Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

love (1.426-1.450)


  1.      gorgóna  -e ž (ọ̑) v grški mitologiji vsako od treh ženskih bitij s kačami namesto las in s pogledom, ob katerem človek okamni ♪
  2.      goríca  -e ž (í) 1. nav. mn., nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): njihove gorice so ležale nizko v klancu; obdelovati, prodati gorice; štajerske gorice // gričevnata pokrajina, navadno z vinogradi: živeli so v goricah / vinske gorice / Slovenske gorice 2. star. hrib, grič: zelena brda in gorice; povzpel se je na vrh gorice 3. nar. ograjen prostor okrog kmečke hiše in gospodarskih poslopij: pozimi stari Munk ni pogosto zapuščal svojega bivališča, Munkove bajte na gorici Munkove domačije (Prežihov) ♪
  3.      goríla  -e ž (ȋ) 1. največja človeku podobna opica, ki živi v tropski Afriki: gorila se je divje borila za svojega mladiča; močna, črna gorila 2. ekspr. zelo močen, orjaški, navadno grob človek: bil je prava gorila // zlasti v ameriškem okolju telesni stražar (kake poslovne, politične osebe): spremljale so ga oborožene gorile ♪
  4.      gorjáčar  -ja m (ȃ) 1. ekspr. surov, grob, nasilen človek: pri tem gorjačarju ni zalegla nobena lepa beseda; pren. kritiki gorjačarji 2. star. kdor ima gorjačo, ki jo rabi kot orožje: na zapuščenih cestah so tolovaji in gorjačarji ustavljali in strahovali ljudi ♪
  5.      gorník  -a m (í) knjiž. planinec, alpinist: bil je lovec in gornik; naš vodnik je izkušen gornik ♪
  6.      gorníštvo  -a s (ȋ) knjiž. planinstvo, alpinistika: ukvarjati se z gorništvom; zgodovina slovenskega gorništva ♪
  7.      gorostásen  -sna -o prid. (ā) star. velikanski, orjaški: bil je resnično gorostasen človek / gorostasna prirodna katastrofa // ekspr. nemogoč, neverjeten: o njej je govoril najbolj gorostasne stvari; gorostasna trditev / gorostasna laž / gorostasen prizor strahoten, grozoten ♪
  8.      gosénica  -e ž (ẹ̑) 1. drobna žival mehkega valjastega telesa, navadno poraslega z dlačicami: gosenica leze, se zabubi; gosenice žrejo listje; obirati gosenice z zelja; zelene gosenice 2. nizko škodljiv, ničvreden človek: on je zajedavska gosenica 3. nav. mn., teh. brezkončna jeklena veriga iz plošč, ki se premika okrog vrste koles pri terenskih vozilih, gradbenih strojih: po cesti so ropotale gosenice; tankovske gosenice; sledovi traktorskih gosenic; škripanje gosenic ◊ vet. bolezen med parklji pri govedu in ovcah; zool. ličinka metulja ♪
  9.      gospodárstven  -a -o prid. (ȃ) star. 1. gospodarski: napredovali so tudi na gospodarstvenem področju 2. gospodaren: gospodarstven človek ♪
  10.      gospodoválnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost gospodovalnega človeka: odbil jo je s svojo gospodovalnostjo ♪
  11.      gospôski  -a -o prid. (ó) 1. nanašajoč se na gospode ali gospodo: a) biti gosposkega rodu, stanu; rad zahaja v gosposko družbo b) to je gosposki človek; precej gosposki je; ima gosposke navade; gosposka obleka; dali so ji gosposko ime; gosposko vedenje / dela se gosposkega tudi gosposki ∙ star. prijazen je, čeprav nosi gosposko suknjo čeprav je gosposki človek c) preskrbel si je gosposko službo; gosposko življenje ima udobno, lahko 2. nav. ekspr. dragocen, razkošen: zelo gosposko stanovanje imajo / pripravila jim je gosposko večerjo gospôsko prisl.: nositi se, živeti (po) gosposko; (po) gosposko oblečen; gosposko ga je pogostil gospôski -a -o sam.: poročil je gosposko; v njem je nekaj gosposkega; na gosposkem raste veliko topolov ♪
  12.      gospóstvo  tudi gospôstvo -a s (ọ̑; ō) knjiž. 1. (politična in gospodarska) oblast: imeti, pridobiti si gospostvo nad narodi / politično gospostvo ♦ zgod. zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota 2. gospodovanje, vladanje: to je bilo v časih turškega gospostva; gospostvo vladajočega razreda / človekovo gospostvo nad čustvi obvladovanje, premagovanje / prizadevati si za gospostvo na svetovnem trgu za prevlado, premoč ♪
  13.      gospóšček  -čka m (ọ̑) knjiž. domišljav človek, gizdalin: gospošček je, a to mu je v krvi ♪
  14.      gostobeséden  -dna -o prid., gostobesédnejši (ẹ̑) ki (rad) z mnogo besedami, obširno govori, pripoveduje: gostobeseden človek; ni še slišal tako gostobesednih govornikov; nikdar ni bil gostobeseden / gostobeseden opis; gostobesedna hvala gostobesédno prisl.: gostobesedno pripovedovati ♪
  15.      gostobesédnež  -a m (ẹ̑) ekspr. gostobeseden človek: nerada je poslušala tega gostobesedneža ♪
  16.      gostoljúben  -bna -o prid. (ú ū) ki rad izkazuje gostoljubje: to je zelo gostoljuben človek; naš narod je gostoljuben; gostoljubna družina / to je zelo gostoljubna hiša; sprejel ga je pod gostoljubno streho ♪
  17.      gostoljúbnost  -i ž (ú) 1. lastnost gostoljubnega človeka: vsi so jo imeli radi zaradi njene gostoljubnosti; znan je po svoji gostoljubnosti 2. gostoljubje: kako vam bom povrnil vašo gostoljubnost? ♪
  18.      govédar  -ja m (ẹ̑) kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem goveda: govedarji so že napojili živino // slabš., redko neroden, navadno surov človek: pusti tega govedarja ♪
  19.      govédina  -e ž (ẹ̑) 1. goveje meso: radi jemo govedino; kuhana govedina; govedina v solati 2. slabš. neroden, navadno surov človek: prava govedina je / kot psovka molči, govedina neumna ♪
  20.      govédo  -a s (ẹ̑) 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved ♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus // ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano ♪
  21.      govnáč  -a m (á) 1. zool. hrošč, ki zalega jajčeca v govno, Geotrupes: gozdni govnač 2. nizko neprijeten, zoprn človek: le kaj si domišlja ta govnač ♪
  22.      góvno  -a s (ọ́) 1. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo, zlasti pri živalih: brskati po govnu; gnojiti z razredčenim govnom; kozje govno; govno in seč 2. nizko malo vreden, nepomemben človek: ne razburjaj se zaradi takega govna ♪
  23.      góvor  -a m (ọ̑) 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik ∙ iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.« 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj ◊ lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki ♪
  24.      góvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na govor: kandidat ne sme imeti govornih motenj; njegova govorna napaka se da odpraviti; človekova govorna sposobnost; bil je igralec s sijajno govorno tehniko / radijske govorne oddaje; govorno in pisno sporazumevanje / igralci imajo veliko govorno kulturo; človekove govorne zmožnosti / govorni organi ◊ ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem ♪
  25.      govoríca  -e ž (í) 1. kar se širi navadno s pripovedovanjem: med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne govorice; raznesla se je govorica, da pije; nasesti govoricam, ki jih širijo sovražniki; dogodek je povzročil govorice; prazne govorice 2. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: naučila se je kuhanja in nemške govorice; dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače slovenske govorice / ljudska, pesniška govorica; govorica izobražencev / po govorici sklepam, da niste iz naših krajev po narečju; pren., ekspr. filmska, glasbena govorica; govorica arhitekture 3. navadno s prilastkom način, značilnosti govorjenja: zoprna mu je njegova sladka govorica; za seboj je zaslišal veselo govorico; ekspr. cmokasta govorica / rada posluša otroško govorico / oponašal je njegovo govorico 4. raba peša pogovor, govor: govorica ni hotela prav teči; obrniti govorico na ženitev; začeli so govorico o politiki ♪

   1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA