Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
lug (279)
- lúg -a m (ū) 1. prevreta tekočina s pralnim sredstvom: zliti lug iz čebra; poribati tla z lugom; perice so imele od luga razjedene roke / pralni lug 2. kem. snov, ki tvori s kislinami soli, v vodni raztopini pa hidroksilne ione; baza: kisline in lugi / kalijev, natrijev lug kalijev, natrijev hidroksid ◊ usnj. raztopina apna in natrijevega sulfida za odstranjevanje dlake s kož ♪
- lúgast -a -o prid. (ū) kem. bazičen2: zmes ni kisla, ampak lugasta / spojine lugastega okusa grenko trpkega ♪
- belúga -e ž (ú) zool. zelo velika riba, ki živi zlasti v Črnem in Kaspijskem morju, Huso huso: kaviar iz iker beluge ♪
- halúga -e ž (ú) nav. mn. morska alga rjave barve: velike površine morskega dna so pokrite s halugami ♦ bot. jadranska haluga manjša rjava alga, ki raste v Jadranskem morju, Fucus virsoides ♪
- plúg in plùg plúga m (ȗ; ȕ ú) 1. orodje, priprava za oranje: obračati plug na koncu njive; lesen, železen plug; deli pluga; plug in brana / lemežni, traktorski, vprežni plug / držati (za) plug naravnavati ga pri oranju 2. navadno v zvezi snežni plug naprava za odstranjevanje snega: cesto so očistili s snežnim plugom 3. nar. vzhodno oral: imeli so pet plugov zemlje 4. šport. lik pri smučanju, pri katerem sta sprednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen: smučarji so se učili delati plug ◊ agr. dvobrazdni, kotni plug; dvojni ali obračalni plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; rigolni plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov; grad. planirni plug stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje ♪
- pólugásel -sla -o [ou̯-ǝu̯] prid. (ọ̑-á) knjiž. skoraj ugasel: polugasli ognji / človek s polugaslimi očmi ♪
- prislúga -e ž (ū) zastar. služabniki, služinčad: gospodar je s svojo prislugo stal na pragu ♪
- prótiuslúga -e ž (ọ̑-ȗ) usluga, s katero se povrne določena usluga: za protiuslugo je ponudil pomoč pri študiju ♪
- slúga -e tudi -a m (ú) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: sluga je prižgal luči; pozvoniti slugi / vojaški sluga vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo / star., kot vljudnostna fraza: sluga pokoren; sluga ponižen ∙ ekspr. hotel je, da bi bili vsi njegovi sluge da bi mu vsi stregli 2. nekdaj kdor v kaki ustanovi, podjetju opravlja pomožna dela: sluga je položil akte na mizo / občinski, sodni, šolski sluga 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: njegovi sluge se mu v vsem pokoravajo / okupatorjevi sluge ♪
- slúginja -e ž (ú) ženska oblika od sluga: sluginja je odprla šolska vrata ♪
- slúgov -a -o (ú) pridevnik od sluga: slugovo delo ♪
- uslúga -e ž (ȗ) 1. kar se naredi za koga iz prijaznosti, naklonjenosti, ustrežljivosti: narediti komu uslugo; odkloniti, poplačati uslugo; prositi koga za uslugo; drobna, majhna, prijateljska, velika usluga / biti komu na uslugo pripravljen mu ustreči, pomagati / kot vljudnostna fraza na uslugo (sem vam) ∙ ekspr. narediti komu medvedjo, slabo uslugo narediti komu kaj, kar mu bolj škoduje, kot koristi 2. publ. storitev: podjetje opravlja različne usluge; plačati, zaračunati usluge; davek na usluge / gostinske, hotelske, komunalne, obrtne, poštne usluge; tehnične usluge ♪
- uslúgar -ja m (ȗ) slabš. kdor dela usluge zaradi koristi: taki uslugarji ne sprejemajo plačil v denarju ♪
- uslúgarstvo -a s (ȗ) slabš. dejavnost uslugarjev: z uslugarstvom si pridobiti posebne ugodnosti ♪
- uslúgica -e ž (ȗ) ekspr. manjšalnica od usluga: narediti komu uslugico; drobne, priložnostne uslugice ♪
- zaslúga -e ž (ȗ) 1. za človeka, skupnost pomembno, vredno dejanje, ravnanje, ki daje komu pravico do (javnega) priznanja, nagrade: njegova največja zasluga je, da je uvedel sodobne metode raziskovanja; odrekati komu zasluge; pripisovati komu posebne zasluge; biti brez zaslug; nagraditi koga za zasluge; naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / odlikovanje za civilne in vojaške zasluge ∙ red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge // pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki izhaja iz takega dejanja, ravnanja: pridobil si je zasluge za razvoj znanosti; priznali so mu njegove zasluge 2. (za skupnost) pomembno, vredno dejanje, ravnanje, lastnost: naštevati zasluge koga / ureditev cest je njegova zasluga; njemu pripada, pog. gre zasluga, da smo začeli odkrivati sodobno umetnost 3. nav. mn. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: ima največ zaslug za uspeh; podcenjevali so njihove zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med državama 4. navadno s prilastkom, v prislovni rabi, v zvezi po zaslugi izraža, da se kaj zgodi s posredovanjem, nastopom česa: tudi po njegovi zaslugi je prišel do premoženja / publ. po zaslugi pomanjkljive klasične vzgoje jim je neznana celo grška mitologija zaradi ♪
- alkálnost -i ž (ȃ) kem. lastnost alkalij: močna alkalnost natrijevega luga; stopnja alkalnosti ♪
- bránovlek -a m (á) nar. vzhodno kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; prečka: branovleki so tolkli na ojesa ♪
- bŕzdati -am nedov. (r̄) 1. nadevati, nameščati brzdo: sluge so brzdali konje 2. zadrževati z brzdo: brzdal je iskrega konja, da je stopal v korak // knjiž. obvladovati, zadrževati: brzdati čustva, strasti; komaj je brzdal jezo; človek se mora znati brzdati ● ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govôri mnogo bŕzdan -a -o: v strasteh brzdan človek ♪
- buldožêr tudi buldózer -ja m (ȇ; ọ̑) teh. stroj s širokim plugom zlasti za odrivanje zemeljskega materiala: buldožerji izravnavajo prostor za novo stavbo; buldožer rije po zemlji; izkopati z buldožerjem; buldožer za rigolanje ♪
- buldožêrski -a -o (ȇ) pridevnik od buldožer: buldožerski plug ♪
- céniti -im, in ceníti in céniti -im nedov. (ẹ́; ȋ ẹ́) 1. dov. in nedov. določiti denarno vrednost: koliko boš cenil kravo? // približno določati količino: število prebivalstva cenijo že na sto tisoč 2. ugotavljati veljavo ali vrednost: ceniti človeka po dejanjih 3. prisojati komu vrednote: cenijo ga zaradi vestnega dela; že od nekdaj sem vas cenil / cenil je svobodo in neodvisnost; znal je ceniti njihove zasluge; visoko cenim Tolstoja cénjen -a -o: goriške češnje so zelo cenjene; hiša je bila cenjena na dva milijona; njegovo delo ni dovolj cenjeno / v vljudnostnem nagovoru: knjiž. cenjeni bralec; publ. cenjeni gostje, vabimo vas na pokušnjo vina / šalj. pa vaše cenjeno zdravje? sam.: vljudnostni nagovor kako ste potovali, cenjeni? ♪
- civíl -a m (ȋ) 1. v zvezi z v obleka, ki ni uniforma: preobleči se v civil; v spremstvu partizana pride starejši človek v civilu // civilno, nevojaško življenje: rekrut je bil v civilu kuhar; kaj si v civilu? pog. iti v civil zapustiti vojaško, policijsko, miličniško službo 2. pog. kdor ne nosi uniforme, zlasti vojaške; civilist: srečaval sem skoraj same civile ♪
- crédo tudi krédo -a [kre-] m (ẹ̑) 1. rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Credo: duhovnik moli credo ∙ prišel sem med umetnike kot Pilat v credo brez zaslug, slučajno 2. knjiž., navadno s prilastkom načela, nazori, prepričanje: izpovedati svoj življenjski credo / estetski, politični, umetniški credo ♪
- částen -tna -o prid., částnejši (á) 1. ki je v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: naša zgodovina je častna; vsako pošteno delo je častno / to je častna dolžnost / ekspr. dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno / kot podkrepitev trditve, obljube res, častna beseda! 2. namenjen počastitvi koga: častni bataljon; častna četa, salva, straža; sedeti na častnem mestu / podeliti častni naslov; z veseljem sem sprejel to častno nalogo / častni član, doktor, meščan naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug; pren. to delo ima častno mesto v naši književnosti 3. ki ne prinaša materialnih koristi: častna funkcija odbornika; ta služba je v bistvu častna 4. zastar. pošten, častivreden: brodnik je bil časten človek ● ekspr. vedno je kakšna častna izjema kdo, ki je boljši od drugih ◊ jur. častni dolg dolg, katerega
poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; častno sodišče razsodišče društva, organizacije, ki razsoja moralne, etične prestopke svojih članov; šport. častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo částno prisl.: častno se bojevati; mladina je častno izpolnila naloge ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226