Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

love (6.826-6.850)


  1.      vetrnják  -a m (á) ekspr. nestanoviten, neznačajen človek: vetrnjak obljube seveda ni izpolnil / ljubezenski, politični vetrnjak ♪
  2.      vetrnjáški  -a -o prid. (á) ekspr. nestanoviten, neznačajen: vetrnjaški človek, fant; zdel se jim je preveč vetrnjaški / ima vetrnjaški značaj // ki izraža, kaže nestanovitnost, neznačajnost: vetrnjaški pogled / vetrnjaška pesem ♪
  3.      vetrogónčič  -a m (ọ̑) knjiž., ekspr. nestanoviten, neznačajen človek: na vetrogončiča se ni zanesti ♪
  4.      véz  -í ž, daj., mest. ed. vézi (ẹ̑) 1. glagolnik od vezati: slama, vrv za vez // agr. privezovanje trte k opori: kop, rez in vez vinske trte / opraviti prvo vez v vinogradu 2. priprava za vezanje: vezi so popustile, se raztegnile; presekati, razrahljati vezi; povezati z jekleno vezjo; toga vez / rešiti ujetnika vezi // kar se uporablja za vezanje sploh: srobot, šibe in druge vezi // strojn. vsak od strojnih elementov, ki kaj veže: razstavljive vezi; kovice, mozniki, vijaki in druge vezi / gredna vez 3. anat. vezivno tkivo, ki utrjuje sklep: nategniti si vezi; mišice, kite in vezi / medvretenčne, sklepne vezi; stranska vez (kolenskega sklepa) 4. kar kaj veže sploh: vez med dvema oblikama v čipki / notranje vezi med pojavi; časopis mu je bil edina vez s svetom / vezi s slovenskim Primorjem // navadno s prilastkom kar koga veže, druži z drugim človekom, z drugimi ljudmi: pretrgali so vezi, ki so jih povezovale; družbene, družinske, sorodstvene vezi; gospodarske in kulturne vezi; krvna vez; ljubezenska, zakonska vez med možem in ženo; prijateljske vezi 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga veže, omejuje: vezi kapitalističnega družbenega reda / vezi greha 6. teh., s prilastkom način spojitve, povezave dveh ali več delov med seboj: rogljičena vez; vez na topi spah / natezna vez ◊ fiz. vez sila, ki veže atome v molekuli ali v kristalu; ionska vez ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal; kem. enojna, dvojna vez; kemična vez; konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah; les. čepna, kotna, križna vez; lingv. vez pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; šport. smuška vez priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja; varnostna vez ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne ♪
  5.      vézati  in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico / vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel // na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave 2. delati, da je kaj a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim // delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno vezali 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami 4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje 5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki / vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo 6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake 7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže // delati, da je kdo dolžen a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva b) izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču 8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega 9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke 10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok 11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati 12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki // omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico 13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati // nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah ● star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati ◊ elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati valuto na vrednost marke; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; lingv. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem področju vežóč -a -e: most, vežoč otok s celino vézan -a -o: na osebo vezan dokument; preveč je vezan na domače kraje; biti vezan na uvoz / vezana cena določena, omejena; vezane in broširane knjige; vezana hranilna vloga ∙ vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; vezan moški poročen ♦ fiz. vezani elektron; kem. vezani kisik kisik v spojini; na kisik vezana kovina; les. vezani les vezane in panelne plošče; vezana plošča plošča iz navzkrižno lepljenih furnirjev; lit. vezani ritem ritem, pri katerem so poudarki stalni; vezana beseda poezija; obrt. vezano okno okno iz dvojnih okenskih kril, nasajenih na ena nasadila; vezan v polusnje vezan z usnjenim hrbtom; šah. vezana figura figura, ki se ne more premakniti, ker krije vrednejšo figuro ali kralja; prisl.: učenci že berejo vezano z naravnim izgovorom, ne zlogovaje; vezano varčevati ♦ muz. vezano označba za način izvajanja legato ♪
  6.      vezljívost  -i ž (í) 1. lastnost česa, da se lahko veže s čim drugim: vezljivost malte / medčloveška vezljivost 2. lingv. lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo: vezljivost glagolov, pridevnikov ♪
  7.      vhòd  vhóda m (ȍ ọ́) 1. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: braniti, stražiti vhod; stal je pred vhodom in čakal / glavni, posebni, stranski vhod; skrivni vhod v grad / kamnit vhod ♦ anat. vhod v nožnico; elektr. vhod del električne naprave, kjer se dovaja napetost, moč, signal; vhod (elektronskega) računalnika 2. redko vstop, prihod: preprečiti komu vhod; slovesen vhod v mesto ♪
  8.      ví  vé vé zaim., vàs, vàm, vàs, vàs, vámi (ȋ ẹ̑) 1. izraža skupino oseb, ki jih govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; vi ste zdaj še na slabšem kakor mi; tudi ve boste morale sodelovati; ekspr. vsi delamo, vi pa spite; še vi tega ne bi zmogli; elipt. kdo bo za to odgovarjal? Vi; niste vi kar tako / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi, vi in naši prijatelji; mi gremo po drva, ve ženske pa pripravite vse za pečenje b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vam se še ne mudi; tudi vas so povabili; okrog vas se zbirajo nevarni ljudje; pri vas je lepo / samo pet vas je menda bilo // pesn. izraža, da govoreči ogovarja stvar, pojem, nenavzočo osebo: hej vi, hrasti mogočni; ve, ribice v potoku; o ve, moja mlada leta 2. izraža osebo, ki jo govoreči ogovarja v množini, jo vika: a, vi gospod ste; vi, sem ga vprašal, kaj pa delate; rešite svojega prijatelja! Kaj vam to mar / pog. ste vi prebral knjigo prebrali / ko bi bil jaz vi, bi se ga izogibal na vašem mestu; dovolite, da vam predstavim svoje sodelavce; oprostite, spoštovani, da vas motim / ogovarjati koga z vi 3. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce vam prehitro bije; stric vam je umrl; kako vam je ime 4. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to so vam bili lepi časi; to vam je bil pravi mož; čudovita je in kakšen glas vam ima 5. izraža nedoločeno osebo, človeka nasploh: blešči se, da vam vid jemlje; hudo je, če vas takole zaničujejo; prim. ti, vidva ♪
  9.      víden 1 -dna -o prid., vídnejši (í ȋ) 1. ki se vidi, opazi: vidni del ledene gore; vidni sledovi; grad je viden daleč naokoli; vidne ploskve predmeta; postaviti kaj na vidno mesto; dobro, jasno, razločno viden; viden pod mikroskopom, s prostim očesom / vidni in slišni znaki; vidna znamenja časti / komaj viden smehljaj; napake, pomanjkljivosti so vse bolj vidne / z vidnim užitkom, zadovoljstvom je to naredil; pokazal je vidno zanimanje zanjo 2. ki se s prostim očesom vidi: vidna in nevidna živa bitja 3. ki je tako narejen, izdelan, da se vidi: viden šiv, vbod / vidna in nevidna vrata / znamenje na trgu je vidni spomin na kugo 4. dovolj velik, da se da videti, spoznati: viden napredek, razvoj; brez vidnega vzroka se je razjezil; imeti vidno prednost; vidno poudarjanje svobodomiselnih idej / prvi vidnejši vzpon jugoslovanskega filma večji 5. publ. pomemben, ugleden: viden politik, znanstvenik; postal je vidna osebnost / igrati vidno vlogo; doseči, imeti vidno mesto v družbenem življenju ● vidni svet svet, ki se da videti ◊ fiz. vidni spekter spekter, ki se da videti z normalnim človeškim očesom; vidna svetloba; vidno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; gost. vidni lom razbitje posode, za katero se ve, kdo ga je povzročil; grad. vidni beton neometan, navadno gladek beton; med. vidno polje področje, ki se vidi z enim očesom ali z obema vídno prisl.: vidno pešati, popuščati; komaj vidno se zdrzniti ♪
  10.      víden 2 -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vid: vidni dražljaji; vidne zaznave / vidni živec / vidni tip človeka tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar vidi ♦ anat. vidni pomol skupek živčnih celic v sredini velikih možganov; talamus; vidne čutnice; psih. vidna prevara; psiht. vidne halucinacije vídno prisl.: vidno in slušno prizadeti otroci ♪
  11.      vídez  -a m (ȋ) 1. z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti česa: polepšati, skaziti, spremeniti videz; tkanina ima lep videz; videz, obstojnost in druge lastnosti / opisati videz napadalca; srajco je mogoče popraviti brez škode za njen videz; vas je imela nekoč drugačen videz je bila drugačna; mesto dobiva slovesen videz / človek z mrkim videzom; ženska prijetnega videza; resen, smešen videz junaka; kamnina zrnastega videza / ženska s ciganskim videzom taka kot ciganka; obleka ji daje gosposki videz jo dela gosposko / poznava se samo na videz navidez 2. kar se kaže na zunaj: videz je eno, resnica pa drugo; dajati, ustvarjati, vzbujati videz, da je vse v redu; lažni, površinski videz; videz sistematičnosti / ohraniti miren videz na zunaj ostati miren; to je delal le zaradi videza / na videz je čvrst, zdrav; po videzu je bolan; biti podoben po videzu; soditi po videzu / videz je, da se dobro razumeta / zunanji videz stvari ● evfem. hiše na koncu vasi so skromnega videza slabe, revne; ekspr. po vsem videzu ji on ne pomeni veliko kakor je videti, kakor kaže; videz vara resnica je pogosto drugačna, kot je videti na prvi pogled; prim. navidez ♪
  12.      vidovdánski  -a -o prid. (ȃ) zgod., v zvezi vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921 ♪
  13.      vidovít  -a -o prid. (ȋ) knjiž. jasnoviden: vidovit človek / Cankarjeve vidovite črtice ♪
  14.      vídrar  -ja m (ȋ) lov. lovec na vidre: kunar in vidrar ♪
  15.      vihár  -ja m (ȃ) 1. močen veter, navadno ob neurju: zunaj divja, ekspr. besni, buči, tuli vihar; vihar je lomil, ruval drevje; vihar nastane, se pojavi; vihar poneha, se poleže, umiri; hrast se upira, ekspr. kljubuje viharju; hud, silovit vihar; prišel je kakor vihar hitro in hrupno / orkanski vihar orkan; peščeni vihar ki dviga, vrtinči pesek; snežni vihar ki dviga, vrtinči sneg; tropski vihar; pren., ekspr. v njenem srcu divja vihar 2. ekspr. hrup, nemir: ob teh besedah je v dvorani nastal vihar; pomiriti vihar v razredu // prepir, polemika, razburjanje: ob vsakem izidu pravopisa nastane vihar; razstava je izzvala, povzročila vihar v javnosti; družinski viharji 3. ekspr., s prilastkom silovito, uničujoče dogajanje: človeštvo je preživelo že dosti viharjev; vihar revolucije, vojne 4. ekspr., s prilastkom velika mera, stopnja česa: dvorano je preplavil vihar navdušenja; dogodek je izzval vihar ogorčenja // velika množina česa neurejenega: vihar klicev; utišati vihar protestov ● ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri ◊ fiz. magnetni vihar motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu ♪
  16.      vihárnik  -a m (ȃ) 1. samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem: posedli so okrog starega viharnika; krivenčast, mogočen, suh viharnik; viharnik na robu skalnega previsa; macesen viharnik // ekspr. človek, ki je sposoben prenašati težave: fant je viharnik iz gorske doline; samotarski viharnik 2. predstavnik viharništva: pisatelj je bil viharnik in romantik; nazori viharnikov ◊ zool. viharniki srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane, Procellariidae ♪
  17.      víhra  -e ž (ȋ) 1. vihar: vihra se je počasi umirila; kot vihra je planila v sobo; novica se je kot vihra razširila po mestu / deževna, snežna vihra / v njegovem srcu je besnela vihra 2. ekspr., s prilastkom silovito, uničujoče dogajanje: čutiti posledice vojne vihre; vihra revolucije 3. ekspr. vihrav človek: kaj hoče ta vihra od mene; težko je vzgajati tako vihro ● ekspr. ob teh besedah je v razredu nastala vihra hrup, nemir; ekspr. članek je povzročil pravo vihro prepir, polemiko, razburjanje ♪
  18.      vihráč  -a m (á) ekspr. vihrav človek: fant je pravi vihrač ♪
  19.      vihrávec  -vca m (ȃ) ekspr. vihrav človek: otroci so bili sami vihravci / še tak vihravec se z leti umiri ♪
  20.      vihrávost  -i ž (á) lastnost, značilnost vihravega človeka: zaradi vihravosti je poškodoval dosti predmetov / ekspr.: mladostna vihravost; vihravost značaja / ekspr. nestanovitnost in vihravost ♪
  21.      vilajét  -a m (ẹ̑) v Turčiji, nekdaj višja upravna enota: bosanski vilajet ● knjiž., ekspr. koroški vilajet Koroška kot dežela, v kateri so Slovenci v podrejenem položaju ♪
  22.      vilenják  -a m (á) po ljudskem verovanju človek nadnaravne moči, varovanec vil: vile, vilenjaki in divji možje ♪
  23.      vinár  -ja m (á) 1. kdor se (poklicno) ukvarja z vinarstvom: posvetovanje slovenskih vinarjev; vinogradniki in vinarji // strokovnjak za vinarstvo s srednješolsko izobrazbo: zaposliti se kot vinar; učbenik za vinarje 2. zastar. vinogradnik: vinarji so grozdje že obrali ♪
  24.      víndišarski  -a -o prid. (ȋ) v avstrijskem okolju 1. za nasprotnike pripadnosti koroških Slovencev slovenskemu narodu nanašajoč se na Vindišarje: vindišarski jezik / vindišarska teorija teorija, po kateri del prebivalcev avstrijske Koroške govori slovenščini samo sorodno slovansko narečje in predstavlja posebno narodnostno skupnost 2. slabš. slovenski: vindišarske pesmi; vindišarska vas ♪
  25.      vínjen  -a -o prid. (ȋ) ki se mu zaradi zaužite alkoholne pijače zmanjša sposobnost normalnega, razsodnega mišljenja, ravnanja: vinjen človek; najti koga vinjenega; malo vinjen; bil je vinjen, ne pa pijan / biti v vinjenem stanju vinjen ♪

   6.701 6.726 6.751 6.776 6.801 6.826 6.851 6.876 6.901 6.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA