Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ljudje (26-50)

26.      blagomíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) zastar. blag, mil: blagomiselni in pravični ljudje ♪
27.      blagrováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. šteti, imeti koga za srečnega: ljudje so blagrovali nevesto, da je dobila tako dobrega ženina; blagrujejo ga, ker ima prijeten dom 2. knjiž. imeti kaj za osrečujoče, slaviti: blagroval je trenutek, ko jo je srečal ♪
28.      blêsti  blêdem nedov., blêdel in blédel blêdla, stil. blèl blêla (é) v vročici zmedeno govoriti: bolnik blede; vso noč je bledel o bojih; nerazumljivo, zmedeno blesti; s smiselnim osebkom v dajalniku: vročino ima in blede se ji; star. blede se mu v glavi / bledlo se ji je, da pada v brezno // slabš. govoriti, pripovedovati: vse je laž, kar ljudje bledejo o meni ● ekspr. zaboga, ali se ti blede zakaj govoriš, ravnaš tako neumno ♪
29.      blízu  prisl., blížje in blíže (í) 1. izraža majhno razdaljo, ant. daleč: a) pri mirovanju: ljudje so blizu; hiše stojijo zelo blizu skupaj; tu blizu ni nikogar; od blizu pogledati; redko mož iz vasi blizu / biti resnici najbližje; ne poznam ga (od) bližje natančneje b) pri premikanju: priti blizu; stopiti bližje k oknu; najbližje ima do Kranja / prihaja bližje in bližje; čedalje, malo, še bližje ∙ prišli so od blizu in daleč od vsepovsod; sprl se je z nami, pa ga ni več blizu ne prihaja k nam; ne dá nikomur blizu je nedostopen; nihče mu ne more blizu je na takem položaju, da mu nihče ne more škodovati s svojo kritiko 2. izraža majhno časovno oddaljenost: poldne, pomlad je blizu; čas odločitve je blizu / predramil se je blizu pred polnočjo 3. s čustvenim dajalnikom izraža prijazno razmerje, duhovno sorodnost: te države so nam zelo blizu in prijateljske; mati mu je bolj blizu kot oče; umetnini sta si notranje blizu / publ. to poroča tisk, ki je blizu vladi 4. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj: hodila sta skupaj blizu dve leti; mesto ima blizu sto tisoč prebivalcev; tehta blizu dve kili / rod je blizu na tem, da izumre; redko govoril je blizu takole nekako; prim. bližji ♪
30.      bogoljúben  -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki ljubi boga, bogu vdan: bogoljubni ljudje // ki je bogu všeč: storiti bogoljubno dejanje bogoljúbno prisl.: bogoljubno živeti ♪
31.      bolj  prisl. 1. primerja istovrstne stavčne člene med seboj: pijanci so se bolj drli ko peli; postarale so ga bolj izkušnje kakor leta; govori bolj sebi kakor drugim; pravi bolj za šalo ko zares / tam imajo bolj vole, konji so redki ∙ vrnil se je bolj mrtev ko živ zelo utrujen, izmučen 2. omejuje pomen pridevnika, prislova ali prislovne zveze: ljudje so bolj majhni; to je bolj slab gospodar; postave je bolj očetove; denarja je bolj malo; mož je že bolj v letih; bolj po starem je oblečen ♪
32.      bórbenost  -i ž (ọ̑) lastnost borbenega človeka: borbenost mu sije z obraza; ti ljudje nimajo nobene borbenosti; krepiti borbenost ♪
33.      bóren  -rna -o prid., bórnejši (ọ́ ọ̄) knjiž. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: borno premoženje; živeti od bornega zaslužka / svetila je samo borna lučka; svet, porasel z borno travo; ekspr. borna domišljija // reven, siromašen: to so bili borni ljudje / borna koča, obleka bórno prisl.: biti borno oblečen ♪
34.      bótrov  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na botre: botrovo darilo; sam.: nar. botrovi so dobri ljudje člani botrove družine ♪
35.      bôžji  -a -e prid. (ó) 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake ● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja ◊ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja ♪
36.      brálstvo  -a [u̯s] s (ȃ) ljudje, ki berejo; bralci: pisatelj je bralstvu dovolj znan; slovensko bralstvo; knjiga je namenjena širokemu krogu bralstva ♪
37.      bràt  bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod // vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar // nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik ● ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja ◊ etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov bráte ekspr.: dobro srečo, brate; ne boš, brate! ♪
38.      brátev  -tve tudi brátva -e ž (ȃ) glagolnik od brati 4: a) pravočasna bratev pri hruškah je važna b) oktobra je pravi čas za bratev / iti v bratev // nar. vzhodno čas trgatve: ob bratvi so ljudje spali kar na peči ♪
39.      brezčúten  -tna -o prid. (ū) 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik // ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža brezčútno prisl.: brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop ♪
40.      breznačêlen  -lna -o prid. (ȇ) ki je brez načel: breznačelni in neznačajni ljudje / breznačelni konkurenčni boj; breznačelno popuščanje ♪
41.      brezvérski  -a -o prid. (ẹ̑) ki je brez vere, veroizpovedi: brezverski ljudje / brezverski nazori ♪
42.      brezvésten  -tna -o prid., brezvéstnejši (ẹ̄) 1. ki je brez vesti: brezvestni ljudje; brezvesten oderuh / tako početje je brezvestno in zločinsko 2. redko malomaren, neprizadeven: brezvesten delavec / brezvestno opravljanje službe ♪
43.      brezzlôben  -bna -o prid. (ó ō) knjiž., redko ki je brez zlobe: brezzlobni ljudje ♪
44.      brígati se  -am se nedov. (ȋ) pog. 1. skrbeti za kaj: za živino se briga oče; kdo se bo poslej brigal za otroke 2. zanimati se, meniti se za kaj: za politiko se ne briga / ekspr.: malo se brigam, kaj pravijo ljudje; kdo se briga zanjo! briga se za njegovo prepoved! zame se briga kakor za lanski sneg nič brígati pog. 1. tikati se česa: vtika se v stvari, ki ga nič ne brigajo 2. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: briga jih! briga me! briga jih, če vse propade; če je užaljen, nas presneto malo briga / ti me prav malo brigaš; to me nič ne briga; brigate me vi vsi skupaj! ♪
45.      brúnast  -a -o prid. (ū) ki je iz brun: ljudje so sedli na brunaste klopi; brunaste stene ♪
46.      brusíti ¹ in brúsiti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe 2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob 3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen 4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva ● ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati ◊ etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino brúšen -a -o: brušen diamant; brušeni kozarci; brušeno ogledalo; mojstrsko brušena proza ♪
47.      brzéti  -ím nedov. (ẹ́ í) hitro, lahkotno se premikati: bister potok brzi mimo nje; jadrnica brzi po morju / ljudje brzijo po cestah; brzeti z avtom // redko hitro minevati, hiteti: čas brzi; ure so brzele brzèč -éča -e: mimo brzeči ljudje ♪
48.      bučéla  -e ž (ẹ̑) zastar. čebela: bučele brenčijo okrog lipe; ljudje so šumeli kakor bučele v panju ♪
49.      cél  -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric // ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele // ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana / stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha // ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera // poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti ● ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani ◊ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma, čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu ♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05 ♪
50.      cépati  -am tudi cêpati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 1. v presledkih slišno, plosko padati: kaplje cepajo od vej; kepe snega cepajo z dreves; sadje cepa na tla // ekspr. večkrat zgruditi se, padati: borci so od utrujenosti cepali v sneg 2. ekspr. trumoma umirati, poginjati: prebivalstvo je cepalo od lakote; živina mu cepa; ljudje so cepali kakor muhe 3. pog. v presledkih drug za drugim prihajati: ljudje so polagoma začeli cepati v dvorano ● žarg., šol. študentje kar po vrsti cepajo pri izpitih jih ne opravijo ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226