Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
loba (51-75) ![](arw_left.gif)
- šalobárda -e ž (ȃ) zastar. nespameten, neumen človek: druščina je gledala nanje kot na šalobarde / kot psovka beži, šalobarda neumna ♪
- šalobáriti -im nedov. (á ȃ) nar. zahodno brskati, stikati: šalobaril je po hiši ♪
- tohlôba -e ž (ó) star. 1. zatohlost: tohloba kleti 2. trohnoba: v gozdu je dišalo po tohlobi ♪
- toplobárven -vna -o prid. (ȃ) ki je tople barve: rožast vzorec na toplobarvnem ozadju ♪
- trhlôba -e ž (ó) redko trohnoba: trhloba lesa / duh po trhlobi ♪
- zaklobasáti -ám dov. (á ȃ) nizko reči, povedati: velikokrat zaklobasa kako neumnost zaklobasáti se slabš. veliko in nespametno govoreč se zadržati kje predolgo: spet si se zaklobasal ♪
- zakolobáriti -im dov. (á ȃ) ekspr. 1. narediti pri premiku krogu podobno pot; zakrožiti: pes zakolobari okrog dreves / zakolobariti v krogu / zakolobariti z dežnikom 2. začeti hoditi v kolobarjih, krogih: moral se je držati steze, sicer bi zakolobaril // začeti se premikati v kolobarjih, krogih: plamen zakolobari proti nebu / na strehi reševalnega avtomobila zakolobari rdeča luč se zavrti 3. redko nespretno, opotekaje se iti, stopiti; zakolovratiti: zakolobariti na drugo stran ceste; zakolobariti po pivnici ♪
- zlôba -e ž (ó) želja, da se komu namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave: zloba ga je minila; šalo mu je vrnil brez najmanjše zlobe; to mu je prizadejal iz zlobe; z zlobo v duši mu je razkrival napake otrok // zlobnost: spoznati zlobo ljudi; velika zloba paznikov ∙ ekspr. človek z zlobo v očeh z zlobnim izrazom ♪
- acetilénka -e ž (ẹ̑) svetilka na acetilen: svetiti si z acetilenko; bela svetloba acetilenk ♪
- astragál -a m (ȃ) arhit. kolobar, obroč med stebrom in kapitelom, navadno razčlenjen ♪
- avreóla in avréola -e ž (ọ̑; ẹ̑) svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov, svetniški sij: avreola mu obdaja glavo; bleščeča, zlata avreola; svetli lasje ji obkrožajo lice kot avreola; pren., knjiž. drži se ga avreola vojnega heroja; nadel si je mučeniško avreolo; nezaslužena avreola; romantična avreola pisateljevih junakov ♪
- baktêrijski -a -o prid. (é) nanašajoč se na bakterije: bakterijska kultura / bakterijski strup; bakterijska gniloba krompirja ♪
- bárva -e ž (ȃ) 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo 2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv 3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva /
tiskarska, zidna barva; barva za usnje 4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin 5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo 6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov 7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije 8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo ● vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno ◊ fiz. komplementarni ali
dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice ♪
- baziláren -rna -o prid. (ȃ) anat. nanašajoč se na bazo lobanje, spodnji: bazilarna dolžina ♪
- bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava / pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh
kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve // ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja // v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski
revoluciji ● star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini
mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči ◊ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel
ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš bélo prisl.: belo cvesti; belo se oblačiti; belo bleščeči biseri; belo oprana obleka; belo pogrnjena miza / piše se narazen ali skupaj: belo lisast ali belolisast; belo pikčast; belo rožnat; belo siv; belo zelen ∙ belo me je pogledal jezno;
starka je belo strmela vanje tako da se je videla beločnica; ekspr. na grobu je bilo vse belo krizantem zelo veliko belih krizantem béli -a -o sam.: beli ima potezo kdor igra pri šahu z belimi figurami; kurir je padel v zasedo belih belogardistov, domobrancev; star. ta bela s koso smrt; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; obrača oči, da se mu vidi belo samo beločnica; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu; v belo oblečen; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; gore so že v belem pokrite s snegom; pogledati z belim z beločnico; jezno; vipavsko belo belo vino; pog. liter belega in sodo belega vina; v daljavi je bilo videti nekaj belega; nevesta v belem v beli obleki ♪
- bíster -tra -o prid., bístrejši in bistréjši (í ȋ) 1. ki ima precejšnjo stopnjo prozornosti: bistra tekočina; voda v potoku je bistra in mrzla; ko se je gošča sesedla, je postalo vino bistro / knjiž., ekspr. bistra popoldanska svetloba 2. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bister človek, učenec; zbral je najbistrejše duhove svojega časa / ima bister razum, um / bister odgovor / fant je bistre glave, pog. ima bistro glavo je bister, nadarjen 3. hiter, uren, živahen: bistri potoki; knjiž. bister vranec / bistri pogledi njenih oči / ne pojdem še spat, sem še bister nezaspan, svež ● čeprav je pil, je imel bistro glavo je mogel misliti, presojati; nič ni ušlo njenim bistrim očem vse je opazila bístro prisl.: bistro gleda, misli; bistro je uganil bistvo stvari ♪
- blág -a -o prid., blážji (ȃ ā) 1. knjiž. poln dobrote, plemenitosti: bil je blag mož / ta človek je res blaga duša; materino blago srce / to je storil z blagim namenom 2. knjiž. nežen, mil, prijeten: slišati je bilo blage akorde; njen blagi glas; blag nasmeh / dan je bil sončen in blag; pihal je blag vetrič; blagi vonj zemlje; blaga, ugašajoča svetloba / ostal nam je v blagem spominu / iron. pesnik XY blagega spomina 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: na blagem ovinku ga je zaneslo; letos je bila blaga zima / jopico operite v blagi milnici ♦ med. blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija blágo prisl.: mati ga je blago opomnila; blago dišeč zrak; blago valovita pokrajina; sam.: vse, kar je lepega in blagega ♪
- bléd -a -o tudi -ó prid., tudi bledéjši (ẹ̑ ẹ́) 1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid; postajati bled bledeti // ki je nenasičene, neizrazite barve: bled čaj; bolj bleda stran lista; bledo črnilo // ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bleda luč, mesečina, svetloba; bledo nebo; pesn. bleda luna 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bled nasmeh, pojem, spomin; blede besede; to je bleda slika resnice; bledo epigonstvo // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bleda groza, zavist blédo tudi bledó prisl.: bledo se nasmehniti, spominjati; bledo orisani značaji / piše se narazen ali skupaj: bledo zelen ali bledozelen travnik;
bledo modrikasta žila; bledo rdeča zarja; bledo rjava uniforma; bledo rožnata vrtnica; bledo rumena barva strnišča; bledo sinje nebo ♪
- bledíkast -a -o prid. (í) nekoliko bled: bil je dolg in bledikast; dekle nežnih in bledikastih lic // ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bledikasta svetloba; bledikasto sonce bledíkasto prisl.: bledikasto modri hribi ♪
- blèsk in blésk bléska m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. odbijanje iskreče se svetlobe: močen, slepeč blesk / kovinski blesk; blesk gladine, orožja, zlata / oči so izgubile ves blesk / zloben blesk v očeh // knjiž. močna svetloba: blesk sonca; pren. kar se nam je prej zdelo važno, je zdaj izgubilo svoj blesk 2. knjiž. razkošje, sijaj: obdaja jo blesk; njemu ni za zunanji blesk; blesk sveta ♪
- bleščáva -e ž (ȃ) 1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra // odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja 2. knjiž., redko razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote ♪
- bleščávica -e ž (ȃ) knjiž. močna svetloba: ostra bleščavica ga je zmedla ♪
- bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje ∙ bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se ♪
- bleščíca -e ž (í) nav. mn. svetleča se okrasna kovinska ploščica: pošiti ovratnik z bleščicami; večerna obleka z zlatimi bleščicami / pustni kostum, posut z bleščico; pren. enoličnost pesmi poživljajo artistične bleščice // bleščeč drobec: ledene bleščice / svetloba se je v tisočerih bleščicah razpršila po reki ◊ les. deska, žagana pravokotno na letnice ♪
- blísk -a m (ȋ) močna trenutna svetloba pri razelektrenju ozračja: bliski osvetljujejo nebo, nas slepijo; bliski švigajo; na obzorju se utrinja blisk na blisk; slepeč blisk; blisk in grom; kakor blisk je planil jastreb med kokoši; novica se je raznesla ko blisk; misel, hitra ko blisk; (kakor) v blisku se je zgodilo; pren. iz oči mu švigajo jezni bliski; oči mečejo bliske // močna, trenutna svetloba sploh: blisk eksplozije, reflektorja, svetilnika ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226