Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

loto (239-263)


  1.      stíkati  -am nedov. (ȋ) delati, da je kaj tesno skupaj, da tvori celoto: stikati lesene dele; stikati dva konca / gubal je čelo in stikal obrvi ∙ ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali stíkati se 1. biti prostorsko v neposrednem stiku: prečne črte na tkanini se v šivih stikajo; hiše v mestu se stikajo; tu se stikajo meje treh držav; nebo in gore se navidezno stikajo / na tem področju se stikajo različne kulture; ti dogodki se časovno stikajo si časovno sledijo ♦ anat. lopatica se stika s ključnico 2. zastar. shajati se, družiti se: stikati se z voditelji; ni se smela stikati z vaškimi otroki ∙ redko v glavnih stvareh se stikata strinjata; ujemata, skladata 3. lit. rimati se: te besede se ne stikajo stikajóč -a -e: pravokotno se stikajoči deli ♪
  2.      stôpnja  -e ž (ó) navadno s prilastkom 1. enota pri razvrstitvi, ocenjevanju pojava, stanja glede na posledice, intenzivnost: letošnji potres je bil za dve stopnji hujši od lanskega / stopnje invalidnosti; stopnje pripravljenosti / stopnja sorodstva sorodstvo glede na neposredno ali posredno sorodstvo // kar je pri razvrstitvi delov kake dejavnosti ali položajev v njej določeno s pomembnostjo, nalogami, pravicami: stopnje sodišč, šol / docent je za stopnjo nižji od izrednega profesorja / nižja stopnja osnovne šole osnovna šola od prvega do četrtega razreda 2. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa: opisovati stopnje družbenega razvoja; začetna stopnja kapitalizma; prehod z ene stopnje na drugo / stopnja duševnega, umskega razvoja; vse življenje je ostal na stopnji otroka / rasti, razvijati se od stopnje do stopnje / razvojna stopnja // kar je določeno z delom opravil glede na celoto opravil pri izdelavi česa: ena od stopenj pri delu slovarja je zbiranje gradiva; razdeliti postopek pridobivanja kake snovi na več stopenj / publ. načrt je na stopnji snovanja se šele snuje 3. kar izraža obseg pojava, stanja glede na mogoči razpon: ugotavljati stopnjo poškodovanosti; razvrstiti po stopnji odvisnosti; različna stopnja avtomatizacije / določiti stopnjo porabe velikost; preseči načrtovano stopnjo izvoza višino / z oslabljenim pomenom: stopnja odgovornosti se z odraslostjo poveča odgovornost; doseči visoko stopnjo urejenosti veliko urejenost 4. mat. značilnost, določena z velikostjo eksponenta: ugotoviti stopnjo korena, potence / enačba prve stopnje z neznankami v prvi potenci; stopnja enačbe značilnost, določena z največjim eksponentom neznanke 5. lingv. oblika, ki izraža izhodiščno, večjo, največjo mero lastnosti pridevnika, prislova: določiti stopnjo pri pridevniku / osnovna stopnja prislova 6. muz. lega, mesto tona, akorda v diatonični lestvici: dominanta je peta stopnja v durovi ali molovi lestvici ● star. sta na isti družbeni stopnji imata isti družbeni položaj; zastar. na zadnji stopnji se je ustavil stopnici; publ. ta pojav je v zadnji stopnji posledica zakonitosti družbenega življenja končno, nazadnje ◊ alp. težavnostna stopnja plezanja oznaka za težavnost plezalnega pristopa; ekon. kovna stopnja razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje narejenih kovancev; geol. geotermična stopnja globinska razdalja v notranjosti zemlje, v kateri se temperatura spremeni za 1° C; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; kem. stopnja alkalnosti, bazičnosti; lingv. odvisni stavek druge stopnje stavek, odvisen od odvisnega stavka prve stopnje; odvisni stavek prve stopnje stavek, neposredno odvisen od glavnega stavka; prevojna stopnja neenakost prevojnih samoglasnikov zaradi njihove različne kolikosti ali kakovosti; polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; med. opeklina druge stopnje opeklina, pri kateri je prizadeta kožna povrhnjica in zgornji ali tudi globlji sloji kože; opeklina prve stopnje opeklina brez mehurjev, pri kateri je prizadeta samo kožna povrhnjica; opeklina tretje stopnje opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje; ped. radijska šola za nižjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v prvem, drugem, tretjem razredu osnovne šole; radijska šola za srednjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v četrtem, petem, šestem razredu osnovne šole; šol. stopnje usmerjenega izobraževanja stopnje v izobraževalnem procesu po končani osnovni šoli; stopnja do leta 1980 študij na višji, visoki in podiplomski stopnji; tisk. stopnja črk velikost črk ♪
  3.      strínjati  -am nedov. (í) 1. knjiž. delati, da med posameznimi stvarmi ali njihovimi deli ni presledkov; strnjevati: vojaki so strinjali vrste; množica se je razmikala in se spet strinjala / mravlje so se strinjale v kolone 2. knjiž. imeti, združevati: v sebi strinja moč in modrost; v glasu sta se mu strinjala humor in resnoba / glasovi se strinjajo v harmonijo; posameznosti se strinjajo v celoto / vsa lepota se strinja v njenih očeh je strínjati se 1. imeti enako mnenje o čem, stališče do česa: o tej stvari so se vsi strinjali; strinjam se, da je tako ravnanje neprimerno; v celoti, popolnoma se strinjati s kom; v vsem se strinjata // meniti, da je kaj pravilno, ustrezno: strinjati se z mnenjem, s predlogom; delavci so se strinjali s sporazumom / strinjati se z dnevnim redom, vsebino zapisnika / dov. kaj misliš ti? Strinjam se 2. knjiž. stikati se: njivi se tam strinjata; morje in nebo se strinjata v komaj vidni črti; žarki se strinjajo v eni točki 3. knjiž. ujemati se, skladati se: prevod se strinja z izvirnikom / resnica se s tem ne strinja; to se strinja s prakso ♪
  4.      strníti  in stŕniti -em, tudi stŕniti -em dov. (ȋ ŕ; ŕ) 1. narediti, da med posameznimi stvarmi ali njihovimi deli ni presledkov: telovadci so strnili vrsto; strniti zavese; čreda se je strnila; razmaknjene veje so se za njim spet strnile / obrvi so se mu strnile v izrazito črto ∙ vojaki so strnili obroč okoli mesta so ga popolnoma obkolili 2. narediti, da dva ali več delov, enot preide v celoto: strniti kmetijska zemljišča / strniti plamenčke v plamen; skupini sta se strnili v eno / strniti zloge v besedo; publ. uporniki so strnili sile so začeli delovati skupno // narediti, da postane kaj enotno, enovito: osvobodilni boj je strnil ljudske množice; idejno strniti partijo 3. narediti kaj jedrnato, zgoščeno: strniti dognanja, razlago / svojo izjavo je strnil v trditev; pogovor se je strnil v eno samo temo stŕnjen -a -o: strnjen gozd; strnjen potek dogodkov; strnjena skupina hiš; podati snov v strnjeni obliki; hoditi v strnjeni skupini; prisl.: strnjeno brati; drevje raste strnjeno skupaj; strnjeno nasajeno grmičje ♪
  5.      strnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da med posameznimi stvarmi ali njihovimi deli ni presledkov: strnjevati vrsto; čreda se je strnjevala okrog pastirja 2. delati, da dva ali več delov, enot preide v celoto: strnjevati manjše skupine v večje / strnjevati zloge v besede // delati, da postane kaj enotno, enovito: idejno strnjevati partijo ♪
  6.      struktúra  -e ž (ȗ) 1. kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet; zgradba, sestava: struktura kamnine, lesa, vlakna / struktura organa, telesa / struktura tal / grudičasta, plastnata, zrnata struktura / urbanistična struktura mesta, pokrajine // kar je določeno z odnosi, razmerji med elementi, ki sestavljajo celoto: spremeniti strukturo družbe, gospodarstva, izvoza; struktura organizacije, podjetja, sistema / čustvena, duševna, idejna struktura koga; poklicna, starostna struktura prebivalstva 2. publ. celota, sestavljena iz medsebojno povezanih, odvisnih elementov: vse te naprave sestavljajo zapleteno strukturo, ki jo nadzoruje računalnik / zavest je psihična struktura / vodilne strukture vodilni ljudje, vodilne organizacije ◊ agr. struktura poljščin razmerje med površinami, zasejanimi z različnimi poljščinami; ekon. struktura cene; struktura kapitala razmerje med osnovnim in obratnim ali med konstantnim in variabilnim kapitalom; elektr. podatkovna struktura; kem. struktura atomov, molekul, spojin; lingv. stavčna struktura; mat. matematične strukture množica, v kateri so definirane matematične relacije med njenimi elementi; meteor. struktura atmosfere razporeditev posameznih plasti zraka z različnimi lastnostmi; min. kristalna struktura; nitasta struktura rudnine; petr. struktura razmerje med velikostjo zrn v kamnini; porfirska struktura andezita ♪
  7.      sumíranje  -a s (ȋ) glagolnik od sumirati: sumiranje, subtrakcija in druge računske operacije / sumiranje delov v skladno celoto ♪
  8.      škátlati  -am nedov. (ȃ) knjiž., slabš. postavljati, razvrščati v določene skupine ne glede na naravno celoto, različnost: čemu bi svet nenehoma rezali, sortirali, škatlali ♪
  9.      škórenj  -rnja m (ọ̑) nav. mn. obuvalo, ki sega do kolena ali čez: nositi, obuti, sezuti škornje; pološčiti škornje; gumijasti, usnjeni škornji; škornji z nagubanimi, trdimi, visokimi golenicami / delovni škornji; jahalni škornji s trdo golenico in visokim opetnikom za ostrogo; otroški, ženski škornji; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu; vojaški škornji ● ekspr. italijanski škorenj Apeninski polotok; ekspr. okupiral jih je nemški škorenj vojska nacistične Nemčije; ekspr. ljudstvo je trpelo pod tujim škornjem pod tujo vojaško oblastjo ◊ med. mavčni škorenj mavčna obveza za nogo; zgod. španski škorenj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge ♪
  10.      šólanje  -a s (ọ̑) glagolnik od šolati: končati, nadaljevati, začeti šolanje; brezplačno, drago šolanje; skrb za šolanje otrok; med šolanjem je živel pri teti / dopisno, dopolnilno šolanje; obvezno osemletno šolanje; potrdilo o šolanju / šolanje pilotov, prodajalcev ♪
  11.      tálasoterapíja  -e ž (ȃ-ȋ) med. zdravljenje z morskimi kopelmi, morskim zrakom, sončno svetlobo, toploto: talasoterapija kroničnega bronhitisa ♪
  12.      têmeljen  -jna -o prid. (é) 1. nanašajoč se na temelj, nosilni del: temeljni kamen; temeljna plošča / temeljni jarek 2. ki predstavlja, določa temelj, osnovo česa: temeljni program organizacije; temeljna načela / temeljne raziskave 3. ki izhaja iz temeljev obstoja: temeljne pravice človeka, države 4. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: temeljni pojmi; temeljne značilnosti 5. ki je po pomembnosti na prvem mestu: temeljna gibala razvoja / temeljni vzrok glavni vzrok 6. teh. ki je v določenem postopku prvi: temeljni premaz; temeljna barva ● ekspr. temeljni kamen kar je temelj, osnova česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo ◊ ekon. temeljna banka do 1989 samostojna samoupravna banka, ki jo lahko ustanovi temeljna organizacija združenega dela ali druga družbena pravna oseba razen družbenopolitične skupnosti; temeljna organizacija združenega dela [TOZD] do 1989 del delovne organizacije, ki v delovnem procesu tvori določeno celoto in ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela; jur. temeljni prometni davek davek od prometa proizvodov in od plačil za storitve, namenjen za urejanje trga, socialno politiko in pridobivanje denarnih sredstev družbenopolitičnih skupnosti; temeljno sodišče do 1977 sodišče prve stopnje; teh. temeljni vijak vijak za pritrjevanje strojev, naprav na podlago; tekst. temeljna tkanina tkanina, na katero se veže vzorčna tkanina; sam.: odkrivati temeljno ♪
  13.      termo...  ali têrmo... prvi del zloženk (ȇ) nanašajoč se na toploto, toploten: termodinamika, termoelektrarna, termoizolacija ♪
  14.      têrmoakumulacíjski  -a -o prid. (ȇ-ȋ) nanašajoč se na akumuliranje toplote: termoakumulacijski materiali ♦ elektr. termoakumulacijska peč peč z maso, ki akumulira toploto, da jo potem oddaja ♪
  15.      têrmonukleáren  -rna -o prid. (ȇ-ȃ) nanašajoč se na toploto, ki nastane pri razpadu atomskega jedra: termonuklearna energija / termonuklearno orožje ♦ fiz. termonuklearna reakcija jedrska reakcija v zelo vroči snovi, pri kateri se zlivajo lahka atomska jedra in sprošča energija ♪
  16.      têrmoterapíja  -e ž (ȇ-ȋ) med. zdravljenje s toploto: hidroterapija in termoterapija ♪
  17.      tésten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na test: testna vprašanja / izpolniti testni list / testni avtomobil; testna rastlina / testni pilot, voznik preizkusni pilot, voznik / testni postopek ◊ ped. testna baterija skupina psiholoških ali pedagoških testov, ki tvorijo celoto ♪
  18.      tóčka  -e ž (ọ̑) 1. manjše mesto na površini česa, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: določiti točko, v kateri bo kaj obešeno, podprto; lističi te rastline izhajajo vsi iz ene točke; izhodiščna točka na merilni lestvici; oporne točke pri plezanju; razdalja med skrajnima točkama // majhno, navadno okroglo mesto na površini česa, narejeno s pritiskom, z dotikom česa ostrega: narisati, vtisniti točko; potegniti črto od točke do točke; označiti vzorec s točkami / napaka leče, da upodobi črtico kot točko; sliko je sestavil iz samih barvnih točk 2. geom. osnovni element premic, daljic, ravnin: točka leži na premici; razdalja od točke A do točke B; točka grafa; točka, v kateri se sekata premici; izračunati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu; določiti lego točke v ravnini / diametralni točki ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera; prebodna točka v kateri premica seka ravnino ali črto; realna točka katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; robna, stična točka; niz točk množica točk na črti 3. manjši del prostora, mesto v prostoru, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: dosegli so točko, od koder se je videlo mesto; s tem orožjem lahko dosežejo vsako točko na zemlji; zazrl se je v točko pred seboj; premikati se proti določeni točki; zemljepisna širina in dolžina točke, na kateri je ladja // navadno s prilastkom kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo: vas je na dobri točki; izhodiščna točka za vzpon na goro; izletniška, razgledna, turistična točka / bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode 4. navadno s prilastkom del potekanja, trajanja kakega pojava, dogajanja, ko to doseže stanje, vrednost, kot ju nakazuje določilo: prišli so do točke, ko se temu vprašanju niso mogli več ogniti; naraščanje reke je doseglo kritično točko / točka vrenja vrelišče // publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza 5. navadno s prilastkom dejstvo, ki določa, opredeljuje kak pojav, kako celoto tako, kot nakazuje določilo: bistvene, temeljne točke v strukturi izobraževanja; oporna točka domneve; knjiž. odkriti točke, ob katerih se dogajanje drame lomi // v zvezi stična točka mišljenje, stališče, interes, skupen dvema ali več osebkom: iskati, najti stične točke; to je edina stična točka med njimi; stične točke v nazorih, pojmovanju skupne značilnosti // publ., v zvezi boleča točka pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev: razmere v zdravstvu so naša boleča točka; pogostni izostanki so glavna boleča točka v kolektivu 6. vsak od vsebinsko zaključenih delov a) kakega besedila, označen navadno s številko: točka 3 potrebuje razlago; išči pod točko c / sestaviti resolucijo po točkah; dopolnilo k točki 2 zakona b) dnevnega reda sestanka, zborovanja: določili so točke, o katerih bodo razpravljali na zboru; prva točka dnevnega reda / preiti k točki razno k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj pomembna vprašanja; publ. to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki c) sporeda kake prireditve: napovedati točke na prireditvi; akrobati so naštudirali novo točko; pevska, plesna, solistična točka 7. s številko izražena enota za merjenje, vrednotenje dosežkov na kakem področju: tekmec je dobil točko več; boriti se za točke; ocenjevati s točkami; na natečaju je dosegel devetdeset od stotih mogočih točk; za pozitivno oceno se zahteva določeno število točk / pri tej igri štejeta dama in kralj dvajset točk // s številko izražena enota za vrednotenje del in nalog v kaki delovni organizaciji: posebne naloge se vrednotijo z dodatnim številom točk / pog. zvišati točko povečati vrednost točke 8. zlasti v vojnem času enota na (živilski) nakaznici: odrezati od nakaznice pet točk / kupovati blago, živila na točke z (živilskimi) nakaznicami ● publ. šahista sta si razdelila točko partija se je končala z remijem; publ. sodnik je pokazal na belo točko prisodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; knjiž. Arhimedova točka izhodišče, opora; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo lahko kdo izkoristi ◊ alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; astr. južna točka na obzornici, ki leži nasproti severišču; bot. vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine; elektr. nevtralna točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; fiz. ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič; geod. poligonska točka stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta; triangulacijska točka s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju; znamenje, ki označuje tako točko; višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; med. bolečinska točka mesto, kjer je bolečina pri določeni bolezni najizrazitejša; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku; šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi večjega števila dobljenih točk; kazenska točka pri nekaterih športih ki se zaradi napake, prekrška odšteje od seštevka točk; tekst. vezna točka mesto, kjer se križata dve niti; voj. ničelna točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim ♪
  19.      toplôta  -e ž (ó) 1. energija, ki se sprošča pri gorenju, razkrajanju snovi, trenju: toplota segreje telo; pri gorenju se sprošča toplota; dovajati, meriti, oddajati, prevajati toploto; delovanje, prehajanje, pridobivanje toplote 2. zmerno visoka temperatura: toplota dobro dene, se prileže; pomladanska toplota; prijetna toplota / občutek toplote / nekatere bakterije se razmnožujejo pri sobni toploti sobni temperaturi 3. lastnost, značilnost toplega: toplota od sonca segretega zidu / toplota pomladnih dni / toplota postelje / toplota volne / človeška toplota; toplota besed, čustev; toplota družinskega okolja / toplota jesenskih barv 4. ekspr. prijetno, ugodno počutje: po telesu se mu razliva toplota ◊ fiz. izparilna toplota; latentna toplota ki jo telo dobiva ali oddaja pri prehajanju iz enega agregatnega stanja v drugo, ne da bi se mu pri tem spremenila temperatura; utajena, prikrita toplota; sežigna toplota ki jo pri sežigu v danih okoliščinah odda 1 kg goriva; specifična toplota; strjevalna toplota ki se sprosti pri strjevanju; talilna toplota; strojn. prenosnik toplote naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu ♪
  20.      toplôten  -tna -o prid. (ó) nanašajoč se na toploto: toplotni dražljaj; toplotni učinek / toplotne razmere / toplotna izolacija ◊ fiz. toplotna konvekcija prenašanje toplote zaradi gibanja snovi; toplotna smrt hipotetično stanje vesolja, ko ni več mogoča nobena sprememba, ker je temperatura povsod enaka; toplotno sevanje prenos toplote s kraja z višjo temperaturo na kraj z nižjo temperaturo z elektromagnetnim valovanjem; med. toplotni udar vročinska kap; meteor. toplotni obrat pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah; toplotna nevihta nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v labilnem ozračju; strojn. toplotni prenosnik naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu; toplotni stroj stroj, ki spreminja toplotno energijo v mehansko delo; toplotna črpalka strojna naprava za črpanje toplote s kraja z nižjo temperaturo na kraj z višjo temperaturo; toplotna naprava naprava, ki pripravlja, izkorišča, prenaša toploto; teh. toplotni akumulator; toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; toplotna obdelava načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti; toplotna vrednost goriva kurilna vrednost goriva; toplotna vrednost vžigalne svečke količina, ki pove, koliko toplote oddaja svečka toplôtno prisl.: toplotno izolirati ♪
  21.      trájna  -e ž (ȃ) pog. kodranje s toploto, kemičnimi sredstvi; ondulacija: preparati za trajno; nega las po trajni ∙ žarg., friz. hladna trajna hladna ondulacija // kodravost las po takem kodranju: trajna je hitro spustila; rahla, sveža trajna / dati si delati trajno ♪
  22.      trákt  -a m (ȃ) 1. krilo, del stavbe: prizidati stavbi nov trakt; sobe v desnem, južnem traktu 2. anat., navadno s prilastkom skupina med seboj povezanih notranjih organov, ki sestavljajo funkcionalno celoto: dihalni, sečni trakt ♪
  23.      ubírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto: ubirati glasove pevcev; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj // star. uglaševati: nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati 2. ekspr. igrati, peti: fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare igra na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, hoditi kod: vsak dan ubira isto pot; ubirala sta stranske poti; ubirali so smer proti severu // s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti, hoditi: konj je počasi ubiral pot; ubirala sta pot po bližnjicah 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: peš jo je ubiral za njimi; hitro sta jo ubirala po strmini; kam jo ubiraš 5. ekspr. ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubirati nove metode, novo taktiko; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju ne biti pretirano dovzeten za vplive ● ekspr. ubirati korake, stopinje za kom hoditi; ekspr. molče sta ubirala dolge korake hodila z dolgimi koraki ubírati se teh. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobniki se morajo pravilno ubirati ubirajóč -a -e: pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu ♪
  24.      ubráti  ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi ubrán -a -o 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano ♪
  25.      ujémati  -am nedov. (ẹ̑) (uspešno) loviti: ujemati žoge / pajki ujemajo muhe / ekspr. uho ujema različne glasove ujémati se 1. biti tak, da s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: barve se ujemajo; glasovi pevcev so se lepo ujemali / njihovi gibi, koraki so se ujemali b) logično urejeno celoto: podatki, trditve se ujemajo; oblačila igralcev so se dobro ujemala s časom in krajem dogajanja; njegova dejanja se ne ujemajo z njegovim nazorom / njihov nenadni prihod se ni ujemal z načrtom 2. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobje kolesa se ujemajo; izbokline se morajo ujemati z vboklinami 3. biti drug drugemu enak a) po obliki, velikosti: trikotnika se ujemata v dveh stranicah in kotu med njima b) po zvočnosti: v pesmi se glasovi na koncu vrstic navadno ujemajo c) količinsko: računi, številke se ujemajo; ponudba se ujema s povpraševanjem č) vsebinsko: prepis se ujema z izvirnikom; poročila se glede tega, v tem ujemajo / vse se ujema: ime, letnica, kraj — prav on je 4. biti s čim drugim prostorsko, krajevno isti: področji teh dveh pojavov se ujemata; slovenska narodnostna meja se ne ujema z državno 5. pojavljati se, biti v (približno) istem času: koledarska jesen se ujema z jesenskim vremenom / dogodka se časovno ujemata 6. biti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v takem odnosu, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: z ženinimi starši se dobro ujema / ujemati se po navadah, značaju 7. biti s kom enakega, zelo podobnega mnenja, mišljenja: glede vrednosti dela se kritiki ujemajo; v nečem pa smo se ujemali: hoteli smo pravičnejši svet; z njim se v glavnih trditvah ujemamo / ujemati se v mnenju, nazoru // zastar. soglašati, strinjati se: molče se je ujemal z ostalimi / naročniki se z odločitvijo niso ujemali ◊ lingv. ravnati se po kakem stavčnem členu v spolu, sklonu, številu in osebi; pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu ujemajóč -a -e: ujemajoči se gibi; ne ujemajoči se liki; barvno ujemajoči se deli ♪

   64 89 114 139 164 189 214 239 264 289  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA