Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

locen (1.176-1.200)


  1.      nanêsti  -nêsem dov., nanésel nanêsla (é) 1. z nošenjem, prenašanjem spraviti kam: nanesti drva v kuhinjo; mravlje so nanesle visok kup iglic; nanesli so skupaj stole iz vse hiše / s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo / sinice so si nanesle novo gnezdo naredile // z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere: kamenje in pesek je nanesla voda; veter nanese kupe listja, snega / hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta 2. narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanesti kremo, ličilo na obraz; s čopičem nanesti barvo na platno 3. vrisati na papir, sliko: na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost / nanesti razdalje v merilu 4. z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc: letos so kokoši malo nanesle / pure so ji nanesle več jajc kot kokoši 5. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kopanje premoga v tem kraju malo nanese / na leto obresti precej nanesejo // z oslabljenim pomenom izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo: razprava je nanesla deset strani; vse skupaj nanese petnajst dni 6. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: slučaj je nanesel, da sta se srečala; naključje je tako naneslo / pogovor je nanesel tudi nanj; brezoseb. včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese nanesèn tudi nanešèn -êna -o: zemlja tu je nanesena; ličilo je preveč na debelo naneseno ♪
  2.      napaberkováti  -újem in napáberkovati -ujem dov. (á ȗ; á) s paberkovanjem priti do določene količine plodov, sadežev: napaberkovali so še nekaj grozdja // ekspr. priti do česa s priložnostnim, nesistematičnim zbiranjem: te narečne besede je napaberkoval na Goriškem; to je le napaberkoval iz romana / napaberkoval je še deset prostovoljcev napaberkován in napáberkovan -a -o: skopi, napaberkovani podatki ♪
  3.      napáčen  in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ) 1. ki ni v skladu a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija // nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje 2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna ● ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se napáčno in nápačno 1. prislov od napačen: napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ne bo napačno, če greš z njimi; ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet; sam.: nič napačnega ni naredil ♪
  4.      napàd  -áda m (ȁ á) 1. oborožena vojaška akcija z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napad se je začel v zgodnjih jutranjih urah; izvesti, napraviti napad; odbiti sovražnikov napad; pričakujejo ponoven napad; v silovitem napadu so sodelovale tudi tankovske enote; napad na mesto; dati ukaz za napad; zaščita pred napadom / bočni, čelni napad; artilerijski, bombni napad; ofenziva se je začela z letalskim napadom / iti, preiti v napad / kot povelje prva četa, v napad // vdor vojaških sil ene države v drugo: nemški napad na Jugoslavijo; napad brez vojne napovedi 2. nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: preprečiti napad; zavarovati proti napadu; oborožen, roparski napad; napad na banko, vlak; časopisi so poročali o napadu / fizični napad / ekspr. vandalski napad na spomenik 3. nav. ekspr. oster, grob, žaljiv nastop proti komu: ta izjava je napad name; napade v tisku je vztrajno zavračal; ekspr. žolčen napad; napadi in polemike / napad na čast, ugled; napad na osebno svobodo ∙ ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove 4. nagel, razmeroma silovit nastop določenih bolezenskih znakov: napad nastopi, se pojavi; dobiti napad; ima hude napade glavobola, kašlja; napad z bolečinami v prsih / dobil je močen srčni napad; napad mrzlice // ekspr., z rodilnikom nagel, silovit pojav čustvenega stanja, kot ga določa samostalnik: napad jeze, malodušja / trpela je zaradi njegovih napadov ljubosumnosti 5. šport. faza športne igre, ko si nasprotnik prizadeva izboljšati rezultat: napadi so se kar vrstili; povezovati obrambo in napad; hitri napadi gostov / preiti v napad; ekipa je bila ves čas v napadu / napad na vrata // žarg. igralci za napad pri nekaterih igrah z žogo: napad je premalo streljal; že v prvi tretjini je trener zamenjal celoten napad ◊ med. astmatični, epileptični napadi; obrt. napad neposredno gašenje požara; psiht. napad histerije; voj. fingirati napad; izoliran napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota ♪
  5.      napáden  -dna -o prid. (ā) 1. voj. nanašajoč se na napad: napadni načrti / napadna cona prostor, zemljišče, omejeno z namišljenimi linijami, na katerem napada določena vojaška enota 2. zastar. opazen: razlika med narečjema je napadna ♪
  6.      nápak  prisl. (ȃ) raba peša izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo; narobe, napačno: napak meriti, zapisati; dobro pleza, nikoli ne stopi napak; napak je storil, ko je odgovarjal / če je kaj napak, popravi // v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ta misel ni napak; ne bi bilo napak zate, če bi to storil ● ekspr. fant ni napak ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri; ekspr. ne godi se mu napak godi se mu dobro; pog. napak mu hodi, ker nima šol povzroča težave; neskl. pril.: star. staviti na napak karte ♪
  7.      napáka  -e ž (ȃ) 1. kar ni v skladu a) z določenim pravilom, določeno normo: narediti, popraviti napako; huda, majhna, velika napaka; njegova naloga je brez napak; napake časnikarskega jezika / jezikovna, metodološka, pravopisna, slovnična napaka / glavna napaka tega filma je razvlečenost b) z resničnostjo, dejstvi: v knjigi je dosti napak in celo potvorb; napaka v datumu / narediti napako pri seštevanju c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: napaka v materialu / tovarniška napaka nastala pri izdelavi, proizvodnji; blago, izdelki z napako // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake; organska, telesna napaka; napaka od rojstva / ima govorno napako, jeclja motnjo / bradavice in druge lepotne napake 2. navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost, značilnost koga, zlasti v moralnem pogledu: njegova največja napaka je lažnivost; vsak človek ima kako napako; majhne napake drugih vidi, svojih velikih pa ne / pijančevanje, nasilnost in druge njegove napake 3. dejanje, ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem, položajem: izkoristil je nasprotnikovo napako in zmagal; s tem dejanjem je naredil napako; zagrešiti hudo, usodno napako / politična, strateška, taktična napaka 4. teh. razlika med dejansko, zaželeno in izmerjeno, dobljeno vrednostjo količine: približno oceniti napako; napaka pri merjenju, osvetlitvi ni velika; spodnja, zgornja meja napake ● ekspr. na napakah se učimo če kdo pri kakem delu, opravilu naredi napako, bo drugič bolj pazil, da bo pravilno ravnal ◊ anat. napaka leče; fiz. absolutna napaka razlika med dejansko in izmerjeno količino; relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; mat. absolutna napaka razlika med pravo in približno vrednostjo; relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; med. srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; šport. osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca; tisk. tiskarska napaka ♪
  8.      napárati 1 -am dov. (ȃ) 1. s paranjem priti do določene količine česa: naparala je kup cunj 2. nar. prevarati, ukaniti: Ne boš me, Nace, več naparal za domačijo (I. Zorec) ♪
  9.      napêči  -pêčem dov., tudi napekó; napêci napecíte; napékel napêkla (é) s pečenjem priti do določene količine česa: napekli in nakuhali so veliko dobrot; napeči kruha za tri dni ♪
  10.      napeljáti  -péljem tudi -ám dov., napêlji napeljíte; napêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto: napeljati nitko skozi zanke; žico je slabo napeljal / vrv je napeljal od drevesa do drevesa / napeljati nove vezalke v čevlje // načrtno namestiti žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah: napeljati elektriko; centralno kurjavo in vodovod so že napeljali / napeljati luč na podstrešje 2. narediti, da kaj prehaja na določeno mesto: napeljati studenčnico v rezervoar; napeljati vodo na travnik, v jezero; pren. prizadevali so si, da bi napeljali debato v mirnejšo strugo // nav. ekspr., navadno v zvezi s pogovor usmeriti, obrniti: pogovor je kmalu napeljal na umetnost; namenoma je napeljal pogovor drugam; napeljati pogovor proč od politike / želel je napeljati pogovor z njim začeti se pogovarjati 3. nav. ekspr. navadno s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: napeljali so ga, da se jim je pridružil; ni ga bilo težko napeljati k akciji; napeljati koga na umor / knjiž. to spoznanje jo je napeljalo na vrnitev pripeljalo, privedlo do vrnitve 4. navoziti: napeljati peska na cesto; na dvorišče so mu napeljali skladovnico drv ● ekspr. napeljati vodo na svoj mlin reči, narediti v svojo korist; ekspr. vso stvar je kar dobro napeljal pripravil za uresničitev napelján -a -o: skozi zid napeljan kabel ∙ ekspr. za pobeg so imeli vse dobro napeljano so imeli vse možnosti za uresničitev ♪
  11.      napeljáva  -e ž (ȃ) 1. načrtna namestitev žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah: končati napeljavo; napeljava centralne kurjave, klimatskih naprav, telefona ♦ elektr. dvovodna napeljava ki je iz dveh vodov // navadno s prilastkom sistem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah: napeljava v tej hiši je že zastarela / cevna, kabelska napeljava; električna, plinska, telefonska, vodovodna napeljava; kanalizacijska, toplovodna napeljava / podzemna, stropna napeljava 2. glagolnik od napeljati 3: to je bila zavestna napeljava v zmoto ♪
  12.      napeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto: napeljevati žico skozi cev // načrtno nameščati žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah: začeli so napeljevati elektriko in vodovod 2. delati, da kaj prehaja na določeno mesto: napeljevati vodo v kanale ∙ ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist // nav. ekspr., navadno v zvezi s pogovor usmerjati, obračati: napeljevala je pogovor nanj 3. nav. ekspr. navadno s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: napeljeval jih je, naj ga zapustijo; vsi so jo napeljevali k temu ♪
  13.      napháti  -phám stil. -pšèm dov. (á ȃ, ȅ) 1. s phanjem priti do določene količine česa: naphali so veliko ječmenove kaše 2. s pehanjem, porivanjem spraviti kam: naphati seno iz senika / knjiž. veter je naphal velike zamete napihal, nanesel // raba peša napolniti, natlačiti: naphati kozolec s snopi / pleteno ograjo naphajo s prstjo nabijejo napháti se ekspr. zelo se najesti: naphati se mesa / naphati se z mesom naphán -a -o: sloj naphane ilovice; debela, naphana listnica; s puhom naphane pernice ♪
  14.      napíkati  -am dov. (ȋ ȋ) narediti določeno število vbodov, vbodljajev: napikati salamo, testo ♪
  15.      napís  -a m (ȋ) 1. krajše besedilo, ki daje pojasnilo, informacijo o določeni stvari: prebrati napis na vratih; slikati napise; napis na kovancu, medalji; napis v cirilici; napis z velikimi črkami; tabla z napisom v domačem in tujem jeziku; napisi in parole / opozorilni, reklamni napisi ♦ arheol. lapidarni napis vklesan v kamen // predmet, navadno tabla, s takim besedilom: izdelovati napise; obnoviti, odstraniti napis; čez trg so bili razpeti napisi, ki so vabili na ogled razstave / neonski napis iz ustrezno oblikovanih neonskih cevi; svetlobni napis 2. v zvezi nagrobni napis besedilo mrtvemu na nagrobniku: prebiral je nagrobne napise na pokopališču; plošča z zlatim nagrobnim napisom 3. zastar. naslov: napis na pismu ♪
  16.      napísati  in napisáti -píšem dov., napíšite (í á í) s svinčnikom, peresom, kredo narediti črke, številke, navadno na gladki površini: napisati veliki A / napisal je še datum in naslov; napisati enačbo na tablo; napisati ime z velikimi črkami; hitro, grdo, nečitljivo napisati; telefonsko številko si je napisal v notes; napisati s kredo, nalivnim peresom; lastnoročno napisati kaj / napisati na stroj natipkati // tako izdelati besedilo: napisati članek; napisala mu je dolgo pismo; napisati poročilo, prošnjo, testament / napisati spis v francoščini / nič ni napisal, kdaj pride sporočil / napisati račun, recept // narediti, ustvariti umetniško, znanstveno delo: napisati dramo; to pesem je napisal v mladosti; napisal je več razprav / napisati glasbo za film ● publ. napisati vlogo igralcu na kožo napisati dramski tekst tako, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca napísan -a -o: članek, napisan v dveh jezikih; nerazločno napisane črke; poljudno napisana povest ∙ vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; sam.: seznanjati se z napisanim o književnosti ♪
  17.      naplačílo  -a s (í) znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena: dati, dobiti naplačilo; naplačilo za hišo / vplačati določen znesek kot naplačilo ♪
  18.      naplavína  -e ž (í) plast peska, proda, zemlje, nastala zaradi naplavljanja, nanašanja (tekoče) vode: pristanišče zasipajo naplavine; blatna, ilovnata naplavina; rodovitna naplavina; globlje v naplavinah ležijo ostanki rimske metropole; starejše plasti so prekrite z naplavino / gorske doline in prostrane naplavine / morska, rečna naplavina; naplavina hudournika; pren., ekspr. boriti se z naplavino preteklosti ♦ geol. holocenska, pleistocenska naplavina // kar naplavi (tekoča) voda: na bregu je bilo polno vej, odpadkov in drugih naplavin; pren., ekspr. noče biti naplavina na bregu življenja ♪
  19.      naplêsti  -plêtem dov., naplêtel in naplétel naplêtla, stil. naplèl naplêla (é) 1. s pletenjem priti do določenega števila pletenih izdelkov: napletla je dve jopici, kapo in šal; naplesti za vso družino; letos je veliko napletla / nogavico je napletla do stopala spletla / naplesti več vencev 2. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu, navadno kaj neprijetnega: napletel jim je že marsikaj hudega; ne vedo, kdo jim je to napletel // z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: naplesti nove spletke; ni mogel razumeti, kako se mu je napletla ta nesreča / naplesti komu maščevanje 3. ekspr. reči, povedati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: nekaj mu je napletel o njem / v zvezi s tem je napletel še druge zgodbe / pogovor je napletel na bližajoči se praznik usmeril, obrnil ∙ ekspr. znova jih je hotel naplesti prevarati, ukaniti 4. ekspr. natepsti, pretepsti: zelo so ga napletli; naplesti z bičem ♪
  20.      naplodíti  -ím dov., naplódil; naplojèn (ȋ í) nizko s spolnim razmnoževanjem priti do določene količine česa: naplodili so veliko otrok ♪
  21.      napodíti  -ím dov., napódil (ȋ í) nav. ekspr. 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: napodili so ga iz vasi; če še enkrat pride, ga bomo napodili / napoditi z brco, palico b) da kdo kam gre, pride: otroke je napodil domov / slabš. napodila ga je po kruh poslala 2. z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: napoditi v beg; konja je napodil v galop ● ekspr. napodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; žarg., šol. napoditi učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno ♪
  22.      napòr  -ôra m (ȍ ó) velika uporaba, pritegnitev človekovih moči za opravljanje česa: hud napor obremenjuje srce; premlad je še, da bi vzdržal tak napor; za tako delo je potreben velik napor; ekspr. z nadčloveškim naporom je opravljal naloženo delo; delati kaj brez napora; omagal je od napora / duševni, telesni napor / publ. podvojiti napore za izpolnitev določenih nalog prizadevanja // nav. mn. naloga, opravilo, za katero je potrebna velika uporaba, pritegnitev človekovih moči: čakajo nas veliki napori; ekspr. premagovati maksimalne napore; biti pripravljen na napore / prenašati napore ∙ publ. naši narodi so dali velikanske napore za osvoboditev so zelo veliko storili, žrtvovali zanjo ♪
  23.      napótek  -tka m (ọ̑) 1. nav. mn. kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo v določenih okoliščinah ravna, dela: pomagati komu z nasveti in napotki; v knjigi je veliko koristnih napotkov za ureditev stanovanja / dati, dobiti napotke za delo / režijski napotki za uprizoritev; napotki za turiste 2. zastar. ovira, zapreka: odstraniti napotke ♪
  24.      napotílo  -a s (í) 1. nav. mn. kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo v določenih okoliščinah ravna, dela: dati, dobiti napotila; delovno napotilo; napotila za izdelavo pravilnika / pisateljeve misli so dragoceno napotilo za življenje / metodološka napotila ♦ jur. zakonsko napotilo besedilo, pripomba v zakonu, ki uporabnika zakona opozarja še na druge predpise, s katerimi se urejajo zadeve na določenem področju 2. star. napotitev: napotilo bolnika v zdravilišče ♪
  25.      napotíti  in napótiti -im, tudi napotíti -ím tudi napótiti -im dov., napóti; napótil (ȋ ọ́; ȋ í; ọ̑) 1. pokazati pot, smer: napotili so ga proti severu; kažipot jih je napotil na grad; napotiti na glavno cesto 2. dati komu v določenih okoliščinah pojasnilo, nasvet, kam naj gre: ker niso imeli nobene proste sobe več, so ga napotili v drug hotel / zdravnik je napotil bolnika v bolnico 3. knjiž. povzročiti, da kdo kaj naredi: k uboju ga je napotila ljubosumnost; objava v časopisu ga je napotila k taki odločitvi / ekspr. kaj te je napotilo k meni pripeljalo, privedlo napotíti se in napótiti se, tudi napotíti se, tudi napótiti se raba peša oditi, odpraviti se: napotil se je v mesto; po dolgem času se je spet napotil domov ♪

   1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA