Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ljudi (997-1.021)


  1.      slepáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. goljufati, varati: pri prodajanju je sleparil ljudi; lagati in slepariti / dolgo je sleparila moža ● nar. dolenjsko fantje so šli sleparit (pod okno) vasovat ♪
  2.      slepárstvo  -a s (ȃ) ekspr. 1. lastnost sleparskega človeka: končno je spoznal sleparstvo teh ljudi 2. sleparjenje: bil je obsojen zaradi sleparstva ♪
  3.      slepljênje  -a s (é) glagolnik od slepiti: preprečevati slepljenje nasproti vozečih avtomobilov / vse to je le slepljenje samega sebe; slepljenje in goljufanje lahkovernih ljudi ♪
  4.      slikár  -ja m (á) 1. kdor upodablja z barvami, navadno umetniško: sliko je naslikal zelo znan slikar; razstava mladega slikarja / slikar portretov / akademski slikar; slikar amater; slikar impresionist / pog. na stenah so viseli nizozemski slikarji njihove slike ∙ knjiž. bil je dober slikar ljudi in življenja opisovalec ♦ um. naivni slikar slikar, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; slikar akvarelov; slikar krajinar 2. obrt. kdor se poklicno ukvarja s slikanjem, beljenjem sten: stanovanje bo pobelil slikar ♪
  5.      slíšati  -im nedov. in dov. (í ȋ) 1. s sluhom zaznavati: govôri glasneje, da bomo slišali; nekaj trenutkov je bilo slišati samo dež; slišala je korake pred hišo; iz vasi je bilo slišati lajanje psa; ali ne slišiš, da zvoni; niso slišali, kdaj je odprla vrata; njenih besed ni razločno slišal; zaradi glasnega smeha niso slišali zvonca; iz sosednje sobe se je slišalo petje / slišali smo morje, kako tiho pljuska / naredil se je, kot da ni slišal; pren., ekspr. slišim peti praznino, tišino // nepreh. biti sposoben dojemati zvoke, glasove: na levo uho ne sliši; kljub starosti še dobro sliši; po poškodbi popolnoma nič ne sliši; vedno slabše sliši 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: hotel je slišati še bratovo mnenje; ne morem razpravljati o tem, ker prvega predavanja nisem slišal; slišati je bilo pritrjevanje; vsak rad sliši dobre stvari o sebi / ekspr. to sem slišal na lastna ušesa / tega pevca še nisem slišal njegovega petja; publ. slišimo se spet jutri ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na sporedu jutri ob isti uri / ekspr. to se lepo sliši, res pa najbrž ni // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: slišal sem praviti, kako je strog; ali ste že slišali novico; o novem učitelju so slišali samo dobre stvari; slišali smo, da so te smuči dobre; to sem že v šoli slišal / iron. lepe stvari sem slišal o tebi / ekspr. kdo je že kaj takega slišal / pog. o tem se v zadnjem času dosti sliši govori / kot slišim, vam je tudi to že znano 3. v medmetni rabi izraža a) opozorilo na to, kar se oglasi, zasliši: slišiš, kako dežuje; slišite, letalo b) omiljen ukaz, željo, spodbujanje: slišiš, kaj ti pravim; res pridi, slišiš; skoči, slišiš, ne boj se c) podkrepitev trditve: to je naše dvorišče, slišiš, naše; vse je v redu, slišita, lepo je bilo č) nejevoljo, nezadovoljstvo: ga slišiš, kako vse besede nalašč narobe razume d) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: slišiš, kako naj se ne jezim nate; slišite, tovarišica, tako ne gre ● pog. pazi, da te kdo ne sliši ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si rekel; zastar. posestvo sliši najstarejšemu sinu mu pripada, bo (je) njegovo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; ekspr. o zdravniku ni hotel nič slišati ni se hotel zdraviti; ekspr. še slišati ni mogel o meni zelo sem mu bil zoprn; ekspr. zelo smo jih slišali ošteli so nas; pog. mene sploh ne sliši več ne uboga; ekspr. kaj še hočeš, saj si slišal očeta saj veš, kakšno mnenje ima oče o tem; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; zastar. nesi košaro v klet, saj veš, da sliši tja spada; pog. a prav slišim izraža začudenje; kar je rekel, je bilo slišati prijazno je bilo prijazno; je bilo navidezno prijazno slišèč -éča -e: umaknil se je, slišeč korake; razlike v razvoju govora gluhih in slišečih otrok slíšan -a -o: pogosto slišan očitek; nerodno mu je bilo, da je bil njegov samogovor slišan ♪
  6.      sljúdast  -a -o prid. (ú) ki je iz sljude: sljudaste plasti // ki vsebuje sljudo: sljudast pesek; sljudasto pobočje // tak kot pri sljudi: sljudast lesk ledu ♪
  7.      slojevítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost slojevitega: slojevitost tal; slojevitost in razpokanost kamnin ♦ geogr. toplotna slojevitost razporejenost zračnih ali vodnih slojev z različno temperaturo; soc. (družbena) slojevitost razdeljenost družbe, skupin ljudi na posamezne družbene sloje ♪
  8.      smejávost  -i ž (á) nav. ekspr. lastnost smejavega človeka: smejavost srečnih ljudi ♪
  9.      smŕtnost  -i ž (ȓ) 1. število, ki pove, koliko ljudi umre v letu na tisoč prebivalcev: smrtnost pada, raste; krivulja smrtnosti; smrtnost in rodnost 2. med. število, ki pove, koliko ljudi umre od sto obolelih za isto boleznijo: smrtnost pri tej bolezni je velika; smrtnost pri davici, kozah / 30-odstotna smrtnost ♪
  10.      snób  -a m (ọ̑) nav. ekspr. kdor si prizadeva s posnemanjem vedênja, ravnanja, oblačenja ljudi iz višjih družbenih, družabnih krogov in stiki z njimi vzbujati pozornost: biti snob; družiti se s snobi // kdor si prizadeva s poznavanjem modnih umetniških del, kulturnih dogodkov vzbujati pozornost: predstava za snobe / kulturni, literarni snob ♪
  11.      snóbski  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. snobovski: snobska družba / snobski egoizem; snobske želje nekaterih ljudi ♪
  12.      sôba  -e ž (ó) prostor, namenjen zlasti za bivanje, zadrževanje ljudi a) kot del stanovanja ali stanovanje: stanovanje obsega dve sobi, kuhinjo, predsobo, kopalnico in shrambo; oddati sobo v najem; opremiti, prezračiti sobo; iti iz sobe; podstrešna, vogalna soba; svetla, visoka soba; soba z oknom na dvorišče; soba in kabinet / pobeliti, pomesti, zakleniti sobo / ekspr. vsa soba se je zasmejala vsi ljudje v sobi / delovna, otroška soba; dnevna soba prostor, kjer se ljudje podnevi zadržujejo; lovska soba okrašena z lovskimi trofejami; soba za goste b) kot del hiše, stavbe sploh: muzej ima dvajset sob; v tej sobi je skladišče; računovodstvo je v sobi na koncu hodnika; soba št. 213 / bolniška, gostilniška soba; dežurna soba za tistega, ki je dežuren; rezervirati v hotelu enoposteljno sobo s kopalnico; hotelska soba; klubska soba družabni prostor, navadno v javni zgradbi; pevska, sejna soba; več let je živel v samski sobi; posebna soba nekdaj navadno manjša gostilniška soba, namenjena za družbeno, družabno višje stoječe goste; spominska soba z razstavljenimi predmeti dokumenti v spomin na določeno osebo, dogodek ♦ med. izolirna soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo; soba za intenzivno nego; rad. gluha soba s posebno oblogo opremljena soba, da v njej ni odmeva; tur. zasebna turistična soba // pohištvo za tak prostor: pripeljati sobo / sestavljati dnevno, otroško sobo ♪
  13.      sòbítje  -a s (ȍ-ȋ) 1. bitje v razmerju do drugega bitja: brezobzirno ravnanje človeka s sobitji 2. knjiž. skupno bivanje, skupno življenje: navaditi mlade ljudi na sobitje ♪
  14.      sòbívanje  -a s (ȍ-í) knjiž. skupno bivanje, skupno življenje: nekaj dni trajajoče sobivanje manjše skupine ljudi; najti prostor in možnost za sobivanje / sobivanje predmetov skupno obstajanje ♪
  15.      sociála  -e ž (ȃ) publ. 1. socialna dejavnost: za kulturo in socialo je občina namenila petnajst milijonov // ustanova, organ za tako dejavnost: dejal je, da tovarne niso sociala / za osamljene stare ljudi skrbi sociala socialno skrbstvo 2. socialna pomoč: tudi štipendiranje je sociala; socialnega varstva ne smemo omejiti na golo socialo // socialno zavarovanje, socialna varnost: omejiti načelo sociale na primeren življenjski standard, na zaposlitev, bolezensko in starostno zavarovanje ♪
  16.      sôdba  -e ž (ó) 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti // besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje // kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom // miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe // stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna ● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu ◊ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem ♪
  17.      sodíti  in sóditi -im nedov. (ȋ ọ́) 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti // v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva ♦ jur. soditi zborno z več sodniki 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal / krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin // imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost ● ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni ∙ ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno ♦ jur. biti sojen v nenavzočnosti ♪
  18.      sódnica  -e ž (ọ̄) zastar. sodna dvorana, soba: v sodnici se je trlo ljudi / ker se nista mogla sporazumeti, sta odšla v sodnico na sodišče ♪
  19.      sòdoživéti  -ím dov., sòdožível (ȍ-ẹ́ ȍ-í) skupaj s kom doživeti: pripovedoval je njeno zgodbo, kot bi jo sodoživel / spomini ljudi, ki so vojno sodoživeli ♪
  20.      solidarízem  -zma m (ȋ) 1. soc. družbeni nazor, ki poudarja solidarnost med člani družbene skupnosti: širiti solidarizem; solidarizem in humanizem 2. publ. solidarnost: prepričati ljudi o potrebnosti sodelovanja in solidarizma ♪
  21.      sòljudjé  -ljudí m mn., daj. sòljudém, tož. sòljudí, mest. sòljudéh, or. sòljudmí (ȍ-ẹ̑) ljudje v razmerju do posamezne osebe: prizadevati krivice soljudem; odnos do soljudi / knjiž. zanima ga, kaj se dogaja med soljudmi med ljudmi; prim. sočlovek ♪
  22.      sòodlóčanje  -a s (ȍ-ọ́) glagolnik od soodločati: soodločanje delovnih ljudi v gospodarstvu; pravica do soodločanja ♪
  23.      sórta  -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom 1. kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste, zvrst: ta sorta pšenice se je izrodila; uvajati, vzgajati nove sorte; krompirjeve sorte; sorte grozdja / sorta jonatan / industrijska, jedilna sorta; krompir zgodnje sorte ♦ agr. debeloplodna sorta jagod; opraševalna sorta za opraševanje sort, ki se z lastnim cvetnim prahom ne morejo oploditi; poskusna sorta katere lastnosti se načrtno preizkušajo; vodilna sorta ki je zaradi dobrih lastnosti najbolj razširjena 2. pog. vrsta: za kosilo so imeli tri sorte mesa; prodajati več sort peciva / slabš. poznam to sorto ljudi take (slabe) ljudi 3. nav. ekspr., v rodilniku, z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo tak, kot določa prilastek: biti boječe, vesele sorte; čudne sorte ženska; on je človek posebne sorte / hči je čisto materine sorte prav taka kot mati / to je malomarnost, uživaštvo najslabše sorte ● pog. iste sorte ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; vse sorte pog. vse sorte presenečenj je doživel različna, razna presenečenja; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; elipt., pog. vse sorte pripovedujejo o njem o njem pripovedujejo zlasti slabe stvari ♪
  24.      sôsed  in sósed -éda m, im. mn. sosédje in sosédi (ó ẹ́; ọ́ ẹ́) 1. kdor živi, prebiva blizu koga: sosed rad pomaga; midva sva soseda; obiskovati sosede; kakšne ljudi imaš za sosede; tožiti se s sosedom; najbližji sosed; spori s sosedom / ekspr.: Blegoš in njegovi sosedje sosednji hribi; hotel je sosed železniške postaje stoji zraven, blizu nje / kot nagovor dobro jutro, sosed ∙ dober sosed je več vreden kot vsa žlahta od soseda lahko človek dobi več pomoči, ima več koristi kot od sorodnikov // kdor je najbližje koga v kaki smeri: profesor ni vprašal mene, ampak mojega soseda na desni; med predstavo je šepetala s sosedom; bil je moj sosed pri mizi 2. nav. mn. prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo: Germani so sosedje Slovanov; naši hrvaški sosedje / publ. imeti dobre odnose z vsemi sosedi sosednjimi državami ♪
  25.      sosvèt  -éta m (ȅ ẹ́) izvoljena ali imenovana skupina ljudi s posebno posvetovalno, svetovalno nalogo za določeno področje zlasti v kulturi: sosvet je predlagal več izboljšav, novosti v programu; sodelovati na sejah sosveta / gledališki, programski, uredniški sosvet; sosvet za filmsko vzgojo ♪

   872 897 922 947 972 997 1.022 1.047 1.072 1.097  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA