splošnost zadovoljstva je bila očitna 2. filoz. kar se nanaša na bistvene skupne znake pri vseh primerkih: prehajati preko posebnosti v splošnost ♪
- splovíti -ím tudi splóviti -im dov., splóvil (ȋ í; ọ̄) publ. splaviti, spustiti (v vodo): v ladjedelnici so splovili novo ladjo ♪
- splúnkati -am dov. (ȗ) ekspr. povzročiti, da tekočina v nepolni posodi zaradi sunkovitega premikanja izgubi bistrost, čistost: splunkati vino v sodčku ♪
- splúti splôvem in splújem dov., tudi splovíte (ú ó, ú) začeti pluti: ladja je že splula; čoln je splul od brega / ekspr. ptice so splule na jug odletele ♪
- splúžiti -im tudi izplúžiti -im dov. (ú ȗ) s (snežnim) plugom odstraniti sneg: splužiti cesto / splužiti sneg splúžen tudi izplúžen -a -o: splužena cesta; prim. izplužiti ♪
- spočásniti -im in spočasníti -ím dov., spočásnil (ā; ȋ í) upočasniti: spočasniti hojo, vožnjo / spočasniti korak / bolezen je spočasnila otrokov razvoj / knjiž. avtomobil je spočasnil hitrost zmanjšal ♪
- spočénjati -am nedov. (ẹ̑) 1. večkrat prihajati v stanje, da začne v telesu nastajati nov organizem: spočenjati in splavljati / spočenjati otroke, potomstvo 2. knjiž. povzročati nastanek česa: tako ravnanje spočenja sovraštvo spočénjati se 1. nastajati, začenjati obstajati: čutila je, da se v njej spočenja novo življenje 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: zunaj so se spočenjali čudni glasovi / v glavi so se mu spočenjale nenavadne misli ♪
- spočétek -tka m (ẹ̑) star. nastanek: spočetek novega življenja / spočetek romana ♪
- spočéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na spočetje: spočetna zmožnost / spočetna doba ženske plodna doba ženske ♪
- spočéti -čnèm dov., spočél; nam. spočét in spočèt (ẹ́ ȅ) 1. priti v stanje, da začne v telesu nastajati nov organizem: spočela je in rada bi rodila; spočeti iz ljubezni, v pijanosti / spočeti otroka; ni spočela s svojim možem // povzročiti nastanek novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: spočela sta tretjega otroka / hčer je spočel s svojo drugo ženo 2. knjiž. povzročiti nastanek česa: sam je spočel ta načrt; take predstave je spočel v svoji domišljiji / trpljenje lahko spočne zlobnost spočéti se 1. začeti biti, obstajati: v njej se je spočelo novo življenje 2. knjiž. nastati, pojaviti se: na ulici so se spočeli čudni glasovi / med njima se je spočela ljubezen; v pesnikovi duši se je spočela nova pesem spočét -a -o: nekatera zdravila kvarno učinkujejo na spočeti plod; v žalosti spočete misli ♦ rel. brez madeža, od svetega Duha spočet ♪
- spočétje -a s (ẹ̑) glagolnik od spočeti: ta sredstva delujejo proti spočetju; preprečevanje spočetja; razvoj plodu po spočetju; spočetje in rojstvo / spočetje otroka / spočetje novega dneva ♦ rel. dogma o brezmadežnem spočetju dogma, da je bila Kristusova mati spočeta brez izvirnega greha ♪
- spočétka prisl. (ẹ̑) knjiž. izraža čas začetka dejanja, stanja; od začetka, na začetku: spočetka se je bal ljudi // izraža, da je povedano v zapovrstnosti dogajanja na začetku: spočetka je kričal in klel, potem prosil, pa vse zaman ♪
- spočétnik -a m (ẹ̑) knjiž. 1. kdor povzroči nastanek novega organizma: on je otrokov spočetnik / ekspr. bila je v veselje svojima spočetnikoma staršem 2. začetnik: spočetnik novih idej ♪
- spočíniti -em dov. (í ȋ) star. spočiti se: zdaj lahko spočinem; po napornem delu bi se rad spočinil ♪
- spočítek -tka m (ȋ) star. počitek: potrebovati spočitek / popoldanski spočitek ♪
63.476 63.501 63.526 63.551 63.576 63.601 63.626 63.651 63.676 63.701 
