Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

locen (3729)

1.      lôcen  -cna m (ó) 1. držaj iz lokasto ukrivljene palice: oplesti, vstaviti locen; obesiti košarico za locen; zlomljen locen; locen pri škropilnici, žagi / locen pri krpljah; ovca ima zvonec na locen // kar je temu podobno: locen pri ključavnici / ukriviti vrbove veje v locen 2. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže: locen na trsu / obrezati trto na locen; cepljenje na locen 3. redko zanka, zlasti za lovljenje ptičev: nastaviti locen ◊ agr. locen ukrivljena palica, žica na kosi, ki preprečuje padanje odkošenega žita; les. žaga na locen ločna žaga ♪
2.      lóčen ¹ -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na lok: tu se začne ločna krivina; ločna oblika ◊ grad. ločni most most, katerega glavni nosilni element je lok; ločni nosilec nosilec v obliki loka; ločna konstrukcija mostu; les. ločna žaga ročna žaga z ogrodjem v obliki loka; mat. ločna stopinja enota za merjenje dolžine loka, tristošestdeseti del krožnice ♪
3.      lóčen ² -čna -o prid. (ọ̄; lingv. ọ̑) ki loči, ločuje: ločna črta med obema deloma polotoka je severno od mesta ◊ lingv. ločno priredje priredje, v katerem se stavki med seboj izključujejo ♪
4.      lóčenec  -nca m (ọ́) poljud. moški, katerega zakon je bil razvezan, strok. razvezanec: poročila se je z ločencem // v cerkvenem pravu ločeni moški ♪
5.      lóčenje  -a s (ọ́) glagolnik od ločiti: ločenje uranove rude od jalovine; redko čas ločenja ločitve / ločenje je že predolgo predolgo sva ločena ♦ mont. elektromagnetno ločenje ♪
6.      lóčenka  -e ž (ọ́) poljud. ženska, katere zakon je bil razvezan, strok. razvezanka: vdove in ločenke // v cerkvenem pravu ločena ženska ♪
7.      lóčenost  -i ž (ọ́) stanje ločenega: zemljepisna ločenost otoka od celine / ločenost meščanskih politikov od ljudstva; težko je prenašal občutek ločenosti od doma / ločenost človeka in narave se veča ♪
8.      blóčen  -čna -o prid. (ọ̑) redko blokoven: bločna gradnja ♪
9.      dolóčen  -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́) podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko ♦ lingv. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna dolóčno prisl.: oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega ♪
10.      dolóčenost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost določenega: določenost pravil / socialna določenost umetniškega ustvarjanja / zajeti pojave v njihovi zgodovinski in sociološki določenosti ♪
11.      holocén  -a m (ẹ̑) geol. mlajša, sedanja doba kvartarja: raziskovati ognjeniško aktivnost v holocenu ♪
12.      holocénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na holocen: holocenski prod; holocenska naplavina / holocenska doba ♪
13.      izlóčenec  -nca m (ọ́) knjiž. izobčenec: počutil se je kot izločenec ♪
14.      izlóčenje  -a s (ọ́) redko izločitev: izločenje tovornih vozil iz prometa ♪
15.      izlóčenost  -i ž (ọ́) lastnost, stanje izločenega: izločenost razuma pri umetniškem ustvarjanju; posameznikova izločenost iz družbenega življenja / trpel je zaradi občutka izločenosti ♪
16.      krvolóčen  -čna -o prid., krvolóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. nav. ekspr. ki (rad) mori, ubija: krvoločen lev, tiger; krvoločna čreda volkov; krvoločne zveri // slabš. zelo okruten, brezobziren: krvoločen vladar / krvoločen človek / na obrazu se mu je pojavil krvoločen nasmeh 2. ekspr. ki (rad) pije, sesa kri: napadli so ga krvoločni komarji; sestradane, krvoločne živalice ♪
17.      nèdolóčen  -a -o prid. (ȅ-ọ́) ki ni določen: nedoločen rok plačila; datum sestanka je še nedoločen / časovno nedoločen pojav / nedoločena krvna skupina / skleniti delovno razmerje za nedoločen čas brez omejitve, za stalno / obleka nedoločene barve nedoločljive ♦ mat. nedoločeni integral integral s spremenljivo zgornjo mejo ♪
18.      nèdolóčen  -čna -o prid. (ȅ-ọ́) ki ni določen, ni jasen: dal mu je nedoločen odgovor; nedoločne izjave / sence nedoločnih oblik / obleka nedoločne barve nedoločljive ♦ lingv. nedoločni zaimek zaimek, ki ne kaže določno na predmetnost; nedoločna glagolska oblika neosebna glagolska oblika; nedoločna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje še neomenjeno, neznano lastnost ♪
19.      nèdolóčenost  -i ž (ȅ-ọ́) lastnost, značilnost nedoločenega: zaradi nedoločenosti roka se je delo zavleklo ◊ fiz. načelo nedoločenosti načelo, po katerem ni mogoče hkrati natančno določiti lege in hitrosti elektrona, atoma ♪
20.      nèodlóčen  -a -o prid. (ȅ-ọ́) 1. ki se (še) ni odločil: glede nadaljnjega študija je še neodločen; bila je še neodločena, kam naj gre 2. ki (še) ni odločen: tekma je še neodločena / knjiž. vprašanje je še neodločeno nerešeno ♦ šport. neodločeni izid, rezultat izid, rezultat, pri katerem sta dosegla nasprotna igralca, nasprotni moštvi enako število točk, isti čas nèodlóčeno prisl.: moštvi sta igrali neodločeno; neodločeno je prijel za kljuko in počasi vstopil ♪
21.      nèodlóčen  -čna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki mu manjka odločnosti: neodločen človek; dekle je preveč neodločno / odgovoril je z neodločnim glasom; hodil je s plašnim, neodločnim korakom nèodlóčno prisl.: neodločno odgovoriti ♪
22.      nèodlóčenost  -i ž (ȅ-ọ́) lastnost, značilnost neodločenega: zaradi njegove neodločenosti stvar ni mogla steči / neodločenost tekme ♪
23.      nèrazlóčen  -čna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni razločen, ni jasen: govori z nerazločnim glasom; zaslišal je nerazločen šum; mrmral je nerazločne besede / nerazločna izgovarjava; nerazločna pisava / nerazločne slutnje ● zastar. nerazločna snov nedeljiva, neločljiva nèrazlóčno prisl.: nerazločno govoriti, pisati; nerazločno videti; sam.: zašepetal je nekaj nerazločnega ♪
24.      oblóčen  -čna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na oblok: stopil je skozi obločna vrata 2. elektr., v zvezi obločna luč, svetilka obločnica: vrsta obločnih luči; ustaviti se pod obločno svetilko ◊ metal. obločna peč peč, ki ji daje toploto električni oblok; obločno varjenje varjenje z električnim oblokom ♪
25.      odlóčen  -čna -o prid., odlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se hitro in nepopustljivo odloča: odločen človek; bila je zelo delavna in odločna // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: odšel je z odločnimi koraki; oglasiti se z odločno besedo; mož odločnih potez na obrazu 2. publ. ki ne dopušča pomislekov, dvomov: gre za njihovo odločno izjavo / zavzeti odločno stališče / potreba po odločnem boju // ki ne dopušča ugovora, oporekanja: odločen ukaz; nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam / vodil je odločno vojaško politiko 3. ekspr. (zelo) velik, pomemben: pričakovali so več odločnih sprememb / ta drama pomeni odločno stopnjo naprej / naletel je na odločen odpor velik, močen 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu ● zastar. bili so za trdno odločni, da bodo šli na izlet odločeni odlóčno prisl.: odločno ukrepati, zahtevati; odločno ga je zavrnila; bili so odločno za ta predlog; obleka je odločno predraga; odločno premalo vas je ● ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226