Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
love (7.076-7.100) 
- zadréžen -žna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki kaže zadrego: zadrežen človek; vstopil je ves zadrežen / zadrežni izgovori ♪
- zadŕtež -a m (ȓ) slabš. trdovraten, zagrizen človek: celo največji zadrteži so priznali napako ♪
- zadržáti -ím dov. (á í) 1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke 3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja; pren. zadržati življenje 4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež 5. narediti, da se kaj ne širi a) na večjo površino: z brisalko
je zadržala razlito tekočino b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto 6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo; zadržati pošiljko zaradi kontrole 7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo ♦ jur. zadržati postopek 8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo; zadržati izvršitev kazni; zadržati zvišanje cen 9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo // z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak 10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt; zadržati koga na kosilu // s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v
bolnišnici; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju // povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta 11. publ. obdržati: nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno področje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel zadržáti se 1. s prislovnim določilom ostati daljši čas kje: rad se je zadržal pri nas; spotoma se bomo zadržali v Postojni / otroci so se dalj časa zadržali pri slonih / predsednik se je z gosti zadržal v daljšem pogovoru 2. publ. določen čas obravnavati: na seji so se zadržali zlasti ob premajhni delavnosti nekaterih članov; zadržimo se pri tem pojavu, vprašanju 3. ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: novica ga je zelo vznemirila, toda zadržal se je; ob pogledu na kraj nesreče se ni
mogel zadržati 4. s prislovnim določilom izraziti, pokazati tako razpoloženje, odnos do ljudi, okolja, kot ga izraža določilo: spoštljivo se zadržati do koga, proti komu; glej, da se boš dobro zadržal; lepo se zadržati ● redko preperel list se je zadržal v travi od prejšnje jeseni je ostal; publ. ime manufaktura se je zadržalo do danes je ostalo, se je ohranilo; star. zna se zadržati se vesti zadržán -a -o 1. deležnik od zadržati: zadržana žival je silila naprej; pismo je bilo zadržano 2. ki svojih misli, čustev ne izraža v izraziti, opazni obliki: zadržan človek; do nje, proti njej je bil vljuden, toda zadržan / biti zadržane narave; zadržano vedenje / zadržan glas, obraz // ki ni jasen, izrazit: zadržan smeh; zadržano veselje 3. ki izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: zadržana kritika; zadržano mnenje / doživeli so zadržan sprejem nenaklonjen, odklonilen 4. ki ne vzbuja pozornosti: zadržane barve / zadržana obleka
5. v povedni rabi ki mora biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: jutri ne bo prišel, ker je zadržan; prisl.: zadržano govoriti, hvaliti; zadržano naklonjen ♦ muz. zadržano označba za spremembo hitrosti izvajanja ritenuto; označba za hitrost izvajanja sostenuto; sam.: v njem je nekaj umirjenega in zadržanega ♪
- zafrkljívost -i ž (í) pog. lastnost, značilnost človeka, ki (rad) draži koga, se norčuje iz koga: motila jih je fantova zafrkljivost; robatost in zafrkljivost / ni mogel prenašati takih žalitev in zafrkljivosti besed, dejanj, ki dražijo koga, se norčujejo iz koga ♪
- zagáman -a -o prid. (ā) nižje pog. 1. neumen, tog, trdovraten: to je zagaman človek / ni mogel poslušati tega zagamanega govorjenja / kot psovka osel zagamani 2. težaven, neprijeten: v takem vremenu je plezanje zagamano / življenje se mu zdaj ni zdelo več tako zagamano ♪
- zagámanec -nca m (ā) nižje pog. neumen, tog, trdovraten človek: ne bodi tak zagamanec / kot psovka ti zagamanec ti ♪
- zaglédanost -i ž (ẹ̑) stanje zagledanega človeka: zagledanost ljudi v daljni cilj / ekspr. dekletova zagledanost v fanta zaljubljenost / ekspr. iztrgati koga iz zagledanosti v preteklost / ekspr. zagledanost vase ♪
- zagnjáviti -im dov. (á ȃ) ekspr. z vztrajnim, vsiljivim nadlegovanjem povzročiti občutek neugodja, nejevolje: ta človek me bo spet zagnjavil ♪
- zagonéten -tna -o prid., zagonétnejši (ẹ̑) knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: zagoneten pojav; dekletova zagonetna izginitev / zagonetne sile narave / to je zagoneten človek / v temi je bilo slišati zagonetne glasove; zagoneten molk, pogled, smehljaj; njegovo vedenje je zagonetno / zagonetna naloga zapletena, težko razrešljiva zagonétno prisl.: zagonetno molčati; sam.: v njegovem ravnanju je nekaj zagonetnega ♪
- zagonétka -e ž (ẹ̑) knjiž. uganka: razrešiti zagonetko; zastaviti komu zagonetko / njegovo ravnanje je bilo za mnoge zagonetka / ta človek mi je zagonetka ♪
- zagorélost -i ž (ẹ́) lastnost zagorelega človeka: zagorelost kopalcev / zagorelost obraza, rok ♪
- zagospodáriti -im dov. (á ȃ) začeti gospodariti: po prestani bolezni je spet zagospodaril sam / po očetovi smrti je na kmetiji zagospodaril sin postal gospodar / v deželi so zagospodarili tujci / človek je zagospodaril nad naravo / ekspr. po teh krajih je zagospodarila kuga ♪
- zagovéden -dna -o prid. (ẹ̄) slabš. neroden, surov: zagoveden človek; ne bodi tako zagoveden / zagovedno vedenje / kot psovka govedo zagovedno zagovédno prisl.: zagovedno se vesti ♪
- zagovédnež -a m (ẹ̑) slabš. neroden, surov človek: fant je pravi zagovednež ♪
- zagovórnik -a m (ọ̑) 1. kdor govori komu v korist: zagovornik zatiranih delavcev / največ zagovornikov so imeli med mladino; zagovornik velikega filozofa 2. odvetnik, ki pravno zagovarja koga: uradno določiti zagovornika; izbrati si zagovornika; pogovor zagovornika z obdolžencem 3. kdor dokazuje pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovorniki novih idej; zagovornik človekovih pravic in svoboščin; vnet zagovornik resnice / bil je zagovornik impresionizma 4. po ljudskem verovanju kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj: zagovornik bolezni / zagovornik kač ♪
- zagrabíti in zagrábiti -im, in zagrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. močno, sunkovito prijeti kaj: zagrabiti kamen, palico; zagrabiti za kljuko, vrv; zagrabiti z obema rokama; hitro, nepričakovano zagrabiti / zagrabil ga je in stresel; zagrabiti koga za lase, roko / lisica zagrabi kokoš; zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi / zagrabiti s kleščami / stroj mu je zagrabil roko / tok je zagrabil čoln // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zagrabil je plašč in stekel; zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep 2. ekspr. prijeti, zgrabiti: zagrabiti begunca, tatu 3. ekspr. začeti intenzivno delati: dozdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti; delavci so pošteno zagrabili // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: vsi so zagrabili za delo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža
nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zagrabila ga je bolezen; zagrabi ga jeza, strah; zagrabil ga je kašelj, krč // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je spet zagrabilo; brezoseb. zagrabilo jo je, da bi zajokala / brezoseb. zagrabilo ga je, da bi se vrnil zelo rad bi se vrnil 5. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: njihovo trpljenje ga je zagrabilo / pesem, roman človeka zagrabi; njegova zgodba je poslušalce zagrabila 6. z grabljenjem (z grabljami) zakriti: zagrabiti seme / zagrabiti jame ● ekspr. res je, je zagrabil hitro, odločno rekel; ekspr. nalogo bo treba drugače zagrabiti se je drugače lotiti; ekspr. zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila sprejel, izrabil; ekspr. zagrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela;
ekspr. zagrabiti za trnek podleči zvijači; če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko zagrabíti se in zagrábiti se, in zagrábiti se močno, sunkovito se oprijeti česa: v zadnjem trenutku se je zagrabil za ograjo in se obdržal zagrábljen -a -o: zagrabljeno seme ♪
- zagré in zagrè prisl. (ẹ́; ȅ) nar., navadno v zvezi s kot, kakor kot se spodobi, kot je treba: v petih letih je napravil iz pušče kmetijo kot zagre; oblečen, kot se za takega človeka zagre / bila je ženska kakor zagre v vseh pogledih dobra ženska; postavna, lepa ženska ♪
- zagrenéti -ím dov. (ẹ́ í) 1. nav. 3. os. dobiti nekoliko grenek okus: kruh, moka zagreni / brezoseb. v ustih mu je zagrenelo; pren. ob misli na to mu je vse zagrenelo 2. postati žalosten, razočaran: v takih razmerah človek zagreni zagrenèl in zagrenél -éla -o: zagrenel obraz; zagrenela moka ♪
- zagreníti -ím dov., zagrénil (ȋ í) narediti kaj manj prijetno, manj srečno: zagreniti komu mladost; s tem si je zagrenil življenje / te skrbi so mu zagrenile počitnice; pesn. misel, da je ne bo več videl, mu je zagrenila dušo // povzročiti, da je kdo žalosten, razočaran: nesreča ga je zagrenila; to ga je tako zagrenilo, da se je začel izogibati družbi zagreníti se postati žalosten, razočaran: zaradi teh doživetij se je zagrenil / glas se ji je zagrenil zagrenjèn -êna -o: zagrenjen človek; postati zagrenjen; prisl.: zagrenjeno molčati ♪
- zagrenjênec -nca m (é) ekspr. zagrenjen človek: obraz zagrenjenca; nesrečneži in zagrenjenci ♪
- zagrenjênost -i ž (é) stanje zagrenjenega človeka: obšla, prevzela ga je zagrenjenost; globoka zagrenjenost / storiti kaj iz zagrenjenosti ♪
- zagŕljen -a -o prid. (ȓ) nar. hripav: zagrljen človek; biti močno zagrljen / zagrljen glas; zagrljeno petje zagŕljeno prisl.: zagrljeno govoriti ♪
- zagúliti -im dov., zagúlila in zagulíla (ú) redko zguliti: zaguliti rokave ● nar. zaguliti si roke dobiti (trde) žulje na rokah; star. s tem dejanjem se mu je zagulil zameril zagúljen -a -o 1. deležnik od zaguliti: zaguljen ovratnik; zaguljene roke 2. pog. težaven, neprijeten: zaguljen položaj / zaguljen človek ♪
- zahóden -dna -o prid., zahódnejši (ọ̑) nanašajoč se na zahod: a) zahodni del dežele; zahodna stran doline / zahodna Slovenija / zahodna smer / veter piha z zahodne strani z zahoda; na zahodni strani leži ravnina na zahodu / zahodni veter b) zahodni strokovnjaki / zahodna miselnost zahodnjaška / zahodni blok blok zahodnih držav; zahodne države kapitalistične države zlasti Evrope in Severne Amerike; gospodarsko sodelovanje med vzhodno in zahodno Evropo / Zahodni Berlin do 1990 del Berlina, povezan z Zvezno republiko Nemčijo; Zahodna Nemčija do 1990 Zvezna republika Nemčija ● publ. zahodna fronta fronta med francosko in nemško vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in angleško, francosko, ameriško vojsko v drugi svetovni vojni; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki ◊ astr. zahodna točka točka zahoda Sonca na obzornici
ob enakonočju; fiz. zahodna deklinacija; geogr. zahodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina zahodno od začetnega poldnevnika; rel. zahodni obred obred zahodne cerkve; zahodna cerkev cerkev s središčem v zahodnem rimskem cesarstvu; zgod. zahodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov zahodni del s prestolnico v Rimu zahódno prisl.: zahodno od vasi; kraj leži nekoliko zahodneje ♪
- zahodíti -hódim dov. (ȋ ọ́) 1. s hojo, hojenjem pritisniti navzdol: zahoditi prst okoli drevesca / zahoditi kovanec v tla // s hojo, hojenjem narediti, povzročiti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zahoditi zavihan rob preproge 2. s hojo, hojenjem zabrisati, odpraviti: zahoditi v pesku narisane črte 3. s hojo, hojenjem poškodovati: čevljev ne vzamemo nazaj, ker ste jih že zahodili 4. s hojo, hojenjem nekoristno porabiti: zahoditi cel dan ● star. varuj se, da kje ne zahodiš zaideš; star. vstal je in zahodil dalje šel zahójen -a -o 1. deležnik od zahoditi: zahojena trava 2. žarg. potrt, pobit: zahojen človek // zgrešen, zavožen: zahojeno življenje ♪
6.951 6.976 7.001 7.026 7.051 7.076 7.101 7.126 7.151 7.176 
