Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

love (5.401-5.425)


  1.      romántičnost  -i ž (á) lastnost, značilnost romantičnega: njena romantičnost ga privlači / ta človek je nagnjen k romantičnosti / romantičnost vožnje s sanmi / romantičnost pripovedi ♪
  2.      romántik  -a m (á) 1. človek, pri katerem prevladujejo čustva, domišljija, nerazumsko doživljanje sveta: biti idealist in romantik; v njem je precej romantika 2. predstavnik romantike: poudarjanje čustva in fantazije pri romantikih; pesnik romantik ♪
  3.      rómar  -ja m (ọ̑) 1. rel. vernik, ki gre k romarski cerkvi, v sveti kraj: romarji so prišli od daleč; skupina romarjev / gostišče za romarje 2. ekspr. kdor kam gre, potuje: število romarjev na Triglav je vsako leto večje ● vznes. romar za idealom čiste človečnosti kdor si vztrajno prizadeva doseči tak ideal ♪
  4.      rómarstvo  -a s (ọ̑) 1. rel. hoja vernikov k romarskim cerkvam, v svete kraje: zgodovina romarstva 2. ekspr. življenje človeka, ki ga nemir žene po svetu: po letih brezdomstva in romarstva se je naselil v domačem kraju ♪
  5.      ropažêljnost  -i ž (é) lastnost ropaželjnega človeka: ropaželjnost nekaterih plemen / grabežljivost in ropaželjnost volkov ♪
  6.      róvtar  -ja m (ọ̑) 1. ekspr. kdor živi v rovtah ali je doma iz rovt: rovtarji in dolinci 2. slabš. neroden, neuglajen človek: takle rovtar me ne bo učil olike ♪
  7.      róžnat  -a -o prid. (ọ̑) 1. podoben barvi mareličnega cveta, bledo rdeč: rožnat papir; rožnata svetloba; rožnate vrtnice; rožnato nebo; bledo, temno rožnat / dekle rožnatega obraza; rožnati dojenčkovi prsti / rožnata barva / od zadrege je postala rožnata je lahno zardela 2. ekspr. za človeka zelo ugoden, prijeten: takrat nismo bili v rožnatem položaju; to so rožnati upi; razmere niso rožnate / pesn. rožnate sanje // olepšan, optimističen: rožnato gledanje na kaj; sestavljati rožnata poročila ● ekspr. gledati kaj v rožnati luči, skozi rožnata očala lepše, kot je v resnici; ekspr. biti rožnate volje veselo razpoložen; dekle v rožnatem krilu rožastem róžnato prisl.: vse gleda, vidi rožnato; rožnato ožarjeni vrhovi / piše se narazen ali skupaj: rožnato bel ali rožnatobel; rožnato rdeč; rožnato zlat ♪
  8.      rudimènt  -ênta m (ȅ é) 1. knjiž. ostanek: stebrišče je le še rudiment nekdanje stavbe / rudimenti stare miselnosti // zametek, zasnova: te zgodbe so rudimenti romana 2. biol. zakrneli organ: oko pri človeški ribici je primer rudimenta / rudimenti okončin pri kačah ♪
  9.      rudimentáren  -rna -o prid. (ȃ) 1. knjiž. nepopoln, neizoblikovan: rudimentarni stebri / neandertalci so uporabljali rudimentaren jezik / roman v svoji rudimentarni obliki začetni, prvotni 2. biol. zakrnel: rudimentarne oči krta, človeške ribice ♪
  10.      ruinírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poškodovati, uničiti: pri selitvi so pohištvo precej ruinirali // uničiti, ugonobiti: očetovo pitje je ruiniralo družino; neuspeh ga je popolnoma ruiniral ruiníran -a -o: ruiniran človek; ruinirane hiše ♪
  11.      rúkati 2 -am nedov. (ū) lov. oglašati se z močnim, donečim glasom: jelen ruka // s trobljenjem na rog vabiti jelena: lovec je spretno rukal rukajóč -a -e: rukajoči jeleni ♪
  12.      rulótka  -e ž (ọ̑) v tržaškem in beneškoslovenskem okolju stanovanjska prikolica: počitnice preživlja pod šotorom ali v rulotki ♪
  13.      rumênec  in ruménec -nca m (é; ẹ̄) 1. človek rumene rase: črnci in rumenci 2. rumenkasta žival, navadno vol: vpreči rumenca ♪
  14.      rumenokljúnec  -nca m (ȗ) ekspr. 1. ptič z rumenim kljunom: jata črnih rumenokljuncev 2. mlad, neizkušen človek: tak rumenokljunec me ne bo učil, kaj naj storim ♪
  15.      rumenokóžec  -žca m (ọ̑) človek rumene rase: belokožci in rumenokožci ♪
  16.      rúsa 1 -e ž (ū) etn. šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival, znana v vzhodni Sloveniji: kurenti, vrači in ruse ♪
  17.      rústičen  -čna -o prid. (ú) redko rustikalen: rustični stebri / knjiž. ta človek je rustičen robat, grob ♪
  18.      rustikálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. preprosto, grobo izdelan: okrasiti stene z rustikalnimi predmeti; rustikalna hiša / rustikalna izdelava, zidava / rustikalni modeli, vzorci; rustikalno pohištvo pohištvo, ki v izdelavi, oblikah posnema pohištvo (nekdanje) kmečke hiše 2. knjiž. kmečki, podeželski: rustikalna podoba naselja / opisi rustikalnega življenja / lokal, opremljen v francoskem rustikalnem slogu 3. knjiž. robat, grob: človek rustikalne zunanjosti / rustikalne navade ◊ zgod. rustikalna zemlja zemlja, ki jo podložnik obdeluje in od nje živi ♪
  19.      rustikalizácija  -e ž (á) knjiž. uvajanje rustikalnih, kmečkih elementov v kaj: rustikalizacija pohištva / rustikalizacija slovenske literature ♪
  20.      rúšiti  -im, in rušíti in rúšiti -im nedov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov ♪
  21.      ruváti  rújem tudi rúvati -am nedov., ruvál tudi rúval (á ú; ū) 1. s silo spravljati iz česa, navadno iz zemlje: vihar je ruval drevesa; buldožer ruje skale / ruvati kamenčke iz zidu; pren., ekspr. ruvati tuje besede iz jezika; ruval si je njeno podobo iz srca 2. z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči; puliti: ruvati korenje, repo; ruvati si zobe / tolkel se je po prsih in si ruval lase se silovito potegoval zanje 3. knjiž. rovariti: ta človek ruje proti oblasti; ruvati zoper koga ● knjiž. bolečina, strah ruje v njem ga vznemirja, muči; ekspr. kar lase si je ruvala, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana ruváti se, tudi rúvati se z močnimi potegi, sunki prizadevati si obvladati nasprotnika, se mu iztrgati: pogosto sta se ruvala; za šalo se večkrat ruje z otroki / ruvala sta se za puško, pa je počilo / ekspr.: za malenkosti se ne bomo več ruvali prepirali; za to ozemlje sta se ruvali obe sosednji državi bojevali ♪
  22.      s  [ès in sǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, s tudi ès êsa tudi s-ja (ȅ ȇ; ǝ̏) devetnajsta črka slovenske abecede: napiši s; veliki S // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: s je sičnik ◊ agr. S kljuka kljuka, ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici; lingv. s kot kratica samostalnik srednjega spola ♪
  23.      sabotêr  -ja m (ȇ) kdor sabotira: kaznovati, odkriti saboterje; ta človek je saboter in špekulant / tedaj je delal kot obveščevalec in saboter ♪
  24.      sád  -ú m, prvi pomen stil. sád -a (ȃ) 1. užitni del rastline, ki sestoji iz semena in osemenja: sadovi se debelijo, odpadajo, zorijo; obirati, pobirati sadove; okusen, sočen, zrel sad / koščičasti, mesnati, pečkati sadovi / užitni sadovi / drevo prinaša, rodi sad / ekspr.: sad trte grozdje; sad zemlje pridelki 2. nav. ekspr., z rodilnikom rezultat, dosežek: to so sadovi njegovega dela, truda; sporazum je sad dolgotrajnih pogajanj; razprava je sad večletnega raziskovanja / strahovi so bili sad njene domišljije; sad spoznanja / neuspeh je sad njegove nedelavnosti posledica ● ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; ekspr. sad njune ljubezni otrok; vznes. ljubila je sad svojega telesa svojega otroka; mesto je kot zrel sad padlo v roke partizanom zavzeli so ga brez truda, boja; prepovedani sad je najslajši človek najrajši dela, česar ne sme; drevo se po sadu spozna ♪
  25.      sàj  in saj vez. (ȁ) 1. v vzročnem priredju za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega: takoj bom vse uredil, saj je to moja dolžnost; poznaš jo, saj je hodila s teboj v šolo / z velelnikom: jej, saj si gotovo zelo lačen; ne hodite ven, saj lije kot iz škafa / ne bom je predstavljal, saj jo tako in tako poznate / nihče te ne bo podil od doma. Saj sem jaz gospodar; ne obupavaj! Saj si bila vedno pogumna // za izražanje dejstva, da je vsebina vezniškega stavka vzrok dogajanja v predhodnem stavku: izgubila sva se, saj ni bilo nobene prave poti; bil je utrujen, saj je imel za seboj naporen dan; njeni prošnji so ugodili, saj se jim je smilil otrok 2. za izražanje nasprotja s prej povedanim: daj mu kozarec vina. Saj je že pil; pokliči očeta! Saj ga ni doma / elipt. pravite, da so užaljeni. Saj nimajo biti za kaj / nejevoljen boš, pa saj si hotel vedeti resnico 3. nav. ekspr. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: brez plašča hodiš, saj se boš prehladil; prehitro voziš. Saj se boš še kam zaletel 4. v prislovni rabi, navadno okrepljen izraža podkrepitev trditve: zakaj se zdaj razburjate? Saj sem rekel, da ne bo šlo; prizadeva si vpeljati red. Saj ne ve, česa se je lotil; privoščimo ji srečo. Saj kdo bi jo bolj zaslužil kot ona / elipt.: boš ostal pri nas? Saj kaj bi brez tebe; kako naj zdaj odidem? Saj zato pa / ni naredil izpita? Saj če bi povedal le polovico, bi bilo dovolj 5. v prislovni rabi izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: torej je priznal. Saj mu ni preostalo nič drugega; v redu, saj rajši vidim, da ostaneš doma / obleko si boš zmočila. Saj je vseeno // ekspr., v prislovni rabi, včasih okrepljen izraža samoumevnost: saj si slep, da ne vidiš, kaj delaš; ne smej se, saj veš, kakšne so stvari v resnici / saj menda ne boš huda, če prisedem; tega mu nikar ne povej. Pa saj bo zvedel od drugih; vsi trije so prišli k meni pa ... saj ste jih videli / to je pravil tisti burkež, saj vem, da ga poznate 6. v medmetni rabi izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje: niso več daleč. Saj, vsak hip lahko pridejo mimo; ne bi ga smeli pustiti. Saj, a takrat se nam je mudilo; inženir hoče postati. Saj, če se bo pridno učil / pozabili so na obljube. Saj, saj, nikoli jih ne izpolnijo; prikimal je, češ, saj, saj, kako ne bi razumel // v zvezi z res opozarja na trditev v dostavku: kaj pa ona? Saj res, nje ne smemo pozabiti; sinoči nisem mogel priti. Saj res, povej mi vendar, kako je bilo / jo boš pustil sámo doma? Saj res, z menoj pojde ● ekspr. se ga je končno le odkrižala? Saj to je (tisto), sploh se ga ni poudarja zanikanje prej povedanega; ekspr. saj ni, da bi človek pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. bi še kos potice? Saj ni treba izraža zadržano sprejemanje česa; pog. pridi no brž! Saj že grem izraža zadržano, nejevoljno izpolnjevanje dejanja; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko poudarja omilitev povedanega ♪

   5.276 5.301 5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA