Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
m (1.576-1.600)
- Méndlov -a -o prid. (ẹ̄) biol., v zvezi Mendlovi zakoni zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju ♪
- mendránje -a [mǝn] s (ȃ) glagolnik od mendrati: mendranje trave, žita / mendranje po hiši ♪
- mendráti -ám [mǝn] nedov. (á ȃ) 1. hoditi po čem, da se pritisne k tlom, navzdol in se pri tem poškoduje ali uniči: konji, lovci mendrajo travo, žito / mendrati po ajdi, travi / mendrati gredo, polje / od jeze je mendral klobuk na tleh // ekspr. hoditi po kom in mu pri tem povzročati (hude) telesne poškodbe: ujetnika so podrli na tla, ga suvali in mendrali; konji so mendrali po ljudeh 2. ekspr. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami; mencati: deklica ob mizi je ves čas mendrala // hoditi s kratkimi koraki: mendral je okoli očeta in ga pregovarjal; od veselja je mendral po hiši / pri hoji mendra // hoditi sploh: ves dan je mendral po mestu; ni mogel spati, pa je mendral okoli / fant že dolgo mendra za njo si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost 3. ekspr. omahovati, pomišljati se: mož ne mendra, kadar se mora odločiti / mogoče, najbrž, je mendral ♪
- mendrávec -vca [mǝn] m (ȃ) vet. konj, ki nima obeh mod (v mošnji) ♪
- menèc -ncà in mènec -nca [mǝn] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀) kdor mane proso: menci so meli zadnje snope ♪
- menedžer ipd. gl. manager ipd. ♪
- menèk -nkà tudi mènek -nka [mǝn] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀) sladkovodna riba z zelo dolgima plavutma pred repno plavutjo: jesti, loviti menke; ščuke in menki ♦ zool. morski menek večja morska riba z veliko, široko glavo in črno obrobljenimi neparnimi plavutmi, Brosme brosme ♪
- menetékel -kla m (ẹ̑) knjiž. svarilo, opozorilo: grozeč menetekel ♪
- menežer ipd. gl. manager ipd. ♪
- menežeríja -e ž (ȋ) menažerija: razkazovati menežerijo / iti v menežerijo / igrati se z menežerijo ♪
- menhír tudi ménhir -ja m (ȋ; ẹ̑) arheol. prazgodovinsko znamenje v obliki visokega kamna, stebra ♪
- meni gl. menu ♪
- meníca -e ž (í) fin. vrednostni papir, s katerim kdo komu naroča ali se sam obvezuje plačati določeni osebi določeno vsoto denarja: akceptirati, diskontirati menico; izdati, podpisati menico / bianko menica podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica; kratkoročna menica; lastna menica ki jo izpolni, podpiše in izda dolžnik; trasirana menica ki jo izpolni in izda upnik, podpiše pa dolžnik; pren., ekspr. za svoje ukrepe je dobil bianko menico odbora ♪
- meníčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na menico: menični obrazec; menični porok; menična terjatev, zadolžitev ♦ jur. menično pravo predpisi za poslovanje z menicami ♪
- meníčnopráven -vna -o prid. (ȋ-ā) nanašajoč se na menično pravo: meničnopravni odnosi ♪
- meníh tudi menìh -íha [tudi mǝn] m (í; ȉ í) 1. član samostanskega, verskega reda: postati menih; živi kot menih osamljeno; skromno, preprosto / frančiškanski menih frančiškan / budistični menihi // rel. član starejšega samostanskega reda, ki živi ločeno od drugih ljudi: strogo življenje menihov / kartuzijanski menihi kartuzijani ∙ star. beli menihi cistercijani 2. gastr. podolgovato pleteno pecivo iz kvašenega testa s pirhom ali jajčno lupino na enem koncu, znano na Primorskem in Notranjskem: za veliko noč je spekla menihe ♪
- meningítis -a m (ȋ) med. vnetje možganske mrene: otrok je zbolel za meningitisom / klopni meningitis virusni meningitis, ki ga prenaša določen klop ♪
- menískus tudi menísk -a m (ȋ) anat. izbočen hrustanec v kolenskem sklepu: poškodovati si meniskus; operacija meniskusa ◊ fiz. na eni strani vbočena, na drugi izbočena leča; ukrivljena površina tekočine v cevki ♪
- meníšček -čka [tudi mǝn] m (ȋ) 1. ekspr. manjšalnica od menih: droben, slaboten menišček / pesmi meniščka Vodnika 2. zool. gozdna ptica pevka z veliko belo liso na vratu, Parus ater: meniščki in čižki ♪
- meníšec -šca [tudi mǝn] m (ȋ) ekspr. manjšalnica od menih: droben, slaboten menišec / pesmi menišca Vodnika zna na pamet ♪
- meníšič -a [tudi mǝn] m (ȋ) ekspr. manjšalnica od menih: menišič se je kar izgubil v široki kuti / pesmi menišiča Vodnika ♪
- meníšiti -im [tudi mǝn] nedov. (í ȋ) knjiž. biti menih: štiri leta je menišil v cistercijanskem samostanu ♪
- meníški -a -o [tudi mǝn] prid. (ȋ) nanašajoč se na menihe: preučevati meniško življenje / meniška kuta / meniški redovi starejši samostanski redovi, ki živijo ločeno od drugih ljudi; sleči meniško obleko stopiti iz samostanskega reda meníško prisl.: meniško oblečen; živeti meniško osamljeno; skromno, preprosto ♪
- meníštvo -a [tudi mǝn] s (ȋ) 1. obstoj, dejavnost menihov: meništvo se je začelo v obliki puščavništva; zgodovina meništva // meniški poklic: odločil se je za meništvo 2. menihi: meništvo je ohranjalo in širilo kulturo; srednjeveško meništvo ♪
- meníti -ím tudi méniti -im dov., méni tudi mêni (ȋ í; ẹ̄) zastar. menjati: menila sta obleko, da ju niso spoznali / to meni slabost v moč ♪
1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676