Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (61.851-61.875)



  1.      skladóven  tudi skládoven -vna -o prid. (ọ̄; á) nanašajoč se na sklad: skladovna ploskev / delitev skladovnega denarja ◊ les. skladovni les les, ki se meri zložen v skladovnico; prostorninski les; teh. skladovni spoj spoj, pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega
  2.      skládovnica  tudi skladóvnica -e ž (á; ọ̑) 1. kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: skladovnica se je podrla; jemati polena s skladovnice; skladovnica desk, drv, škatel / skladovnica papirja, perila / zložiti v skladovnico / debele skladovnice usedlin plasti 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebrati celo skladovnico spisov
  3.      sklánja  -e ž () knjiž. sklanjatev: sklanja samostalnikov
  4.      sklánjanje  -a s () glagolnik od sklanjati: sklanjanje glave / sklanjanje samostalnika
  5.      sklanjátev  -tve ž () lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjatev in spregatev / samostalnik lipa se sklanja po ajevski sklanjatvi; imenska, pridevniška sklanjatev; moška sklanjatev samostalnikov moškega spola
  6.      sklánjati  -am nedov. () 1. premikati zgornji del česa navzdol, proti tlom: sklanjati in vzravnavati glavo, hrbet / sklanjal je glavo in poslušal; sklanjati glavo nad šopkom ∙ knjiž. spoštljivo sklanjam glavo pred takim človekom izkazujem mu čast, spoštovanje 2. lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjati samostalnike; sklanjati po pridevniški sklanjatvi sklánjati se 1. premikati glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: hitro se sklanjati / sklanjati se k otroku; sklanja se čez ograjo, skozi okno / sklanjati se po steklenice pod točilno mizo / težki cveti se sklanjajo; veje se sklanjajo nad vodo 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z nad izraža opravljanje dela, opravila, kot ga določa sobesedilo: ves dan se sklanja nad delo; pogosto se sklanja nad knjigo bere, študira; bolničarke so se sklanjale nad ranjenci so jim streglepesn. na gredi se cvet sklanja k cvetu je dosti cvetov; ekspr. sonce se sklanja k obzorju kmalu bo zašlo; knjiž. čas se sklanja v jesen kmalu bo jesen sklanjáje: kašljal je, sklanjaje glavo sklanjajóč -a -e: šla sta navkreber, sklanjajoč glave; sklanjajoča se drevesa
  7.      sklápljanje  -a s (ā) 1. glagolnik od sklapljati: sklapljanje vagonov 2. lingv. tvorjenje (nove) besede s sestavljanjem dveh ali več besed: beseda seveda je nastala s sklapljanjem
  8.      sklápljati  -am nedov. (ā) 1. s povezovalno napravo delati, da je kaj skupaj, združeno: sklapljati cevi, vagone 2. knjiž. zapirati: sklapljati čeljusti / od utrujenosti sklapljati oči
  9.      sklapoúhati  -am tudi izklapoúhati -am dov.) nar. vzhodno oklofutati: pošteno ga je sklapouhal
  10.      sklapoúškati  -am dov. () nar. vzhodno oklofutati: sklapouškala jo je, ker je ugovarjala
  11.      sklasíti se  -ím se in sklasíti -ím dov., sklásil se in sklásil ( í) nav. 3. os., nav. ekspr. narediti klase: pšenica, rž se sklasi
  12.      sklásti  skládem dov.) redko zložiti: sklasti hlode; sklasti snope v kup skláden -a -o: skladena drva sklájen -a -o nar. vzhodno zložen: sklajeni hlodi
  13.      sklát  in sklàt -áta m (; á) zastar. potepuh, klatež: bil je velik sklat
  14.      skláti  skóljem dov., skôlji skoljíte (á ọ́) redko razklati: sklati poleno skláti se ekspr. stepsti se, spopasti se: psi so se sklali / na veselici so se sklali sklán -a -o: sklano deblo
  15.      sklatíti  in sklátiti -im, tudi sklátiti -im dov. ( á; á) 1. povzročiti, da zaradi tolčenja s palico, obmetavanja s kamenjem padejo sadeži z drevesa: sklatiti jabolka, orehe / toča je sklatila listje ∙ ekspr. artilerija je sklatila sovražno letalo sestrelila; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. sklatili so precej ptic postrelili 2. slabš. reči, povedati: sklatil je veliko neumnosti skláten -a -o: sklateno sadje
  16.      skléca  -e ž (ẹ̑) šport. dviganje in spuščanje telesa v ležni opori z iztegovanjem in krčenjem rok v komolcih: sklece in počepi / delati sklece
  17.      sklecávati  -am nedov. () v presledkih klecati: pri hoji je sklecaval / noge so mu sklecavale
  18.      sklécniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) redko klecniti: nenadoma je sklecnil / noge so mu sklecnile
  19.      skléčka  -e ž (ẹ́) pog. skledica: sklečka kaše / sklečka za kompot
  20.      skléda  -e ž (ẹ́) večja, navadno okrogla posoda a) za pripravljanje, serviranje hrane: postaviti skledo na sredo mize; zajemati iz sklede; stresti, zliti v skledo; lončena, porcelanasta skleda; dno sklede; sklede in krožniki / doma so jedli iz ene sklede / skleda za solato; skleda z dulcem b) navadno s prilastkom za kaj sploh: pomivalna skleda; umivalna skleda umivalnik; skleda na tehtnici // pog. vsebina sklede: pojesti celo skledo solate ● star. zapisano ima skledo in streho hrano in stanovanje; povabili so ga k skledi naj je z njimi (iz skupne sklede); ekspr. pljuvati v lastno skledo škodovati samemu sebi, svoji stvari; bibl. prodati kaj za skledo leče zaradi trenutnih majhnih koristi odpovedati se čemu pomembnemu; ekspr. biti, sedeti pri polni skledi imeti vsega v izobilju; star. jedli boste pri skledi skupaj z drugimi; iste jedi kot drugi
  21.      sklédast  -a -o prid. (ẹ́) podoben skledi: skledasta posoda / skledasta kotlina ♦ num. skledasti novec novec, ki ima dvignjen rob
  22.      sklédica  -e ž (ẹ́) 1. manjšalnica od skleda: postaviti skledico na mizo; keramična skledica / skledica za kompot / popiti skledico mleka; skledica kave skodelica / cvetlična skledica; skledica za milo; skledica na tehtnici 2. bot. ovoj, ki deloma obdaja plod: plod se izlušči iz skledice; želodova skledica ◊ anat. sklepna skledica vbočeni konec kosti v sklepu
  23.      sklédičar  -ja m (ẹ́) bot. lišaj, ki raste na suhem, trhlem lesu in ima rumenkasto steljko, Xanthoria
  24.      sklédičast  -a -o prid. (ẹ́) podoben skledici: skledičasta vdolbina ♦ bot. skledičasti ovoj ovoj, ki deloma obdaja plod; skledica
  25.      sklédičnica  tudi skledíčnica -e ž (ẹ́; ) nav. mn., bot. drevesa s plodovi, ki so deloma ali v celoti obdani z ovojem, Fagaceae

   61.726 61.751 61.776 61.801 61.826 61.851 61.876 61.901 61.926 61.951  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA