Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

love (3.726-3.750)


  1.      omíkanec  -nca m (ȋ) knjiž. 1. redko kulturen človek: divjaki in omikanci 2. izobraženec: bil je prvi omikanec iz te vasi ♪
  2.      omíkati  -am dov. (ȋ) knjiž. 1. razviti, kultivirati: omikati jezik 2. izobraziti, vzgojiti: knjige so ga omikale; omikati in olikati / omikati divjake civilizirati omíkan -a -o 1. deležnik od omikati: jezik njegovih pesmi je omikan, uglajen; biti omikan v nemških šolah 2. star. ki ima izobrazbo; izobražen: učitelj je bil edini omikani človek v vasi / biti pesniško omikan ♪
  3.      omótenost  -i ž (ọ́) star. stanje omotenega človeka: omotenost in prava pijanost / v duševni omotenosti narediti samomor ♪
  4.      omótičen  -čna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na omotico: omotičen človek; glavo je imel težko in omotično / omotično spanje // ki povzroča omotico: omotična globina, višina; omotična snov / omotičen vonj omótično prisl.: omotično dišati; omotično globok prepad ∙ ekspr. omotično visoke cene zelo visoke, pretirane ♪
  5.      omračênec  -nca m (é) knjiž., redko duševno bolan človek, duševni bolnik: bolnica za omračence ♪
  6.      omračíti  -ím dov., omráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila ● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno omračèn -êna -o 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega ♪
  7.      omŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) knjiž. 1. nekoliko zmrzniti, navadno na površini; namrzniti: v tem mrazu so mu ušesa omrznila / tla so malo omrznila 2. postati hladen, mrzel; ohladiti se: zajtrk je omrznil; spij kavo, da ne omrzne; pren. po tem dogodku ji je srce omrznilo ● ekspr. človek mora med ljudi, sicer omrzne postane nedružaben, samotarski; ekspr. omrznilo mu je stati tam praznih rok postalo zoprno, neprijetno omŕznjen -a -o: omrznjen krompir; omrznjene noge; prim. omrzel ♪
  8.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  9.      óndán  prisl. (ọ̑-ȃ) knjiž. pred nekaj dnevi, pred kratkim: ondan se je pri nas oglasil stric; tega človeka sem srečal ondan ♪
  10.      onečástiti  -im dov. (á ȃ) vzeti čast, dostojanstvo, ugled: pred ljudmi ga je onečastil; s tem dejanjem se je onečastil / onečastili so njegovo ime / onečastiti trupla padlih oskruniti ∙ ekspr. onečastil mu je dekle je spolno občeval z njo onečáščen -a -o: onečaščen človek; počuti se onečaščenega; onečaščena ljubezen ♪
  11.      onečaščeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. onečaščati: taka dejanja onečaščujejo človeka / onečaščevati ime koga ♪
  12.      onemôči  -mórem dov., onemógel onemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel; konji so mu na poti onemogli; onemoči od lakote, žalosti; na starost je zelo onemogel // prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti: srce mu je onemoglo; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla onemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od onemoči: onemogel človek; postal je onemogel; onemogel se je zgrudil na tla; duševno, telesno onemogel; onemogel od dela; onemoglo zimsko sonce 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: onemogel bes, srd; zajokala je v onemogli jezi; prisl.: onemoglo stokati; sam.: skrbeti za onemogle ♪
  13.      onemóglost  tudi onemôglost -i ž (ọ́; ó) 1. stanje onemoglega človeka: bolnico je prevzela popolna onemoglost; duševna, telesna onemoglost; starostna onemoglost; zavarovanje za onemoglost; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti; zgruditi se od onemoglosti; pren. v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost 2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti izraža visoko stopnjo, intenzivnost: do onemoglosti se napiti / ekspr.: čakali smo te do onemoglosti; oprema lokala je do onemoglosti enolična ♪
  14.      onesposábljati  -am nedov. (á) delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: onesposabljati ljudi za delo; strah človeka onesposablja za pametno presojanje ♪
  15.      onesposobítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od onesposobiti: onesposobitev človeka za delo, življenje ♪
  16.      onesposóbiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: poškodba ga je za nekaj časa popolnoma onesposobila; onesposobiti človeka za delo, gibanje; onesposobiti sovražnika za boj / publ. gverilci so onesposobili dva tisoč vojakov // publ. povzročiti, da kaj ne more opravljati svoje funkcije: partizani so onesposobili železniško progo; onesposobiti hiše za bivanje; plazovi so onesposobili cestišče za vožnjo onesposóbljen -a -o: onesposobljen za delo, življenje; onesposobljena ladja ♪
  17.      onesposóbljenje  -a s (ọ̑) glagolnik od onesposobiti: onesposobljenje človeka za delo / onesposobljenje prometa ♪
  18.      onesposóbljenost  -i ž (ọ̑) lastnost onesposobljenega človeka: delavčeva onesposobljenost za delo / onesposobljenost železniške proge ♪
  19.      onesréčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, povzročiti, da postane kdo nesrečen: onesrečiti človeka; to ni mož zate, onesrečil te bo za vse življenje; s svojim dejanjem jih je onesrečil ♪
  20.      onesvéstiti se  -im se dov. (ẹ̄ ẹ̑) omedleti: bolnik se je onesvestil; onesvestiti se od bolečin onesvéščen -a -o: onesveščen človek; onesveščen od utrujenosti; sam.: onesveščenega so odnesli v hišo ♪
  21.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  22.      ónile  -a- -o- zaim. (ọ̑) ekspr. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega oddaljena, odmaknjena, vendar mu vidna: onile človek se mi zdi znan; stopimo v senco pod onole smreko ♪
  23.      onomástičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na onomastiko, imenosloven: onomastična razprava / onomastični problemi ♪
  24.      ónstran  predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj: tudi onstran Karavank so Slovenci / preselil se je onstran reke / meglice se vlečejo z onstran Save ∙ knjiž. njegovi junaki hočejo biti onstran dobrega in zlega ne priznavajo etičnih načel ♪
  25.      ontolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ontologijo: ontološka vprašanja / ontološki temelji človeške družbe; ontološke osnove marksizma / ontološki dokaz zlasti v sholastični filozofiji dokaz za obstoj boga ♪

   3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726 3.751 3.776 3.801 3.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA