Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
lovica (84) 
- lovíca -e ž (í) star. ženska, ki se ukvarja z lovom; lovka: božanska lovica Artemida ♪
- fižólovica -e ž (ọ̑) nar. vzhodno fižolova juha: Ravnokar je pokosil skledo fižolovice (K. Meško) ♪
- golovíca -e ž (í) nar. zahodno suha veja: pobirati golovice ♪
- ílovica -e ž (í) težka, manj rodovitna prst iz gline, pomešane s peskom: noge so se mu ugrezale v ilovico; mastna, mokra ilovica; debele plasti ilovice / peščena ilovica / koča, tla iz steptane, zbite ilovice / gnesti, sušiti ilovico glino ♪
- ílovičast -a -o prid. (í) star. ilovnat: ilovičasta brazda / ilovičasta zemlja ♪
- jálovica -e ž (á) redko jalova samica; jalovka: prodati jalovice // nar. neplodna ženska: Otrok ni imela in jih menda tudi ni mogla imeti. Bila je jalovica (B. Kreft) ♪
- polovíca -e ž (í) 1. del na dva enaka dela razdeljene celote: dobiti polovico klobase; dodati polovico moke takoj; polovica otrok bo šla v drug razred; polovica podjetij je že podpisala sporazum; plačati polovico stroškov // približno polovična a) mera, količina: ob potresu je bila porušena polovica hiš / ekspr. polovica ljudi tega ne ve zelo veliko b) v prislovni rabi, navadno s primernikom stopnja: polovico mlajša je od njega; pojedel je polovico več kot ti; stroški so (za) polovico večji, kot so predvidevali // s predlogom mesto, glede na katero se deli celota na dva enaka dela: članek je prebral ravno do polovice; sunil je žogo nekaj metrov čez polovico; biti na polovici poti / prerezati kruh čez polovico 2. navadno s prilastkom kar predstavlja del na dva enaka
dela razdeljene stvari, zlasti glede na določeno izhodišče: zrezati jabolka na polovice; pobarvana polovica stene; prva polovica poti; zgornja polovica travnika je močvirna / v drugi polovici tedna se bo vreme spremenilo v drugem delu; leva in desna polovica obraza; obe polovici žemlje / žarg., šport. žoga je v nasprotnikovi polovici ● šalj. to je moja boljša polovica žena; šalj. svojo slabšo polovico boš pa že pregovorila moža ◊ šport. napadalna polovica v kateri skuša moštvo doseči zadetek; obrambna polovica v kateri skuša moštvo nasprotniku preprečiti zadetek ♪
- polovíčar -ja m (ȋ) 1. nav. slabš. kdor načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: bodi ves to, kar si, ne pa polovičar; očitali so mu, da je polovičar / radikalci, konservativci in polovičarji 2. nav. slabš. kdor dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: ne dajaj popravljati aparata temu polovičarju; kot mojster, organizator ni polovičar 3. jur., nekdaj polgruntar, polzemljak: doma so bili polovičarji; gruntarji in polovičarji 4. v stari Avstriji kovanec v vrednosti pol krajcarja: na mizo je vrgel tri polovičarje; krajcarji in polovičarji ◊ čeb. panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče ♪
- polovíčarski -a -o prid. (ȋ) nav. slabš. 1. ki načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: polovičarski človek; postal je nedosleden, omahljiv, polovičarski 2. ki dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: pri tako pomembnem delu ne smemo biti polovičarski / polovičarsko delo, popravilo površno, slabo 3. s katerim se doseže samo del določenega namena: polovičarski ukrep; polovičarska rešitev polovíčarsko prisl.: polovičarsko izpolnjevati dolžnosti; kritizirati polovičarsko obravnavanje problema ♪
- polovíčarstvo -a s (ȋ) nav. slabš. lastnost ali ravnanje polovičarja: ostro kritizirati, napadati polovičarstvo / logika ne pozna polovičarstva nedoslednosti, neusklajenosti / zaradi svojega polovičarstva je izgubil večino dobrih odjemalcev ♪
- poslóvica -e ž (ọ̑) zastar. rek, pregovor: to je njegova poslovica / narodne poslovice ♪
- prislóvica -e ž (ọ̑) zastar. rek, pregovor: sklicuje se na to, kar pravi prislovica; ravnal se je po stari prislovici, da pametnejši odneha / rad govori v prislovicah ♪
- bóljši -a -e prid. (ọ̑) 1. primernik od dober: drugi osnutek je boljši kot prvi; skrbeti za boljšo kakovost; zdaj ima boljše pogoje; on je dosti, mnogo, precej boljši kot mi / zamudili so najboljši čas za setev najbolj ugoden / letos je v šoli boljši kot lani ima boljši uspeh 2. ki je višje, bolj kakovostne vrste: ves boljši les izvažajo; knjiga je tiskana na boljšem papirju / gojimo same boljše vrste // namenjen za posebne, bolj svečane prilike: kupiti boljše čevlje; pripraviti boljše kosilo 3. ekspr. družbeno, družabno višje stoječ: soba za boljše goste; zahajal je v boljše kroge; dekle iz boljše družine ● ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; šalj. to je moja boljša polovica žena; tega pri najboljši volji ne morem narediti kljub veliki pripravljenosti; sporočite jim naše najboljše želje želje za osebno srečo ob kakem dogodku, prazniku;
preg. premislek je boljši kot dan hoda vsaka stvar naj se pred začetkom temeljito premisli; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej bólje in bóljše prisl.: bolje bi bilo za vas, če bi takoj odpotovali; zdaj že bolje dela; on zna bolje gospodariti kot oče; začel se je bolje oblačiti; to morate bolje razložiti ● zdaj mu je že bolje se počuti bolj zdravega; preg. bolje drži ga, kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo bóljši -a -e sam.: natočil jim je najboljšega najboljšega vina; povejte nam kaj boljšega / kot voščilo za rojstni dan, god želim vam vse najboljše; prim. dober ♪
- cirílmetódijski -a -o prid. (ȋ-ọ́) nanašajoč se na slovanska apostola Cirila in Metoda: cirilmetodijske ideje / cirilmetodijske šole nekdaj šole, ki jih je ustanavljala narodnoobrambna Družba sv. Cirila in Metoda; cirilmetodijsko obdobje druga polovica 9. stoletja / Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov ♪
- cmôkast -a -o prid. (ó) 1. ki se sprijema (v kepe, cmoke): cmokasta ilovica; tam zemlja ni rahla, ampak cmokasta 2. ekspr. zaradi cmokanja težko razumljiv: cmokasta govorica / odgovoril je s cmokastim glasom ♪
- čàs čása m (ȁ á) 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj / čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom
čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa / pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega / od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano / za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura / od tistega časa ni več govoril 3. omejeno trajanje a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa / ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas
nekoristno porabljen / prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno / trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas / naš čas še ni prišel; njegov čas je
minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli / vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip / pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času
okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti / za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni ● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi
starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v
zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob
svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato ◊ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem
športu ♪
- čétnik -a m (ẹ̑) med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik protipartizanskih oboroženih enot Draže Mihajlovića: ustaši in četniki ♦ zgod. pripadnik prostovoljne srbske vojaške organizacije, ki se je borila proti okupacijskim oblastem pred prvo svetovno vojno ♪
- dámin -a -o prid. (ā) nanašajoč se na damo: opazoval je damin klobuček ♦ šah. damin gambit otvoritev igre s kmetom pred damo, pri čemer beli žrtvuje kmeta; damino krilo polovica šahovnice, na kateri stojita pri začetku igre obe dami ♪
- dôba -e ž (ó) 1. s prilastkom omejeno trajanje a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti / povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni
dobi v fevdalizmu / velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov / star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe ● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal ◊ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in
nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu ♪
- dojíti -ím nedov. (ȋ í) 1. hraniti s svojim mlekom: mati doji otroka; zelo dolgo je dojila / psica doji mladiče 2. nar. vzhodno iztiskati, odvzemati mleko iz vimena; molsti: dojiti kravo // nepreh. imeti, dajati mleko: doji več kot polovica krav; koza dobro doji dojèč -éča -e: doječe matere ♪
- dvanajstórica -e ž (ọ̑) skupina dvanajstih oseb: od takratne dvanajstorice jih je ostala le še polovica; dvanajstorica vojakov ♪
- eluviálen -lna -o (ȃ) pridevnik od eluvij: eluvialna ilovica ♪
- filét -a m (ẹ̑) gastr. vzdolžna polovica sardele, konzervirana v olju: okrasiti sendviče s fileti ♪
- gibljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da upogibati, pregibati: posoda z gibljivimi ročaji; gibljiv sklep 2. ki se giblje, premika: gibljiv žerjav; gibljiva polovica lesenih vrat // ki ni vedno enak: gibljive cene; pren. človek gibljivega značaja ♦ ekon. gibljivi del plače del plače, ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške; lingv. gibljivi akcent akcent, ki ni vezan na stalno mesto v besedi gibljívo prisl.: posamezne kosti so čvrsto ali gibljivo povezane med seboj ♪
- globína -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzdol: meriti globino; globina jezera je deset metrov; globina in širina prepada / globina oranja ∙ kulturni razvoj v globino in širino glede na intenzivnost in obseg // razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: globina omare / ta slika ima globino daje vtis prostora // oddaljenost od površine v navpični smeri navzdol: najdišča so bila v globini dveh metrov; globina potresnega žarišča 2. lastnost globokega: reka je zaradi globine in vrtincev nevarna 3. prostor, ki je nižje, globlje od okolja: deževnica odteka v globino; kamen je padel v globino / raziskovati morske globine; pren. nekje v globini se je zavedal svoje krivde 4. srednji, razmeroma precej oddaljeni del česa: gosto zarasla globina gozda; iz globine gozda so se slišali klici; pren. globina noči // najbolj oddaljeni del česa v vodoravni smeri: zaradi mraka globine sobe
ni bilo videti; v globini sobe je obešena velika slika; v globini ozke ulice sveti medla luč; pren. globina oči; globine podzavesti 5. ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: globina čustvovanja, hrepenenja, ljubezni / globina umetniškega ustvarjanja / globina pesmi // dobra premišljenost, dognanost: globina ideje, naziranja / etična globina in objektivnost kritike 6. s prilastkom glavni, bistveni del česa: znal je odkriti globino stvari / globina duše / dokopal se je do človeških globin 7. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz globine srca ga je sovražil; v globino duše mu je žal ◊ strojn. globina navoja polovica razdalje med njegovim zunanjim in notranjim robom ♪
1 26 51 76 
