Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

m (1.801-1.825)


  1.      mešétiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nar. mešetariti: nekdaj je samo drugim mešetil, zdaj pa že svojo živino prodaja ♪
  2.      mešìč  -íča m (ȉ í) manjšalnica od meh 4: nesel je mešič žita v mlin ◊ bot. rastlina z nasprotno stoječimi listi in majhnimi zelenkastimi cveti v kobulih, Scleranthus ♪
  3.      mešíčast  -a -o prid. (í) 1. podoben mešiču: mešičasta oblika 2. nar. gorenjsko razjeden od črvov; črviv: staro mešičasto pohištvo ♪
  4.      mešíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od meh: polšji mešiček / mešiček soli, vina 2. kar je po obliki temu podobno: v notranjem ušesu sta dva kožnata mešička; jajčeca so skrita v belkastih mešičkih / uničevanje mešičkov borovega prelca zapredkov, kokonov ♦ anat. dlačni, lasni mešiček v povrhnjici, v katerem je dlačni, lasni koren; jajčni mešiček del jajčnika z jajčecem v notranjosti; solzni mešiček razširjeni del solznega izvodila ob nosu; bot. mešiček iz enega plodnega lista nastali mnogosemenski suhi plod; pelodni mešiček dolg, ozek mešiček, ki po oprašitvi požene iz pelodnega zrna do semenske zasnove; zarodkov mešiček del semenske zasnove, iz katerega se po oploditvi razvije kalček in hranilno tkivo; čeb. semenski mešiček organ matice, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice // nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine: pod očmi je imela mlahave mešičke 3. zastar. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček: razvezal je mešiček s cekini 4. navadno v zvezi ušesni mešiček mehki spodnji del uhlja; (ušesna) mečica: uhani v ušesnih mešičkih ♪
  5.      mešíčkar  -ja m (ȋ) nav. mn., zool. metulji, katerih gosenice in samice živijo v mešičku iz prsti, listja, Psychidae ♪
  6.      mešíčkast  -a -o prid. (ȋ) podoben mešičku: mešičkasta tvorba / ekspr. mešičkaste veke otekle, nabrekle ♪
  7.      mešína  -e m (í) star. (velik) meh: mešina z vinom ♪
  8.      mešínka  -e ž (ȋ) bot. vodna rastlina brez korenin z rumenimi cveti, Utricularia: mešinka, mastnica in druge mesojede rastline ♪
  9.      méšta  -e ž (ẹ̑) gastr. gostemu močniku podobna jed iz moke in navadno krompirja, znana na Gorenjskem: kuhati mešto; z ocvirki zabeljena mešta / ajdova, krompirjeva mešta ♪
  10.      méšter  in mêšter -tra m (ẹ́; ē) nar. vzhodno mojster: mizarski, zidarski mešter / mešter pripovedovanja ♪
  11.      meštráti  -ám [meš in mǝš] nedov. (á ȃ) 1. nar. mečkati, mrcvariti: otrok spet meštra mačko, psa 2. zastar. učiti, uriti, vaditi: ta učitelj zna meštrati učence / vojaki so morali ves dan meštrati eksercirati ♪
  12.      mèt  méta in mêta m (ȅ ẹ́, é) 1. glagolnik od vreči ali metati: zmotil ga je med metom; met kamna čez reko / s prvim metom ni zadel / kazenski, prosti met; met na koš / vsakemu kockarju so bili dovoljeni trije meti / ta rokoborec obvladuje različne mete / po treh metih se keglji postavijo lučajih ♦ fiz. navpični met gibanje, pri katerem leti telo v navpični smeri; vodoravni met gibanje, pri katerem odleti telo v vodoravni smeri // razdalja, ki se doseže pri metu, metanju: njegov drugi met je bil dolg 2. mn., šport. atletska disciplina, pri kateri se po določenih pravilih meče disk, kladivo, kopje, suva krogla: danes so na sporedu meti / z rodilnikom: met diska, kladiva; zmagati v metu kopja ♪
  13.      méta  -e ž (ẹ̑) navadno v zvezi poprova meta zdravilna rastlina ostrega vonja s podolgastimi listi in rdečimi, vijoličastimi cveti: na vrtu so gojili poprovo meto; diši po poprovi meti; čaj iz poprove mete ◊ bot. dolgolistna meta rastlina z zgoraj zelenimi, spodaj gosto dlakavimi, podolgastimi listi in rdečkastimi, belimi ali vijoličastimi cveti, Mentha longifolia; navadna črna meta zdravilna dlakava rastlina z jajčastimi listi in belimi cveti, Marrubium vulgare; navadna mačja meta rastlina s pecljatimi, spodaj dlakavimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Nepeta cataria ♪
  14.      meta...  ali méta... predpona v sestavljenkah (ẹ̑) 1. za izražanje a) preseganja tega, kar je pomen osnovne besede: metačlovečnost, metaekonomski b) teoretičnega, logičnega proučevanja načel, pojmov tega, kar je pomen osnovne besede: metajezik, metateorija 2. kem. za izražanje nadomestitve prvega in tretjega vodikovega atoma v benzenovem obroču: metadiklorbenzen ♪
  15.      metabóličen  -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na metabolizem: metabolični procesi / metabolične motnje ♪
  16.      metabolízem  -zma m (ȋ) biol. biokemični procesi, pri katerih nastajajo energija, potrebna za življenje, in snovi za obnavljanje celic; presnavljanje, presnova: glavna naloga žleze ščitnice je uravnavanje metabolizma / metabolizem ogljikovih hidratov ♦ med. bazalni metabolizem ♪
  17.      metáča  -e ž (á) teh. lopata z listom, ki ima srčasto obliko in na zgornji strani ozek, navzgor zapognjen rob: metati pesek z metačo / lopata metača ♪
  18.      metafízičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na metafiziko: metafizični pojmi, principi / metafizično in dialektično gledanje na zgodovino / zanj je posmrtnost edini pomemben metafizični problem / nehaj že s tem metafizičnim razpravljanjem metafízično prisl.: metafizično razmišljati ♪
  19.      metafízik  -a m (í) kdor se ukvarja z metafiziko: odlično pozna logiko, poleg tega pa je tudi dober metafizik / knjiž., ekspr. ljubezni duš ne razumem posebno dobro, ker sem slab metafizik ♪
  20.      metafízika  -e ž (í) 1. filoz. filozofija, ki obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti nedostopna, nespoznavna: pred Sartrom je metafizika dajala prednost esenci pred eksistenco; metafizika vprašuje, zakaj ni nič, temveč nekaj / idealistična metafizika / Aristotelova, sholastična metafizika // po Heglu filozofsko mišljenje, ki temelji na nepovezanosti, nespremenljivosti predmetov, pojavov: dialektika in metafizika 2. knjiž. kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati; nadčutnost, nadstvarnost: gon k metafiziki se je v njem vse bolj krepil / metafizika lepote, smrti 3. knjiž., ekspr. zapleteno, težko razumljivo razpravljanje, razmišljanje: njegova diagnoza družbe je jasna, a raje se umika v metafiziko ♪
  21.      metáfora  -e ž (á) lit. besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojava z izrazom, ki označuje v navadni rabi kak drug podoben pojav: drzna, slikovita metafora; veliko Župančičevih metafor je v zvezi s pojmom svetloba; metafora za ljubezen, svet / jezik tvori nove pomene tudi z metaforami ♪
  22.      metafóričen  -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na metaforo: prevod je prizadel zlasti zvočni in metaforični sloj pesmi / metaforično izražanje / narava je pesniku metaforično gradivo za ponazarjanje notranjega življenja ♪
  23.      metafóričnost  -i ž (ọ́) lit. lastnost, značilnost metaforičnega: že naslov pesnitve je zaradi svoje metaforičnosti večpomenski // metaforika: ekspresionistična metaforičnost ♪
  24.      metafórika  -e ž (ọ́) lit. metafore v celoti: blesteča, drzna, nadrealistična metaforika; Župančičeva metaforika / pesnik se sprošča v ritmiki in metaforiki ♪
  25.      metagenéza  -e ž (ẹ̑) biol. zaporedno, pravilno menjavanje spolnega rodu z nespolnim, prerod: metageneza pri klobučnjakih, mahovih ♪

   1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA