Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

love (2.651-2.675)


  1.      molčéčnost  -i [u̯č] ž (ẹ́) lastnost molčečnega človeka: prirojena molčečnost in neokretnost / obljubiti komu molčečnost / poklicna molčečnost ♦ rel. spovedna molčečnost ♪
  2.      molčljív  -a -o [u̯č] prid. (ȋ í) molčeč, molčečen: molčljiv človek / njena molčljiva narava / za to delo mora biti človek predvsem zanesljiv in molčljiv ♪
  3.      molítven  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na molitev: molitvena vsebina / molitvena knjižica; star. molitvene bukve, bukvice molitvenik / udeleževati se molitvenih ur / molitveni obrazec besedilo molitve 2. rel. ki rad moli: molitven človek; bila je zelo pobožna in molitvena ♪
  4.      molítvenost  -i ž (ȋ) rel. lastnost človeka, ki veliko moli: vsem je bila znana njena molitvenost ♪
  5.      mólk  -a [u̯k] m (ọ̑) 1. stanje, ko se ne govori: nastal je molk; molk je trajal precej dolgo; v sobi je nekaj časa vladal molk; pregnati molk; z vprašanjem je prekinil molk; ekspr. padel, pogreznil, zavil se je v molk; dolgotrajen, globok, kratek, mučen, popoln molk; knjiž. mrzel molk; ekspr. težek molk / počastiti spomin padlih z enominutnim molkom // ekspr. stanje, v katerem kaj ne oddaja glasov, šumov: ptice se še niso zbudile iz molka; gozd je ležal v molku / mlini ob vodi so zaviti v molk stojijo, ne delajo; molk topov // ekspr. tišina, mir: okrog hiš je bil molk; vse se izgublja v temo in molk; molk noči 2. ekspr. stanje, v katerem kdo ne izraža svojega mnenja: kljub izzivanju ni hotel pretrgati molka; z grožnjami ga je sodnik pripravil k molku; ni zdržal dolgo v molku; obdati se z molkom; pomemben, trdovraten molk / molk je znak priznanja 3. ekspr. stanje, v katerem kdo ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari: ukazati, zapovedati molk o čem; do konca vztrajati v molku; strašen molk; knjiž. zakon molka 4. knjiž., ekspr. stanje, ko kdo ne objavlja literarnih del: po prvem nastopu se je pesnik za nekaj časa pogreznil v molk; molk v njegovem dramskem ustvarjanju / v pismu se izgovarja zaradi dolgega molka / kulturni molk med drugo svetovno vojno nesodelovanje kulturnih delavcev v legalnem kulturnem življenju, zlasti tisku na okupiranem slovenskem ozemlju; stanje, ko kulturni delavci namerno ne razpravljajo o kakem vprašanju ● ekspr. dogodek je zagrnjen v molk o njem se ne govori, ne piše; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; preg. golk je srebro, molk je zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove ♪
  6.      móloh  -a m (ọ̑) knjiž., ekspr. kar je človeku sovražno, ga uničuje: tujina je moloh; plačati davek molohu kapitalizmu; prezirati zlatega moloha bogastvo, denar / z oslabljenim pomenom: moloh lakomnosti ga je dobil v oblast; moloh vojne ♪
  7.      móna  -e ž (ọ̑) nizko dolgočasen, nezavzet, nepodjeten človek: s to mono ne bom več govoril; ti si pa res (ena) mona; drži se kot kaka mona ima naiven, brezizrazen, neprizadet izraz / kot psovka ne drži se tako kislo, mona monasta ♪
  8.      mondén  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. svetovljanski: monden človek; mondena dama; bila je mondena / monden svet; mondeno kopališče, letovišče / monden sprejem, vrvež ♪
  9.      mongolíd  -a m (ȋ) antr. človek rumene rase: mongolidi in negroidi ♪
  10.      monstruózen  -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. pošasten, spačen: monstruozen videz človeka / monstruozen nebotičnik nenavadno visok, velik / monstruozna višina ♪
  11.      môra  -e ž (ó) 1. po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim: mora ga je davila; mora mu je sedla na prsi; mora tlači koga; odganjati moro; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora // narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje: narediti moro na zibelko, svinjak 2. nav. ekspr. stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek: končala se je nočna mora; spet me je objela mora; ječal je kot pod težko moro / hromeči občutek sanjske more 3. ekspr., navadno s prilastkom kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi: mora misli mi je legla na dušo; težka mora je nad njim; rešil jo je najhujše more v življenju / na vsem je ležala mora naveličanosti / življenje z njo je prava mora / težka mora se mu je odvalila s prsi nima več težave, skrbi, nadloge 4. slabš. dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek: ta mora je vse pokvaril; mora si / ta človek je prava mora ♪
  12.      morálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na moralo: a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično / moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks c) to je moralni nauk basni, zgodbe 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec ● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo ◊ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen ♪
  13.      moralístičen  -čna -o prid. (í) ekspr. ki zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih: moralističen človek; od kdaj si tako moralistična // ki izraža stroga moralna načela: moralističen rek; moralistična proza; moralistično ravnanje / moralistična omejenost moralístično prisl.: moralistično presojati slovstvo ♪
  14.      moralitéta  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. moralnost: moraliteta človeka 2. lit., zlasti v srednjem veku navadno alegorično dramsko delo s poučno vsebino: napisati, uprizoriti moraliteto; moraliteta o izgubljenem sinu / sodobna absurdna moraliteta ♪
  15.      moralízem  -zma m (ȋ) moraliziranje: za to prozo je značilen moralizem / pisateljev moralizem ♦ filoz. filozofska smer, ki proučuje vsa področja človekovega življenja z moralnega stališča ♪
  16.      morálnopolítičen  -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na politično moralo: moralnopolitične vrednote / moralnopolitična enotnost nazorov; moralnopolitična kvalifikacija človeka; prim. moralen ♪
  17.      morálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost moralnega: moralnost se kaže v poštenosti, tovarištvu; s tem dejanjem je resnično dokazal svojo moralnost / človek dvomljive moralnosti / socialistična moralnost / dvomil je o moralnosti takega dejanja, ravnanja ♪
  18.      môrast  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na môro: moraste sanje / otresti se morastega spomina; šolske ure so mu postale moraste / morast človek ♪
  19.      mórati  -am nedov. (ọ̑) 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš // elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let // s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali ● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti ♪
  20.      morfologíja  -e ž (ȋ) biol. veda o zgradbi in obliki organizmov, oblikoslovje: morfologija človeka; panoge morfologije / normalna, patološka, primerjalna morfologija ♦ geogr. geomorfologija; lingv. oblikoslovje // knjiž. oblika, oblikovanost: osebki se razlikujejo po morfologiji / morfologija čela / morfologija jamskih prostorov, tal ♪
  21.      morfolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na morfologijo, oblikosloven: morfološke razprave; morfološko proučevanje živih bitij / morfološki oris narečja oblikoslovni morfolóško prisl.: poteze se morfološko bistveno ločijo ♪
  22.      morílec  -lca [u̯c] m (ȋ) 1. kdor umori človeka: priznal je, da je morilec; postal je morilec; odkriti, ujeti morilca / publ. množični morilec kdor ubije ali da ubiti veliko ljudi / ekspr. fašistični morilci ♦ jur. množični morilec ki ubija zaradi koristoljubja, spolne naslade, maščevanja 2. slabš. kdor s svojim govorjenjem, zahtevami povzroča občutek neugodja, nejevolje: tega morilca se ne morem otresti ♪
  23.      morílka  -e [u̯k] ž (ȋ) ženska, ki umori človeka: priznala je, da je morilka; morilka moža / ekspr. podlasica je huda morilka polhov // ekspr. bolezen, za katero ljudje množično umirajo: morilka jetika, kuga ♪
  24.      morílski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȋ) nanašajoč se na morilce: a) vodja morilske tolpe / kot psovka fej, svinja morilska / morilski nagon; morilska strast pri živali / morilske oči; ekspr. morilska roka roka človeka, ki je ubijal / nacistični morilski stroj b) ekspr. morilska bolezen morílsko prisl.: ekspr. skoraj morilsko resen ♪
  25.      moríti  -ím nedov. (ȋ í) 1. povzročati smrt a) ljudi: začeli so se sovražiti, preganjati in moriti; napadal je potnike, jih ropal in moril; moriti z orožjem, s stiskanjem grla / potresi, lakota, povodnji morijo ljudi; kuga mori ljudi po deželi / okupator je moril nedolžno prebivalstvo; moriti v vojni ubijati / tako zna moriti samo človek b) živali: če si lovec, še ni treba, da bi moril / kuga je morila kokoši; čebele se morijo se koljejo // ekspr. uničevati, škodovati čemu: mraz, slana mori rože; plevel mori žito / s praznim besedovanjem sem celo popoldne moril čas nisem nič koristnega delal 2. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročati občutek neugodja, nejevolje: odšel je v gostilno, da ga doma ne bi morila žena; moril nas je s svojimi vprašanji / žarg., šol. profesor me je celo uro moril spraševal / morilo jo je njegovo brezglavo navdušenje / ta pa zna moriti 3. ekspr. povzročati občutek neugodja, nejevolje sploh: povej, kaj te mori; te reči so me morile; cele mesece ga že mori to vprašanje / hude sanje so jo morile / z oslabljenim pomenom: moril jo je obupen dolgčas zelo ji je bilo dolgčas; volka mori huda lakota zelo je lačen 4. nar. zahodno gasiti: moriti plamen, žerjavico / moriti apno moré zastar.: more in požigaje je tolpa vihrala čez deželo morèč -éča -e: sovražnik, moreč po naših pokrajinah; moreč človek; bunker je postal pretesen, moreč; moreče misli, skrbi; prisl.: njen jok je moreče vplival nanj morjèn -êna -o: živeli so tam preganjani in morjeni od številnih sovražnikov ♪

   2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA