Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lota (207-231)


  1.      teló  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. snovni del človeškega ali živalskega bitja: mokro oblačilo se oprijemlje telesa; utrditi, zdrgniti si telo; imeti rane po celem telesu; golo, mišičasto telo; moško telo; telesa kopalcev; s perjem pokrito telo ptice; glava in drugi deli telesa; hrbtna stran telesa; pretakanje krvi po telesu; ekspr. boj med telesom in duhom / s celim telesom se vreči na tla; ekspr.: z lastnim telesom zaščititi koga; gniti, zgoreti pri živem telesu; biti operiran pri živem telesu brez narkoze / človeško, živalsko telo / ekspr. onemogla telesa so se pomikala dalje človeška, živalska bitja // ekspr. ta del človeškega bitja kot predmet, sredstvo spolnega dejanja, užitka: polastil se je njenega telesa; prostitutke prodajajo svoje telo 2. evfem. truplo: telo v zemlji razpade, strohni; položiti telo v grob; telesa ubitih / mrtvo telo 3. redko trup: hermelin nosi telo tik ob tleh; vzravnati telo; glava in telo / telo in vrat čutare; telo ladje 4. od okolja ločena snovna celota: elastično, prozorno telo; delovanje telesa na telo; meje, velikost telesa / plinasta, trdna telesa / sonce, planeti in druga nebesna telesa / odstraniti tuje telo iz očesa tujek 5. navadno s prilastkom določena naprava, priprava kot funkcijska celota: hladilno telo / svetlobna telesa svetila / knjiž. astralno telo v okultizmu duhovni dvojnik fizičnega telesa 6. knjiž., navadno s prilastkom skupina, skupnost na določen način povezanih ljudi kot kaka celota: po prvi svetovni vojni je bilo slovensko narodno telo razdeljeno na tri države / delovna, politična, predstavniška, skupščinska telesa; posvetovalno, volilno telo; komisije, odbori in druga telesa 7. rel., v zvezi sveto rešnje telo posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo: prejeti sveto rešnje telo // tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve: pridiga o svetem rešnjem telesu 8. geom. s ploskvami omejen del prostora: prostornina telesa; kocka, valj in druga telesa / rotacijska telesa / geometrijsko telo ● evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več zanositi, roditi; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; vznes. ljubila je sad svojega telesa svojega otroka; zdrav duh v zdravem telesu ◊ anat. maternično telo zgornji del maternice; fiz. črno telo trdno telo z določeno temperaturo, ki vpija vse sevanje in od vseh teles najmočneje seva; točkasto telo katerega razsežnosti so zanemarljive v primerjavi z opazovanim premikom; togo telo; jur. zakonodajno telo; zemljiškoknjižno telo eno ali več enako obremenjenih zemljišč istega lastnika v isti katastrski občini; rel. (sveto) rešnje telo praznik na drugi četrtek po binkoštih ♪
  2.      terminologíja  -e ž (ȋ) 1. lingv., navadno s prilastkom celota izrazov določene stroke, panoge; strokovno izrazje, izrazoslovje: nekatere stroke so razvile bogato terminologijo / uporabljati domačo, zastarelo terminologijo / filozofska, lesarska, medicinska terminologija / strokovna terminologija 2. veda o strokovnih izrazih kakega jezika: ukvarjati se s terminologijo; razvoj slovenske terminologije; strokovnjak za terminologijo ♪
  3.      tók  -a m, mn. tokóvi in tóki (ọ̑) 1. nepretrgano, v določeni smeri gibajoča se snov, zlasti tekočina, plin: tok teče, se vrtinči; zajel ga je topel zračni tok; prestreči, zaustaviti tok z oviro // nepretrgano, v določeni smeri gibajoči se del vode v reki, jezeru, morju: tok nese, zgrabi čoln; zabresti v tok / spustiti se s čolnom po toku; plavati proti toku, s tokom / blatni tok v jezeru; mešanje mrzlih in toplih oceanskih tokov 2. navadno s prilastkom v strugi tekoča voda: raziskovati podzemne tokove; dolžina, širina (rečnega) toka / reka je plovna samo v enem delu svojega toka; odpadne vode odvajajo neposredno v rečni tok v reko / potok je spremenil tok strugo, smer tečenja 3. nepretrgano gibanje zlasti tekočine, plina v določeni smeri: sredi reke je tok najmočnejši; tok nastane, pojema, se ustavi; enakomeren, počasen, vijugast tok; stalen tok tekočine, zraka; hitrost, smer toka 4. navadno v zvezi električni tok gibanje naelektrenih delcev: električni tok nastane, se prekine; snov, ki ne prevaja električnega toka / električni tok teče po žici; izključiti tok // to gibanje glede na učinek, ki ga povzroča, delo, ki ga opravi: električni tok ga je stresel, ubil; varjenje z električnim tokom / ogrevati prostore z električnim tokom z električno energijo; preskrba, varčevanje z električnim tokom / gospodinjski, industrijski tok električna energija, namenjena za uporabnike v gospodinjstvih, v industriji 5. s prilastkom strnjeno, v določeni smeri premikajoča se skupina ljudi, stvari: policija je skušala zaustaviti tok demonstrantov; tok ljudi na cesti 6. s prilastkom prehajanje ljudi, stvari z enega mesta na drugo na določenem področju: proučevati selitvene, turistične tokove; glavni prometni tokovi / kolonizacijski tok // prehajanje stvari, blaga z enega mesta na drugo v kaki dejavnosti: gospodarski tokovi; uvozni in izvozni tokovi / blagovni tokovi; informacijski tokovi 7. s prilastkom kar obstaja, se dogaja z nepretrganim sledenjem kakih enot, pojavov: zaustaviti tok besed; tok misli, spominov se je pretrgal / obrniti tok dogodkov potek / z oslabljenim pomenom: tok časa; tok dogajanja v pripovedi; slediti toku razprave razpravi; publ. v toku šolanja je zamenjal več učiteljev med šolanjem 8. s prilastkom delovanje, dejavnost na kakem področju, določena s posebnim sistemom idej, sredstev: filozofski, literarni tokovi v 19. stoletju; novi politični tokovi / razvojni tokovi v gledališču; v slikarstvu je prevladal realistični tok realistična smer ● ekspr. predati se toku dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje ◊ elektr. anodni tok; enofazni, trifazni tok; enosmerni, izmenični tok; inducirani tok; jakost toka; fiz. energijski tok količina, določena kot energija, ki jo telo odda ali prejme v časovni enoti; svetlobni tok energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi; toplotni tok količina, določena kot toplota, ki preide v časovni enoti skozi dani presek; geogr. dolnji ali spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; Zalivski tok topli morski tok, ki teče iz Mehiškega zaliva čez severni Atlantik mimo Skandinavije proti Severnemu Ledenemu morju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; meteor. navzdolnji, navzgornji zračni tok; vzponski tok tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se zraka ♪
  4.      tôpel  tudi tópel tôpla -o stil. -ó [ǝu̯] prid., topléjši (ó; ọ́ ó) 1. ki ima zmerno visoko temperaturo: od sonca topel zid; čaj je še topel; pomiti s toplo vodo / topel dan; toplo vreme / imeti tople roke / topli obrok obrok iz sveže kuhanih toplih jedi; postreči s toplimi jedmi z jedmi, ki se jedo kuhane in neohlajene / topli izvir, vrelec izvir, vrelec, ki ima povprečno letno temperaturo navadno višjo od povprečne letne temperature kraja // ki vzbuja, povzroča občutek toplote: topla postelja; toplo stanovanje; toplo pomladansko sonce 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: topla obleka, odeja / topla greda 3. ki vsebuje, izraža prijaznost, naklonjenost: topel nasmeh, pozdrav, stisk roke; prirediti gostu topel sprejem; hvaležen mu je bil za tople besede / topel človek / topel dom; toplo družinsko okolje / toplo čustvo // ekspr. ugoden, prijeten: zaznati topel vonj sveže pečenega kruha; pevka ga je očarala s toplim in mehkim glasom / tople jesenske barve ● pog. topli bratec homoseksualec; tople barve rdeča, rumena, rjava barva; ekspr. novico ji je še toplo nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila ◊ agr. topli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju segreje; gastr. topli sendvič nahitro opečen sendvič; geogr. zmerno topli pas območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim pasom; grad. topli pod obloga iz plastične folije, podložene z debelo tkanino, klobučevino; lov. topla sled sled, pri kateri je dah še ohranjen v zraku; med. topli obkladek; topla obloga; meteor. topla fronta; teh. toplo kovanje, valjanje kovanje, valjanje s poprejšnjim segrevanjem; zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice; stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice topló in tôplo prisl.: toplo se obleči; toplo pozdraviti, sprejeti koga; sonce toplo sije; toplo stisniti roko; toplo rjav odtenek / v povedni rabi: v sobi je prijetno toplo; toplo mu je ob takih spominih ∙ ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, za to vas zelo prosim tôpli -a -o sam.: popiti kaj toplega; toplo mu dobro dene; obšel ga je spomin na nekaj toplega in domačega; umaknil se je na toplo; prijetno mu je na toplem ♪
  5.      tópika  -e ž (ọ́) 1. filoz. logični in retorični nauk o razporeditvi tez, s katerimi se dokazuje kaka trditev: Aristotelova topika 2. lit. celota miselnih in izraznih obrazcev določene literarne tradicije: v prevodu je ohranjena antična topika ♪
  6.      toplína  -e ž (í) 1. kar izraža topel, prijazen odnos: pogrešati, začutiti toplino; človeška toplina; čustvena toplina / s toplino opisovati koga 2. lastnost, značilnost toplega, prijaznega: toplina besed; toplina doma 3. star. toplota: blaga aprilska toplina ● zastar. zjutraj so namerili toplino devet stopinj temperaturo ♪
  7.      toplokŕven  -vna -o prid. (ŕ r̄) zool. pri katerem je toplota krvi neodvisna od temperature okolice: sesalci so toplokrvni; toplokrvne živali ● ekspr. toplokrvno dekle zelo čustveno, strastno ◊ vet. toplokrvni konj konj lažje pasme, ki se uporablja za ježo ali vprego v lahke vozove ♪
  8.      toplôten  -tna -o prid. (ó) nanašajoč se na toploto: toplotni dražljaj; toplotni učinek / toplotne razmere / toplotna izolacija ◊ fiz. toplotna konvekcija prenašanje toplote zaradi gibanja snovi; toplotna smrt hipotetično stanje vesolja, ko ni več mogoča nobena sprememba, ker je temperatura povsod enaka; toplotno sevanje prenos toplote s kraja z višjo temperaturo na kraj z nižjo temperaturo z elektromagnetnim valovanjem; med. toplotni udar vročinska kap; meteor. toplotni obrat pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah; toplotna nevihta nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v labilnem ozračju; strojn. toplotni prenosnik naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu; toplotni stroj stroj, ki spreminja toplotno energijo v mehansko delo; toplotna črpalka strojna naprava za črpanje toplote s kraja z nižjo temperaturo na kraj z višjo temperaturo; toplotna naprava naprava, ki pripravlja, izkorišča, prenaša toploto; teh. toplotni akumulator; toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; toplotna obdelava načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti; toplotna vrednost goriva kurilna vrednost goriva; toplotna vrednost vžigalne svečke količina, ki pove, koliko toplote oddaja svečka toplôtno prisl.: toplotno izolirati ♪
  9.      toponímika  -e ž (í) lingv. celota toponimov določenega področja: proučevati toponimiko dežele // veda o toponimih; toponomastika: ukvarjati se s toponimiko ♪
  10.      toríšče  -a s (í) knjiž., navadno s prilastkom 1. celota pojavov, stvari, na katero se nanaša, je usmerjeno človekovo delovanje, ustvarjalnost; področje: znanje z naravoslovnega torišča; zbornik vsebuje članke z različnih torišč // dejavnost, delo v okviru take celote: raziskovanje in razstavljanje sta dve torišči muzejskega dela / delovno torišče psihologije / z oslabljenim pomenom uspešno se uveljaviti na torišču športa v športu 2. kraj, prostor, kjer se kaj dogaja: lovska družba je določila torišče naslednjega lova ∙ zastar. pričakati sovražnika na torišču bojišču // kraj, prostor sploh: izkopavanja na torišču stare prestolnice ♪
  11.      totalitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. kar zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti: opisovati partizanstvo kot človeško totaliteto; analiza razkriva strukturo določene totalitete 2. celovitost: totaliteta odrskega dela; strukturalizem implicira idejo totalitete // celotnost, celota: razumeti družbo kot totaliteto različnih kategorij ♪
  12.      totálnost  -i ž (ȃ) knjiž. 1. popolnost: totalnost razdejanja 2. celovitost: zavest o totalnosti umetnine; spoznanje o totalnosti družbenih procesov; totalnost in pluralizem // celotnost, celota: književnost izraža totalnost življenja / pedagog upošteva totalnost otroka vse njegove značilnosti, življenjske okoliščine 3. kar je celovito: moralna zavest je v sebi razčlenjena totalnost; gledati na bit in zavest kot na dve totalnosti ♪
  13.      trepálnica  -e ž (ȃ) dlaka na robu veke: trepalnice izpadajo; trepalnica mu je padla v oko // mn. celota teh dlak na robu veke: barvati si trepalnice; povesiti trepalnice; dolge, goste trepalnice / umetne trepalnice; ščetka za trepalnice / od solz pordele trepalnice veke ♪
  14.      tretjína  -e ž (í) 1. del na tri enake dele razdeljene celote: dobila je tretjino klobase; plačati tretjino stroškov / ima le tretjino želodca // približno tretjinska a) mera, količina: potrebni sta dve tretjini glasov; ob potresu je bila porušena tretjina hiš; tretjino življenja prespimo b) v prislovni rabi, navadno s primernikom stopnja: kupiti kaj (za) tretjino ceneje; tretjino mlajša je od njega // s predlogom mesto, glede na katero se deli celota na tri enake dele: roman je prebral do tretjine; biti na tretjini poti 2. navadno s prilastkom kar predstavlja del na tri enake dele razdeljene stvari, zlasti glede na določeno izhodišče: razdeliti pomaranče na tretjine; zadnja tretjina življenja / v prvi tretjini leta ♪
  15.      tróedín  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) knjiž. ki je iz treh enot, delov in hkrati enoten, nedeljiv: troedina celota / troedini ideal resnice, dobrote in lepote / troedina država ♦ rel. troedini Bog tri božje osebe kot en sam Bog; zgod. troedina kraljevina kraljevina, ki naj bi po hrvatskem političnem programu po letu 1848 združevala Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo ♪
  16.      tvorítev  -tve ž (ȋ) redko tvorjenje, tvorba: toplota pospešuje tvoritev plesni / tvoritev novih besed ♪
  17.      ubráti  ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi ubrán -a -o 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano ♪
  18.      uglasíti  -ím dov., uglásil (ȋ í) 1. naravnati glasbilo na določeno tonsko višino: uglasiti klavir, orgle; uglasiti za pol tona višje; uglasiti kitaro po klavirju; uglasiti citre s ključem 2. ekspr. narediti, da je kaj skladno, ubrano: uglasiti barve; uglasiti glasove pevcev / arhitekt je uglasil velikost oken s pročeljem // narediti, da je kaj skladno, enotno: uglasiti medsebojna stališča 3. elektr. naravnati napravo na določeno frekvenco: uglasiti oddajnik, sprejemnik; uglasiti anteno uglašèn -êna -o 1. deležnik od uglasiti: uglašen zbor; uglašena celota; uglašena igra orkestra; uglašeno violončelo; barvno uglašen 2. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: podobno uglašeni ljudje; na enotni barvni ton uglašena slika; na to temo je uglašeno vse posvetovanje; drugače uglašena razpoloženja ● ekspr. danes pa je oče nakratko uglašen je nerazpoložen, razdražljiv; ekspr. srce ima uglašeno na dobre strune je dober človek; prisl.: oba elementa se uglašeno prepletata ♪
  19.      ugrabíti  in ugrábiti -im, in ugrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. s silo, z zvijačo vzeti komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta: ugrabil ga je zakrinkan moški; ugrabiti otroka, žensko; ugrabili so ga na cesti / ugrabiti (potniško) letalo z grožnjo prisiliti pilota, da spremeni smer letenja, mesto pristanka, zlasti iz političnih vzrokov // zastar. vzeti komu prostost; prijeti: biriči so že ugrabili morilca 2. s silo, z zvijačo vzeti kaj: jastreb je ugrabil piščanca; lisica je ugrabila kokoš // ekspr. vzeti kaj sploh: znanje je bogastvo, ki ti ga nihče ne more ugrabiti / to mu je ugrabilo notranji mir / vprašanje mu je ugrabilo veliko noči povzročilo, da ni spal 3. zastar. zgrabiti, ujeti: gospodinja je ugrabila raco in ji pristrigla perut ● ekspr. nenadoma ga je ugrabila smrt je umrl ugrábljen -a -o: diplomat je bil ugrabljen; ugrabljena ovca; ugrabljeno letalo ♪
  20.      uhájati  -am nedov. (ȃ) 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapuščati kraj (trenutnega) bivanja: otroci so pogosto uhajali / zaprte živali rade uhajajo // kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, odhajati: uhajati iz zapora; uhajati od doma, v tujino // ekspr. kljub nasprotovanju iti, odhajati: otroci uhajajo na cesto / živina rada uhaja v sadovnjak 2. ekspr. nezaželeno iztekati: iz slabo zaprte cisterne uhaja voda / iz posode uhaja para / skozi špranje uhaja toplota 3. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premikati s prvotnega, navadnega mesta: pentlja ji uhaja z las; kite ji uhajajo izpod rute 4. ekspr., z dajalnikom nezaželeno prihajati, se pojavljati: iz grla so ji uhajali kriki / fantu je uhajal smeh se je proti svoji volji smejal // nehote, proti svoji volji govoriti: iz ust, z jezika so mu uhajale ostre besede 5. ekspr., z dajalnikom usmerjati se, kamor ni zaželeno: pogled ji je uhajal k skupini ljudi; oči mu uhajajo skozi okno / misli so ji uhajale k fantu mislila je na fanta ● evfem. bolniku uhaja voda nekontrolirano opravlja malo potrebo; ekspr. žena mu uhaja čez plot mu je nezvesta uhajajóč -a -e: uhajajoči plini; uhajajoča para ♪
  21.      uigráti  -ám dov. (á ȃ) narediti, povzročiti, da kaj z vajami, igranjem postane skladna, ubrana celota: s treningi uigrati ekipo; orkester se je uigral šele proti koncu sporeda uigráti se 1. z vajami, igranjem pripraviti se, razgibati se za igranje: violinist se je moral pred koncertom dobro uigrati 2. izpopolniti se v igranju: na začetku igra slabo, potem se uigra uigrán -a -o: uigran ansambel; igralci so uigrani ♦ šport. dobro uigrane napadalke ♪
  22.      uigrávati  -am nedov. (ȃ) delati, povzročati, da kaj z vajami, igranjem postane skladna, ubrana celota: s treningom uigravati ekipo; orkester se že uigrava uigrávati se 1. z vajami, igranjem pripravljati se, razgibavati se za igranje: nogometaši se pred tekmo uigravajo 2. izpopolnjevati se v igranju: na začetku je igral slabo, potem se je uigraval ♪
  23.      ukorenínjenje  -a s (ȋ) glagolnik od ukoreniniti se: za ukoreninjenje potaknjencev sta potrebni vlaga in toplota ♪
  24.      uničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje uničujóč -a -e 1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage 2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna ∙ ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati ♪
  25.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪

   32 57 82 107 132 157 182 207 232 257  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA