Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

love (4.326-4.350)


  1.      poslánec  -nca m (á) 1. do 1974 član zvezne, republiške skupščine ali skupščine avtonomne pokrajine: izvoliti poslanca / zvezni poslanec / poslanec skupščine Socialistične republike Slovenije 2. v meščanskodemokratičnih državah član ustavodajne ali zakonodajne skupščine: izvoliti poslance; opozicijski poslanec; kandidirati za poslanca / poslanec stranke 3. knjiž. odposlanec, sel: poslanec se je vrnil s pomembnim sporočilom; pren. zlovešči poslanec smrti ♪
  2.      poslánica  -e ž (á) 1. uradno sporočilo, stališče pomembnejšega državnega funkcionarja o kakem vprašanju, dogodku: izročiti poslanico predsedniku; poslanica mladini; v svoji poslanici je pojasnil stališča do mednarodnih vprašanj; odgovor na poslanico / osebna poslanica med šefoma držav; novoletna poslanica predsednika Tita narodom in narodnostim Jugoslavije / poslanica miru // nav. ekspr. slovesna izjava, sporočilo sploh: pesnikova poslanica / poslanica o poetiki 2. ženska oblika od poslanik: imenovali so jo za poslanico v Parizu ♪
  3.      poslédica  -e ž (ẹ̑) navadno s prilastkom stvar glede na tisto, iz česar izhaja: predvideti posledice; to dejanje bo imelo hude, neprijetne posledice; kajenje bo imelo zanj nepopravljive posledice; bal se je vseh posledic / odstraniti posledice potresa; krediti bi omilili posledice poplav; čutiti posledice vojne / dolgotrajna lakota lahko pusti posledice na človeku / bolezen je posledica nehigieničnih razmer / ni pomislil na posledice, ki bi lahko nastale / prometne nesreče s težkimi, trajnimi posledicami / ekspr. naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel // rezultat, dosežek: šolska reforma je imela dobre in slabe posledice / delitev dela in rast tehnike sta imela za posledico razvoj rokodelstva ● publ. izvajati posledice zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov; pisar., redko v izogib posledicam da se izogneno posledicam ♪
  4.      poslonéti  -ím dov. (ẹ́ í) krajši čas sloneti: poslonel je na ograji in gledal valove / za trenutek je poslonela ob oknu ♪
  5.      poslováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opravljati delo v zvezi z nalogami, obveznostmi, za katere je kdo pristojen, zadolžen: agencija, podjetje posluje; ta pošta posluje v avtomobilu; formalistično, malomarno, počasi poslovati; vsaka poslovalnica posluje samostojno / poslovati v slovenskem jeziku / upravni odbor posluje samo na sejah // s prislovnim določilom s takim delom pridobivati materialne dobrine: podjetje dobro, uspešno posluje / poslovati z izgubo // biti v delovnem stanju: banka posluje od sedmih naprej; knjižnica posluje vsak dan; ta urad več ne posluje / trenutno posluje v hotelu samo bife 2. zastar. delovati: vsi deli telesa mu dobro poslujejo ♪
  6.      poslovílen  -lna -o prid. (ȋ) ki je, se dogaja ob slovesu: prirediti poslovilni koncert; udeležiti se poslovilnega kosila, sprejema / imeti poslovilni govor ob odprtem grobu; poslovilna pisma na smrt obsojenih ♪
  7.      poslóvnež  -a m (ọ̑) ekspr. poslovni človek: podjetje je obiskala skupina tujih poslovnežev ♪
  8.      poslúh  -a m (ȗ) 1. zmožnost razločevati tone različnih višin: imeti, izšolati posluh; dober, izreden, zanesljiv posluh / glasbeni posluh / igrati, peti po posluhu brez uporabe not ♦ muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; relativni posluh zmožnost razločevati tone na podlagi njihovih medsebojnih odnosov 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom sposobnost za dojemanje in zaznavanje zlasti duhovnih prvin, pojavov: imeti komercialni, politični posluh; posluh za javno mnenje, potrebe tržišča, za stvarnost, družbene tokove; biti brez posluha za umetnost; človek s posluhom za bistveno; publ. estetski posluh čut // določen odnos do teh prvin, pojavov; čut: imeti posluh za trpeče / prevod je brez jezikovnega posluha // razumevanje, smisel: nima posluha za njene težave; za njegove pobude ni dovolj posluha; v podjetju so pokazali precej posluha za njegovo raziskovalno delo 3. knjiž. poslušanje: prositi, zahtevati posluh; klicati k posluhu / na prvi posluh mi pesem ni bila všeč / kot vzklik: posluh; trenutek posluha, prosim 4. zastar. sluh: ker sem imel dober posluh, sem vedel, da se bliža konjenica; vid in posluh ● pog., ekspr. največkrat dela kar po posluhu nenačrtno, nepremišljeno; ekspr. včasih kaj zapišem po posluhu, ne po slovničnih pravilih kot se mi zdi, da je primerno, ustrezno ♪
  9.      posmehljív  -a -o prid. (ȋ í) ki izraža negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: posmehljiv izraz na obrazu; moti jo njegov posmehljivi nasmeh / posmehljive opazke // ki prezira splošno veljavne vrednote: posmehljiv človek posmehljívo prisl.: posmehljivo gledati, reči, vprašati; posmehljivo izrečene besede ♪
  10.      posmehljívec  -vca m (ȋ) posmehljiv človek: ni se menil za besedičenje posmehljivcev ♪
  11.      posmehovánje  -a s (ȃ) glagolnik od posmehovati se: njegovo posmehovanje ga boli; v delu je zelo izrazito posmehovanje človeškim slabostim ♪
  12.      posmešljív  -a -o prid. (ȋ í) star. posmehljiv: posmešljiv pogled; izrazi, ki jih uporablja, so pikri in posmešljivi / posmešljiv človek je ♪
  13.      posojílo  -a s (í) materialna sredstva, ki jih da upnik dolžniku z obveznostjo kasnejše vrnitve: dobil je pet milijonov posojila; jemati posojilo; prositi za posojilo; plačati zadnji obrok posojila; višina, vračanje posojila; jamstvo za posojilo / dati, najeti, odobriti komu posojilo / izkoriščati posojilo jemati posamezne zneske do višine odobrenega zneska / odplačal je že vse posojilo ves dolg / bančno posojilo ki ga da banka; denarno posojilo v obliki denarja // razmerje med upnikom in dolžnikom, ki nastane z dajanjem takih materialnih sredstev: pravna oblika posojila / referent za posojila / dolgoročno nad deset let, kratkoročno do dveh let, srednjeročno posojilo od dveh do deset let // v prislovni rabi, v zvezi na posojilo izraža trgovanje, ki temelji na takem razmerju: pohištvo se dobi tudi na posojilo; kupovati, prodajati na posojilo ● publ. vpisati posojilo obljubiti dajati določen čas posojilo za skupne potrebe; star. denar ima na posojilu denar ima posojen ◊ ekon. amortizacijsko posojilo dolgoročno posojilo, dano s pogojem postopnega odplačevanja; obvezno posojilo; fin. investicijsko posojilo za investicije; javno posojilo; obveznice ljudskega posojila za ceste; loterijsko posojilo ki ga razpiše kaka skupnost in pri katerem so nekatere številke obveznic izžrebane; mednarodno posojilo; namensko posojilo ki je za točno določen namen; obrestno posojilo pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti; obročno posojilo dano s pogojem obročnega odplačevanja; potrošniško posojilo; premostitveno posojilo; vojno posojilo za financiranje vojne; zasebno posojilo; zgod. narodno posojilo ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem ♪
  14.      pospéšek  -ška m (ẹ̑) povečanje hitrosti na časovno enoto: izračunati, meriti pospešek; pospešek avtomobila, letala / učinki pospeškov na človeško telo / teči s pospeškom; pren., ekspr. njegova usposobljenost raste z velikim pospeškom ∙ pog. avto ima dobre pospeške je zmožen hitrega povečanja hitrosti ♦ fiz. pospešek količina, ki meri povečanje hitrosti na časovno enoto; enakomerni pospešek ki se s časom ne spreminja; negativni pospešek pri katerem hitrost telesa pojema; pospešek pri prostem padu ♪
  15.      pospeševátelj  -a m (ȃ) pospeševalec: bil je velik pospeševatelj slovenskega planinstva; on je eden glavnih pospeševateljev ljudske umetnosti ♪
  16.      posranè  -éta m (ȅ ẹ́) vulg. bojazljiv, strahopeten človek: bili so sami posraneti, pa so pobegnili ♪
  17.      posránec  -nca m (á) vulg. kdor je umazan z blatom, iztrebki: umila je malega posranca in ga dala spat // bojazljiv, strahopeten človek: kdo bi se bal takega posranca / kot psovka ali se bojiš, posranec ♪
  18.      posráti  -sérjem dov., posêrji poserjíte (á ẹ́) vulg. 1. z iztrebljanjem umazati: posrati stranišče; ves se je posral 2. v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: že spet si ga posral; to jo je posral posráti se iztrebiti se: pazi, da se ne boš posral; posrati se v hlače ● vulg. poserjem se nate ne cenim te; vulg. poserjem se na predpise ne upoštevam jih; vulg. posrati se pred kom zbati se, izgubiti pogum in zato popustiti, odnehati; vulg. že vem, kje sem ga v nalogi posral kje sem naredil napako, se zmotil posrán -a -o 1. deležnik od posrati: od muh posrane žarnice 2. bojazljiv, strahopeten: ni maral imeti opravka s takim posranim človekom / zakričal je nanj, pa je bil ves posran zelo prestrašen ◊ vulg. vse zaradi te posrane kupčije nepomembne, ničvredne ♪
  19.      posréčiti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) navadno z dajalnikom pri nastanku, uresničitvi doseči (zaželeno) kakovost, ustrezno lastnost: načrt, poskus se je posrečil; šolska naloga se mu ni posrečila; pecivo se ji je zelo posrečilo / temu človeku se vse posreči, česar se loti / primerjava se ni čisto posrečila // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža uresničitev dejanja, kot ga nakazuje sobesedilo: posrečilo se ji je dobiti knjigo; posrečilo se jima je, da sta prišla na vrh posréčen -a -o 1. deležnik od posrečiti se: posrečen načrt; posrečena oprema knjige; posrečena primerjava; posrečena tura 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom dober, primeren: ima zelo posrečeno obleko / posrečen izraz; ta rešitev ni ravno posrečena // duhovit, domiseln: zelo posrečen človek je / posrečena misel, šala; prisl.: posrečeno izbrani primeri; dogajanje je posrečeno prikazano ♪
  20.      posréden  -dna -o prid. (ẹ̑) ki poteka, se opravlja s posredovanjem, s čim vmesnim: posreden odgovor, odnos, stik, učinek, vpliv; posredno odločanje, spoznanje / obveščen je bil po posredni poti / posredna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev / posredna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori ● knjiž. ta človek ni priljubljen, ker je preveč posreden ne govori brez prikrivanja, odkrito ◊ biol. posredna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; mitoza; ekon. posredna menjava prodaja blaga in z dobljenim denarjem nakup drugega blaga; filoz. posredni dokaz dokaz, ki izhaja iz zanikanja trditve in jo s tem potrjuje; jur. posredni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; posredne volitve volitve po posredniku; lingv. posredni predmet predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; posredna razlaga razlaga, ki se sklicuje, opira na razlage izhodiščne besede; mat. posredni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; ped. posredna metoda učenje tujega jezika z uporabo maternega jezika; polit. posredna demokracija demokracija, v kateri nastopajo med voljenimi predstavniki in volivci politične stranke kot vmesni člen; ptt posredna zveza zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central posrédno prisl.: posredno dokazovati, izvedeti kaj; posredno priti do česa; posredno vplivati na kaj ♪
  21.      posredoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na posredovanje: posredovalni poskusi so se izjalovili; posredovalna funkcija, vloga / posredovalni urad / posredovalna provizija / sprejeli so njihov posredovalni predlog kompromisni predlog ◊ lit. posredovalna metoda opisovanje stvari, pojavov z navajanjem že prej objavljenih opisov; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; ptt posredovalna miza naprava za vzpostavljanje zvez med priključki v telefonski ali telegrafski centrali ♪
  22.      postán  -a -o prid. (á) ki zaradi krajšega ali daljšega stanja, mirovanja izgubi svežost, kakovost: postan krompir; močnik ni dober, če je postan; postana jed, voda; kosilo bo postano / v sobi je bil težek, postan zrak; pren., ekspr. v takih razmerah postane človek postan in plesniv; postano življenje; prim. postati ♪
  23.      postánek 2 -nka m (ȃ) zastar. nastanek: proučevati postanek slovenskih mest / pred postankom življenja ♪
  24.      postáranost  -i ž (ȃ) stanje postaranega človeka: postaranost se mu zelo pozna; prezgodnja postaranost ♪
  25.      postárati  -am dov. (ȃ) narediti, da dobi kdo star, starejši videz: bolezen ga je zelo postarala; dolgi lasje žensko postarajo; skrbi so ga postarale / umetno postarati les postárati se 1. postati po videzu starejši: nič se ni postarala v teh letih; hitro, zelo se postarati 2. postati star: ko se je postaral, je pogosto mislil na mladost postáran -a -o: zgodaj postaran človek; postaran obraz ♪

   4.201 4.226 4.251 4.276 4.301 4.326 4.351 4.376 4.401 4.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA