Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

locen (526-550)


  1.      izigráti  -ám dov. (á ȃ) 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji oškodovati: izigrati upnike; pri delitvi so ga grdo izigrali / izigrati mornarico proti letalstvu; izigrati tamkajšnje prebivalstvo za pravice dvojezičnosti; pren. izigrati pridobitve revolucije // doseči prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigrati določbe, predpise; na vse načine so skušali izigrati uredbe 2. publ. popolnoma, v celoti izoblikovati: igralec je močno izigral predvsem zadnji prizor; učinkovito je izigrala vlogo služabnice 3. igr. dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti: izigrati adut(a), srce; izigrati napačno karto ∙ ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh izigrán -a -o: izigran zakon ∙ izigrana harmonika, gramofonska plošča izrabljena zaradi dolgotrajne rabe, uporabe ♪
  2.      izigrávati  -am nedov. (ȃ) 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji škodovati: stranke izigravajo volivce; izigravati upnike; v službi ga izigravajo / izigravati en narod proti drugemu / izigravati socialna nasprotja izrabljati; pren. izigravati revolucijo, socializem 2. skušati dosegati prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigravati določbe, predpise; izigravati pogodbo / publ. izigravati načela neodvisnosti 3. igr. dajati, polagati določene karte, ko je igralec na vrsti: izigrava samo taroke ♪
  3.      izkàz  -áza m (ȁ á) 1. namensko, sistematično zbrani podatki o čem: predložiti, sestaviti tedenski izkaz o poslovanju; izkaz premoženja ♦ ekon. izkaz uspeha pregled dohodkov in izdatkov, ki so vplivali na finančni uspeh v določeni dobi 2. šol. knjižica za vpis učenčevega uspeha in vedenja v osnovni šoli: dobiti izkaz ∙ star. imeti dober izkaz dobro spričevalo ♪
  4.      izločílec  -lca [lc in u̯c] m (ȋ) teh. tipka na pisalnem stroju, ki omogoča tipkanje čez določen rob ♪
  5.      izločíti  in izlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje ∙ publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali // napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti // s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval 3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja ◊ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje izločíti se in izlóčiti se ekspr. pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša izlóčen -a -o: izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa ♦ voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote ♪
  6.      izluščeváti  -újem nedov. (á ȗ) spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči; luščiti: izluščevati kamenčke iz zidu; pren. izluščevati bistvo iz celote izluščeváti se knjiž. postajati jasen, razločen: tendenca lista se že izluščuje ♪
  7.      izluščíti  in izlúščiti -im tudi zluščíti in zlúščiti -im dov. (ȋ ú) 1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru // odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka 2. odstraniti zrna s storža: izluščiti koruzo // spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izluščiti kamenček iz zidu; izluščiti drobec granate iz očesa; pren. izluščiti bistvo iz celote ● publ. na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpiade izbrali, določili ◊ med. izluščiti bezgavko odstraniti jo iz okolnega tkiva; med., vet. izluščiti posteljico odstraniti priraščeno posteljico izluščíti se in izlúščiti se tudi zluščíti se in zlúščiti se knjiž. postati viden, se počasi prikazati: iz megle, mraka se je izluščila vas; izza stebrišča se je izluščila siva postava // postati jasen, razločen: iz njenega značaja se je izluščila dotlej neznana poteza / iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov izlúščen tudi zlúščen -a -o: izluščen grah; izluščen kristal; izluščen strok ♪
  8.      izmanevrírati  -am dov. (ȋ) publ. s spretnostjo, zvijačnostjo onemogočiti koga, ga odstraniti z določenega položaja: izmanevrirati političnega tekmeca; v podjetju so ga izmanevrirali; prim. zmanevrirati ♪
  9.      izména  -e ž (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni / delati v izmenah; pouk poteka v izmenah // časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok 2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena ♪
  10.      izmíkati  -am tudi zmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči izmíkati se tudi zmíkati se 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati ♪
  11.      izobár  -a m (ȃ) fiz. element, ki ima enako atomsko maso kot določeni element ♪
  12.      izoblikováti  -újem tudi zoblikováti -újem dov. (á ȗ) 1. dati čemu dokončno obliko: izoblikovati glavo kipa / izoblikovati načrt; metode dela so se že izoblikovale / izoblikovati lastno mnenje; njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval; izoblikovati si svetovni nazor 2. dati čemu določeno obliko: ledenik je svojsko izoblikoval dolino; izoblikovati klobuk po modi // dati čemu bistvene značilnosti: izoblikovati demokratične družbene odnose; v tem času se je država izoblikovala; izoblikovati se kot narod // narediti, ustvariti: izoblikovati iz besed stavke / igralka je izoblikovala vrsto značajev 3. povzročiti nastanek, razvoj česa: premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico 4. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti: šola izoblikuje mlade ljudi; življenje ga je izoblikovalo / izoblikovati osebnost; izoblikovati v človeku socialno zavest izoblikováti se tudi zoblikováti se z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobi vsebino, obliko, kot jo določa določilo: zgornja plast kože se je izoblikovala v luske / misel se je izoblikovala v trden sklep izoblikován tudi zoblikován -a -o: izoblikovan kip; izoblikovan značaj; izoblikovana država ♪
  13.      izobrázba  -e ž (ȃ) 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati: a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje b) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture ◊ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja ♪
  14.      izobraževáti  -újem nedov. (á ȗ) načrtno razvijati sposobnosti in seznanjati z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobraževati mladino; izobraževati strokovnjake za določena delovna mesta; izobraževati se z branjem; vsestransko se izobraževati / knjiga izobražuje / redko dal ga je v mesto izobraževat študirat // star. razvijati, kultivirati: izobraževati jezik / izobraževati estetski čut ♪
  15.      izoglósa  -e ž (ọ̑) lingv. črta, ki zaznamuje področje z določenim jezikovnim pojavom ♪
  16.      izohiéta  -e ž (ẹ̑) meteor. črta na zemljevidu, ki veže točke z enako količino padavin v določenem časovnem obdobju: izohiete in izoterme ♪
  17.      izohróna  -e ž (ọ̑) 1. geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje, dosegljive iz določenega izhodišča v enakem času: vrisati izohrone 2. meteor. črta, ki veže točke, v katerih je kak pojav ob istem času v isti fazi: prikazati začetke potresa z izohronami ♪
  18.      izolácija  -e ž (á) 1. glagolnik od izolirati: popolna izolacija bolnih otrok / kampanja za politično in gospodarsko izolacijo države / uporabljati bitumen za izolacijo zidu; potrebnost toplotne in zvočne izolacije prostora ♦ bot. geografska izolacija izolacija rastlinskih populacij z geografskimi ovirami 2. kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: obnoviti izolacijo; odstraniti z žice izolacijo; izolacija iz steklene volne; debela plast izolacije; kabel z gumijasto izolacijo 3. stanje izoliranega; izoliranost: premagati izolacijo; posledica kulturne izolacije / po končani preiskavi je stroga izolacija prenehala / publ. izolacija domačega trga od inozemskega ločenost, odtrganost ♪
  19.      izolacionízem  -zma m (ȋ) težnja po omejitvi zunanjepolitične dejavnosti ali po njeni usmeritvi le na določena področja: obsojati, zagovarjati izolacionizem // navadno s prilastkom težnja po omejitvi dejavnosti na lastno, svoje področje: gospodarski izolacionizem; izolacionizem v gradbeništvu ◊ polit. smer v Združenih državah Amerike, ki je nasprotovala udeležbi v prvi in drugi svetovni vojni ♪
  20.      izolírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi, osamiti: izolirati bolnike z nalezljivimi boleznimi; izolirati osumljenca // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: izolirati otroka; nasprotne države so jih hotele izolirati; posameznike so poskušali izolirati / publ. izolirati intelektualce od množic ločiti, odtrgati; pren., publ. problema ne smemo izolirati 2. obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: izolirati električno napeljavo; izolirati prostore pred hrupom; izolirati stene z bitumenom; toplotno, zvočno izolirati 3. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: izolirati bakterije; izolirati element iz minerala ◊ šah. izolirati kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve; voj. izolirati bojišče onemogočiti oskrbovanje bojišča izolírati se pretrgati stike, povezavo z drugimi: na starost se je popolnoma izoliral / publ. izolirati se od življenja izolíran -a -o: izoliran jetnik; izoliran telefonski kabel; s plutovino izolirani stropi / publ.: pri tem prizadevanju ni bil izoliran osamljen, sam; ne gre za izoliran dogodek posamezen, osamljen ♦ voj. izoliran napad napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota; prisl.: gledati na pojave izolirano ♪
  21.      izomêr  -a m (ȇ) kem. spojina z enako empirično, a različno strukturno formulo kot določena spojina: izomeri imajo različne fizikalne in kemične lastnosti ♪
  22.      izpàd  -áda m (ȁ á) 1. glagolnik od izpasti: a) izpad las, zob / izpad polglasnika b) izpad tekmovalca; izpad iz lige c) izpad generatorja; izpad proizvodnje zaradi redukcije električne energije / izpad slike na televiziji 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: njen izpad ga je presenetil; ogorčen izpad; živčni izpadi / izpadi ministra proti vladi // prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju: v teh krajih pogostoma prihaja do šovinističnih izpadov; nacionalistični, ustaški izpadi 3. voj. akcija, pri kateri se obkoljena vojaška enota prebije iz utrjenih položajev: napraviti izpad; odločiti se za izpad; izpad iz trdnjave ◊ med., vet. izpad organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v normalnem položaju; šport. izpad stoja, pri kateri je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena ♪
  23.      izpáriti  -im in izparíti -ím dov., izpáril (á ȃ; ȋ í) povzročiti, da se kaj spremeni iz tekočega stanja v plinasto: izpariti vodo; izpariti mokroto iz obleke / izpariti slano raztopino // teh. odstraniti iz česa določeno količino tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje; evaporirati: izpariti mleko; izpariti mošt izpárjen -a -o in izparjèn -êna -o: izparjena tekočina ♪
  24.      izparívati  -am nedov. (í) 1. teh. odstranjevati iz česa določeno količino tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje; evaporirati: izparivati mleko 2. agr. čistiti, razkuževati s paro: izparivati vinsko posodo ♪
  25.      izpeljáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od izpeljati: izpeljava načrta / izpeljava vaje / drama je v izpeljavi konflikta šibka / izpeljava formule 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: v avtorjevih izpeljavah je nakazana rešitev tega problema 3. knjiž., redko razlaga izvora besede; etimologija: za to besedo imamo še drugo izpeljavo / ni nam znana izpeljava besede izvor besede 4. lingv. tvorjenje (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljava primernika iz osnovnika; izpeljava iz glagola ◊ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo; muz. srednji del sonatnega stavka ali fuge, v katerem se teme ekspozicije svobodneje oblikujejo in razvijajo ♪

   401 426 451 476 501 526 551 576 601 626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA