Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

love (3.701-3.725)


  1.      okrútnež  -a m (ȗ) ekspr. okruten človek: okrutnež je dal pomoriti dosti ljudi; izdajalec in okrutnež ♪
  2.      okrútnik  -a m (ȗ) knjiž. okruten človek: strahopetci in okrutniki ♪
  3.      okrútnost  -i ž (ú) lastnost okrutnega človeka: bal se je njegove okrutnosti; okrutnost do otrok / okrutnost ravnanja ♪
  4.      oktét  -a m (ẹ̑) 1. muz. ansambel, sestavljen iz osmih instrumentalistov ali pevcev: nastop okteta / pevski oktet / Slovenski oktet // skladba za tak ansambel: zbirka oktetov 2. kem. skupina osmih elektronov: na obli manjkata do okteta še dva elektrona ♪
  5.      oktétovec  -vca m (ẹ̑) žarg. član Slovenskega okteta: povabiti oktetovce; nastopi, uspehi oktetovcev ♪
  6.      okupácija  -e ž (á) 1. glagolnik od okupirati, zasedba: protestirati proti okupaciji jugoslovanskega ozemlja; nejasen položaj po fašistični okupaciji 2. pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast: okupacija je trajala štiri leta; dočakati konec okupacije ● publ. okupacija z glasbo ukvarjanje ◊ jur. okupacija prilastitev stvari, ki ni v lasti nikogar; zgod. francoska okupacija od 1809 do 1813, ko je bil del slovenskega ozemlja pod francosko oblastjo ♪
  7.      okupírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. navadno z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast; zasesti, osvojiti: nacistična Nemčija je okupirala sosednje države / publ. študentje so v znak protesta okupirali univerzo 2. nedov. in dov., publ. jemati razpoložljivi čas, zaposlovati: novo delo ga je sprva popolnoma okupiralo / okupira ga zlasti problem smisla človekovega bivanja zanima ga, razmišlja o njem ● ekspr. na zabavi ga je spretno okupirala si pridobila njegovo družbo okupíran -a -o: delavski sveti so okupirani z gospodarskimi nalogami; osvobojeno ozemlje sredi okupirane Slovenije ♪
  8.      okús  -a m (ȗ) 1. čut za zaznavanje značilnosti snovi, zlasti jedi, s pomočjo okušalnega organa v ustih: ima zelo izostren okus; nekatere živali nimajo razvitega okusa; okus, vid in drugi čuti / zaradi prehlajenosti je izgubil okus in voh // značilnost snovi, zlasti jedi, ki se zaznava s tem čutom: otrokom ugaja zlasti sladko, drugi okusi pa manj; grenek okus kostanjevega medu; nekateri siri so precej ostrega okusa; pekoč okus žganja; trpek okus vina trpkost / plin brez barve, vonja in okusa / izboljšati okus jedi; pog. dodati malo mesa za okus za izboljšanje okusa; jed brez okusa plehka, neokusna / prepoznati jed po značilnem okusu; sladoled s čokoladnim okusom; žganje ima okus po janežu; okus po kovini // občutek, kot ga povzročajo te značilnosti: v ustih ima slab, sladkoben, zoprn okus 2. merila o prijetnem in neprijetnem pri hrani: njuna okusa se razlikujeta / za moj okus je nekoliko preslano; ekspr. siri za vsak okus; posolite in popoprajte po okusu 3. merila o lepem, primernem, skladnem: prilagoditi se okusu mladine; to ne ustreza modernemu okusu; okus časa se spreminja / literarni okus romantike / obleka ni narejena po mojem okusu // sposobnost za pravilno presojanje, kaj je lepo, primerno, skladno: ta človek ima dober okus; oblačiti se z okusom; z zanesljivim okusom presojati umetniško delo; izbrušen okus; okus za okraske; vzgajanje okusa ● vzemi bonbon, da si popraviš okus da ne boš imel v ustih več slabega okusa; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; ekspr. izbira je stvar okusa vsak izbere po svojem okusu; kolikor ljudi, toliko okusov; okusi so različni ljudje se glede na okus razlikujejo ♪
  9.      okúženec  -nca m (ȗ) nav. ekspr. okužen človek: bolniške sobe so bile polne okužencev; izognil se ga je kot okuženca ♪
  10.      oligárh  -a m (ȃ) polit. pripadnik oligarhije: interesi, vlada oligarhov // knjiž. zelo bogat in vpliven človek: denarni, finančni oligarhi / politični oligarh ♪
  11.      olíka  -e ž (ȋ) olikano, lepo vedenje: učiti koga olike / ta človek je brez olike / tako zahteva olika pravila lepega vedenja ♪
  12.      olíkanec  -nca m (ȋ) 1. ekspr. olikan človek: kot olikanec se je takoj opravičil 2. zastar. izobraženec: olikanci so govorili latinsko; preprosti ljudje in olikanci ♪
  13.      olíkati  -am dov. (ȋ) 1. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: izobraziti in olikati mladino; med ljudmi se je kmalu olikal / zastar. mentor mu je pesem olikal slovnično, stilno izboljšal 2. zastar. izobraziti: kmalu je učenca toliko olikal, da je znal brati olíkan -a -o 1. deležnik od olikati: olikan jezik; bil je olikan v drugačnih časih 2. ki se vede v skladu s pravili o lepem vedenju: olikan človek / olikano govorjenje, vedenje ● zastar. olikani čevlji zloščeni; zastar. to je v olikanem svetu že zdavnaj priznano kulturnem, civiliziranem; prisl.: olikano se vesti ♪
  14.      olímpijec  -jca m (ȋ) 1. v grški mitologiji bog, ki prebiva na Olimpu: ne kličite nase srda mogočnih olimpijcev / olimpijec Zeus 2. žarg. olimpijski tekmovalec: večkrat je bil olimpijec; olimpijec Cerar 3. ekspr. zelo slaven, čaščen človek, zlasti umetnik: estetski nazori tega olimpijca / olimpijec Goethe ♪
  15.      omadeževáti  -újem dov. (á ȗ) 1. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: s tem dejanjem je omadeževal svojo čast; omadeževal je očetovo ime osramotil / omadeževati dušo, vest // povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: omadeževati spomin na koga 2. v nekaterih religijah narediti, povzročiti, da postane kdo (obredno) nečist: kogar se dotakne tak človek, ga omadežuje; ker je jedel svinjsko meso, se je omadeževal ● ekspr. omadeževati si roke s krvjo koga biti kriv smrti koga; ubiti, umoriti ga omadeževán -a -o: omadeževan človek, ugled ♪
  16.      omahljív  -a -o prid. (ȋ í) nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: omahljiv človek; glede tega je zelo omahljiv / omahljiv značaj // ekspr. neodločen, negotov: bližal se je z omahljivimi koraki omahljívo prisl.: omahljivo reči ♪
  17.      omahljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost omahljivega človeka: to je sam zakrivil s svojo omahljivostjo / piše o nestanovitnosti in omahljivosti množic ♪
  18.      omajáti  omájem tudi omájati -em tudi -am dov., omájaj omájajte tudi omajájte; omajál tudi omájal (á á; á; ā) 1. narediti, povzročiti, da kaj ni več trdno, stabilno: zasilni šotor je vsaka sapica omajala; potres je omajal temelje stavbe; zob se mi je omajal / ugled se mu je omajal; omajati si položaj 2. narediti, povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več odločen, trden: njegove solze so jo omajale; njihovi ugovori ga niso mogli omajati; nazadnje se je le omajal / njegovega sklepa niso mogli omajati; omajati koga v njegovem prepričanju 3. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom ne obstaja več v prejšnji meri: omajati komu ugled, upanje; to mu je omajalo zaupanje v človeka / prenaporno delo mu je omajalo zdravje ● ekspr. pijača jim je omajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti omaján tudi omájan -a -o: njen odpor je bil s tem omajan; utrditi omajano prijateljstvo ♪
  19.      omamíti  in omámiti -im, in omámiti -im dov. (ȋ á; á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamiti človeka s plinom, udarcem / omamiti čebele z dimom / ekspr. groza mu je omamila čute 2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave; omamiti se z mamilom 3. knjiž. olajšati, omiliti: omamiti bolečino 4. med. narkotizirati: omamiti bolnika z injekcijo ● ekspr. knjiga ga je čisto omamila prevzela, navdušila; knjiž. te besede so mu omamile vest povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde omámljen -a -o: ni mrtev, samo omamljen je; omamljen od mamil, petja ♪
  20.      omámljenost  -i ž (ȃ) stanje omamljenega človeka: omamljenost od plina; storiti kaj v omamljenosti / ljubezenska omamljenost ♪
  21.      omehkúžiti  -im dov. (ú ȗ) star. pomehkužiti: udobno življenje človeka omehkuži; v toplem hlevu se živina omehkuži omehkúžen -a -o: omehkuženi ljudje ♪
  22.      omejênec  -nca m (é) nav. ekspr. omejen, neumen človek: le omejenci bi verjeli takemu dokazu; ne bodite taki omejenci / duševni omejenec ♪
  23.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  24.      omémba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od omeniti: vznemirila ga je omemba njegovega imena / že omemba slovesa ji je pokvarila razpoloženje; omembe vredna zgodba / ekspr. to ni niti omembe vredno; star. med odličnimi vzgojitelji zaslužita omembo tudi tadva da sta omenjena // pripomba, opomba: to sklepajo iz njegovih spisov in raztresenih omemb ♪
  25.      oménjati  -am nedov. (ẹ́) 1. večkrat nakratko, nekoliko spregovoriti o kom: v svojih pripovedovanjih ga rad omenja; večkrat jo je omenjal / tega ni treba posebej omenjati; ekspr. slovensko vprašanje se ni niti malo omenjalo / njegovo ime omenja v mnogih sestavkih navaja 2. navadno z odvisnim stavkom govoriti, pripovedovati: kar sem prej omenjal, ne drži / ekspr. to je bilo dosti hudo, da ne omenjam vsega drugega; da je bilo tam nevarno, mi ni treba posebej omenjati oménjan -a -o: večkrat omenjana imena ♪

   3.576 3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726 3.751 3.776 3.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA