Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
lučati (4)
- lúčati tudi lučáti -am, in lúčati -am nedov. (ú á ú; ū ȗ) metati: lučati kamenje, žogo; dečki so lučali kepe na mimoidoče / lučati psovke v obraz, žaljivke za kom / star. fantje so se za šalo lučali // zastar. obmetavati: nabili so ga, ker je lučal psa; lučati se z jabolki ♪
- zalúčati tudi zalučáti -am, in zalúčati -am dov. (ú á ú; ū ȗ) vreči: zalučati kamen, kopje; zalučati torbo na tla, v kot / zalučati žogo visoko v zrak / zalučati komu očitke, žalitve v obraz ♪
- degáti -ám nedov. (á ȃ) 1. star. metati, lučati: otroci degajo kamenje v vodo 2. nar., ekspr. nadlegovati, siliti v koga: O, saj ga stara dega in beza ven in ven (I. Zorec) ♪
- lučáj -a m (ȃ) 1. glagolnik od zalučati ali lučati: lučaj kamna; lučaj mreže, vrvi / z močnim lučajem je vrgel granato zamahom / z enim lučajem je podrl vse keglje; zadeti drevo s prvim lučajem ♦ šport. tekmovanje kegljačev v disciplini 8 x 200 lučajev mešano // razdalja, ki se doseže pri metu, metanju: dolg lučaj 2. v prislovni rabi izraža manjšo razdaljo: od tam je le lučaj do reke; hiša je dober lučaj stran / biti za kake tri lučaje oddaljen; drugi so stali za lučaj od gozda ♪