Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ljudi (501-525) 
- navsezádnje prisl. (ȃ) ekspr. 1. nazadnje: po dolgem omahovanju se je navsezadnje odločil; tako dolgo ji je razlagal, da je navsezadnje razumela / zapravil je denar in navsezadnje še hišo / kar je storil, navsezadnje ni nič slabega / v medmetni rabi navsezadnje, kaj mi je mar za ljudi izraža malomarno zavrnitev 2. izraža omejevanje: navsezadnje tudi on ni brez napak; upoštevati je treba politične, gospodarske in navsezadnje tudi kulturne razmere ● ekspr. navsezadnje bo že povsod videl strahove izraža omalovaževanje ♪
- nazív -a m (ȋ) 1. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) dejavnost, položaj v delovni organizaciji, na delovnem mestu: ima naziv knjigovodja / poklicni, položajni nazivi b) višjo, visoko stopnjo izobrazbe; naslov: podeliti naziv doktorja znanosti / dobiti, doseči doktorski naziv c) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naziva guverner, predsednik / dati, dobiti plemiški naziv; vladarski naziv / publ. biti izvoljen v naziv znanstvenega svetnika za znanstvenega svetnika č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naziv; naziv za odraslega moškega / nagovoriti koga z nazivom tovariš 2. ime: napisati naziv podjetja / slovenski naziv kraja / naziv blaga / napisati naziv in naslov prejemnika ime in priimek ♪
- naznánjati -am nedov. (á) 1. delati, da postane prihod koga vnaprej znan: naznanjati goste; prijatelji so se mu naznanjali po telefonu / petelini so s petjem naznanjali dan // vnaprej kazati, opozarjati na nastop, pojavitev česa: naznanjati nesrečo, nevarnost / zvon je naznanjal, da nekje gori; svetloba se je naznanjala na obzorju 2. sporočati pristojnemu organu storilce kaznivih dejanj: ni hotel naznanjati ljudi oblastem 3. knjiž. sporočati, obveščati: naznanjam vam veselo novico; v pismu mu naznanja, da je stvar uspela naznanjajóč -a -e: dobil je obvestilo, naznanjajoče dan njihovega prihoda ♪
- nebogljênec -nca m (é) knjiž. nebogljenček: mati je stisnila nebogljenca k sebi ∙ knjiž. oskrbovati stare nebogljence onemogle ljudi ♪
- nèdélavec -vca m (ȅ-ẹ́) kdor ni delavec: gibanju so se pridružili tudi nedelavci / ekspr. ne gre, da bi dobri delavci preživljali s svojim delom tudi nedelavce nedelavne ljudi ♪
- nedólžen -žna -o [u̯ž] prid., nedólžnejši (ọ̑) 1. ki nima krivde, ni kriv: obdolžili so ga, izkazalo pa se je, da je nedolžen; nav. ekspr.: ubijanje nedolžnih ljudi v vojnah; pri tej stvari sem popolnoma nedolžen / ekspr. zlaže se ti z najbolj nedolžnim obrazom / ekspr. zakaj pobijaš nedolžne ptičke ∙ ekspr. nedolžna kri vpije po maščevanju po nedolžnem umorjene(ga) je treba maščevati 2. v krščanskem okolju ki je zaradi otroštva, mladosti (še) čist, nepokvarjen: veselo čebljanje nedolžnega dečka; pohujševati nedolžne otroke / nedolžna ljubezen / ekspr. nedolžno oko, srce // vznes. ki je simbol nedolžnosti: nedolžna bela lilija 3. ekspr. ki še ni spolno občeval: je še nedolžna; nedolžno dekle 4. ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nedolžen prehlad, prepir; poškodba ni tako nedolžna / nedolžna satira / vino je precej nedolžno
lahko nedólžno prisl.: ali so vas res zaprli, je vprašal nedolžno; pogledati nedolžno kot otrok nedólžni -a -o sam.: ne delaj se nedolžnega; po nedolžnem obsojen ♪
- nèenákost -i ž (ȅ-ā) lastnost, značilnost neenakega: neenakost razmer / njuna neenakost v prizadevnosti je očitna; družbena, gospodarska neenakost / odpraviti neenakost ljudi pred zakoni neenakopravnost ♪
- nèformálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni formalen: neformalne poteze umetniškega dela / njun pogovor je bil prijateljski, neformalen / neformalni sestanki / neformalna skupina ljudi ♪
- nègíbnost -i ž (ȅ-í) stanje negibnega: sunkovito se je zravnal in iztrgal iz negibnosti / daljša negibnost bolnikov kvarno vpliva na delovanje notranjih organov / negibnost prsta / ekspr. živeti v leni negibnosti / ekspr. duhovna, miselna negibnost ljudi ♪
- negóden -dna -o prid. (ọ́ ọ̄) slabš. ničvreden, malovreden: zahaja v družbo negodnih ljudi ♪
- negodovánje -a s (ȃ) glagolnik od negodovati: dogodek je izzval, povzročil negodovanje pri večini ljudi; sprejeti kak ukrep z negodovanjem; glasno negodovanje; negodovanje občinstva; ekspr. vihar negodovanja se je polegel ♪
- nèizračunljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da izračunati: zdelo se mu je, da je to na pamet neizračunljivo / knjiž. njegov vpliv na ljudi je neizračunljiv ♪
- nèizravnánost tudi nèzravnánost -i ž (ȅ-á) lastnost, značilnost neizravnanega: neizravnanost uvoza in izvoza / knjiž. duševna neizravnanost mladih ljudi neuravnovešenost ♪
- néki tudi nék -a -o zaim. (ẹ̄) 1. ki je a) neznan: prišel je neki mlad moški; v neki vasi na Gorenjskem je včeraj menda gorelo; srečal sem neko žensko; neko letalo je bilo sestreljeno; pog. neki iks tovariš b) znan, a se noče, ne more imenovati: bil sem pri nekem znancu na kosilu; poznam neko osebo, ki ji to ne bo všeč / ekspr. neki Šmon je hujskal ljudi; publ. zlom neke diktature / stopnjevati strogost do neke meje; na neki način se bo stvar že uredila; publ. v nekem smislu je ta trditev pravilna / sestali so se neko nedeljo, knjiž. neke nedelje; neko jutro, knjiž. nekega jutra se je odpravil v hribe 2. neustalj. izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari; kak, kakšen: to lahko usodno vpliva na razvoj nekega naroda; kadar se pripravlja na neko pomembno akcijo, je zelo nervozen ♪
- nekód prisl. (ọ̄) 1. v zvezi od nekod izraža neznan ali namenoma neimenovan kraj, iz katerega je usmerjeno premikanje: od nekod piha; od nekod je prihajala skupina ljudi / od nekod so te klicali 2. publ., v zvezi do nekod omejuje trditev: ni dvoma, da ima do nekod bister pogled 3. star. kje, nekje: tam nekod mora biti skrit / oglasil se je nekod iz ozadja od nekod ♪
- nèkrítičen -čna -o prid. (ȅ-í) ki ni kritičen: nekritična ocena filma / imeti nekritičen odnos do česa / zavajati nekritične ljudi / nekritično posnemanje nèkrítično prisl.: nekritično sprejemati pripombe; nekritično uporabiti gradivo ♪
- nèljudjé -ljudí m mn., daj. nèljudém, tož. nèljudí, mest. nèljudéh, or. nèljudmí (ȅ-ẹ̑) ekspr. množina od nečlovek: v tistih težkih časih so ljudje postajali neljudje; prim. nečlovek ♪
- nemčúrski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na nemčurje: ti ljudje so nemčurski; nemčurska skupina ljudi / nemčurska tovarna ♪
- nènaklónjenost -i ž (ȅ-ọ́) negativen odnos do koga: njegova nenaklonjenost ga je bolela; ni mogel skriti svoje nenaklonjenosti do njega / nenaklonjenost občinstva je sprejemal ravnodušno / evfem. nenadoma je začutil v sebi veliko nenaklonjenost do teh ljudi sovražnost ♪
- nènormálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni normalen: nenormalni odnosi, pojavi / ima nenormalen krvni obtok; nenormalna rast / znašel se je v nenormalnem položaju nenavadnem // duševno nerazvit, neuravnovešen: pisatelj je izbral za svoje junake nenormalne ljudi / znaki bolne, nenormalne duševnosti nènormálno prisl.: razvoj poteka zelo nenormalno; nenormalno velik človek ♪
- nèodkritosŕčen -čna -o prid. (ȅ-ȓ) ki mu manjka odkritosrčnosti: neodkritosrčen človek / neodkritosrčen odnos do ljudi ♪
- nèomíkanost -i ž (ȅ-ȋ) knjiž. nekulturnost: vzrok je v neomikanosti teh ljudi ♪
- nèorganizíran -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni organiziran: neorganizirana dejavnost; neorganizirano delo / neorganizirana, neurejena skupina ljudi / pritegnili bodo še vse neorganizirane mladince ♪
- nèosvéščenost -i ž (ȅ-ẹ̑) lastnost neosveščenega človeka: pomanjkanje izobrazbe se kaže v neosveščenosti ljudi ♪
- nèposlúšnež -a m (ȅ-ȗ) ekspr. neubogljiv človek, zlasti otrok: mati se je neprenehoma jezila nad neposlušneži / upornike in neposlušneže so strogo kaznovali nepokorne ljudi ♪
376 401 426 451 476 501 526 551 576 601 
