Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ljubezniv (42)

1.      ljubeznív  -a -o prid., ljubeznívejši (ȋ í) 1. ki ima, kaže do ljudi zelo naklonjen čustveni odnos: fant je mlad, čeden in ljubezniv; to je ljubezniva ženska / prodajalka je ljubezniva do kupcev; ta zdravnik ni ljubezniv z bolniki / bil nam je ljubezniv vodnik in učitelj / kot vljudnostna fraza: hvala, zelo ste ljubeznivi; bodite tako ljubeznivi in me peljite k njemu; ta tovariš je bil tako ljubezniv, da nam je že vse razkazal // ki vsebuje, izraža naklonjen čustveni odnos: govoriti z ljubeznivim glasom; pozdraviti z ljubeznivim nasmehom; ljubezniv pogled; ljubeznive besede; njeno ljubeznivo vedenje / kot vljudnostna fraza odzvali se bomo vašemu ljubeznivemu vabilu // ekspr., v povedni rabi ki izkazuje osebi drugega spola ljubezen, naklonjenost: njegovo dekle ni bilo več tako ljubeznivo z njim 2. star. ljubek, privlačen: to je res ljubezniv otrok; rad ogledujem vas cvetečelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične! (F. Prešeren) / ko se je zasmejala, so se ji na licih naredile ljubeznive jamice 3. knjiž., ekspr. mil, prijeten: ljubezniva pomlad, zarja 4. zastar., z dajalnikom ljub, drag: vsem je bil ljubezniv / v nagovoru: ljubeznivi moj mož; ljubeznive bralke ljubeznívo 1. prislov od ljubezniv: zelo ljubeznivo govori z njim; ljubeznivo se nasmehniti, sprejeti koga; ljubeznivo mu je vse razložil; ljubeznivo krotek pogled 2. v povedni rabi izraža pohvalo, odobravanje: ljubeznivo je bilo od njega, da je pomagal / elipt., kot vljudnostna fraza res ljubeznivo od vas, da ste me obiskali ♪
2.      ljubeznívost  -i ž (í) lastnost, značilnost ljubeznivega človeka: odlikuje ga poštenost in ljubeznivost / ljubeznivost nasmeha, značaja; ganila ga je ljubeznivost sprejema // ljubeznivo vedenje, ravnanje: pozdravila ga je z največjo ljubeznivostjo; narejena ljubeznivost; poklicna ljubeznivost prodajalk / ekspr. kar topi se od ljubeznivosti / šepetaje ji pripoveduje ljubeznivosti; ekspr. obsipati koga z ljubeznivostmi ♪
3.      nèljubeznív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki mu manjka ljubeznivosti: hladen, neljubezniv človek / v trgovini so bili zelo neljubeznivi do njega, z njim / doživel je precej neljubezniv sprejem / neljubeznivo ravnanje, vedenje nèljubeznívo prisl.: neljubeznivo odgovoriti ♪
4.      nèljubeznívost  -i ž (ȅ-í) lastnost, značilnost neljubeznivega človeka: njegova neljubeznivost jih je odvračala od njega; očitala mu je neljubeznivost / pred njeno neljubeznivostjo se je raje umaknil ♪
5.      preljubeznív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. zelo ljubezniv: bila je preljubezniva gostiteljica preljubeznívo prisl.: preljubeznivo ga je pozdravila ♪
6.      cúker  -kra m (ú) ed., pog. sladkor: s cukrom potresena potica; te hruške so sladke kakor cuker; taka je kakor iz cukra nežne, bele kože ∙ ekspr. sam med in cuker ga je je pretirano vljuden, ljubezniv; ekspr. kaj bo ta dež, saj nisem iz cukra občutljiv, pomehkužen // tudi mn. bonbon: punčka, hočeš cukra? dal mu je pest cukrov ♪
7.      dáljen  -jna -o prid. (ā) 1. krajevno zelo oddaljen, ant. bližnji: neznani daljni kraji; daljne dežele, gore, zemlje; daljne zvezde / Daljni vzhod // ki prihaja od daleč: daljni romarji so prišli prvi / daljni glas, odmev // časovno zelo oddaljen: daljni časi; spomin na daljno mladost; daljna preteklost, prihodnost 2. ki sega, se razprostira v daljavo: pripraviti se na daljno pot; daljno obzorje / daljna prostranstva; pesn. daljne dalje 3. ki ni zelo soroden, povezan s kom: daljni sorodnik; bili so samo daljni znanci / bil je daljen in tuj taki miselnosti; slika je daljna njegovemu srcu / knjiž. nasmeh je bil ljubezniv, čeprav nekam daljen; sam.: spomin na nekaj daljnega ♦ ped. od bližnjega k daljnemu načelo, da se pri pouku najprej obravnava snov, ki je učencu znana ♪
8.      drúštvo  -a s (ȗ) 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine ♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam ♪
9.      galánten  -tna -o prid., galántnejši (ȃ) 1. ki se vede popolnoma v skladu z družabnimi pravili: bil je znan kot zelo galanten gospod; ljubezniv, galanten človek; kljub robatemu videzu je včasih prav galanten / galantna navada ♦ um. galantni stil rokoko 2. star. ljubezenski, erotičen: na vsak način je hotel prikriti galantno avanturo galántno prisl.: galantno ji je pokimal v pozdrav; v družbi se zna galantno vesti ♪
10.      humórnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost humorističnega: humornost je le del njegovega pisateljskega bistva; očaral jih je z odkritosrčno humornostjo in ljubeznivostjo / glavnega junaka je odigral s preizrazito humornostjo ♪
11.      kordiálen  -lna -o prid. (ȃ) zastar. prisrčen, ljubezniv: sledilo je kordialno slovo ♪
12.      ljubáv  -i ž (ȃ) 1. star. ljubezen: nedolžna, zvesta ljubav; bil je vreden njene ljubavi / ljubav do domovine 2. zastar. usluga, prijaznost, ljubeznivost: izkazati komu ljubav; ne vem, kako naj vam povrnem to ljubav / stori mi to ljubav in vprašaj / stori to meni na ljubav na ljubo ♪
13.      mámika  -e ž (ā) nar. štajersko mama, mati: otrok kramlja z mamiko / kot nagovor draga mamika / ženska je naredila vtis ljubeznive mamike ♪
14.      mehčáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. delati kaj tako, da se (rado) a) udere, vda: sonce je mehčalo asfalt; sneg se že mehča b) gnete, oblikuje: z gretjem mehčati vosek c) reže, grize: mehčati meso; avgusta se je grozdje že mehčalo postajalo sočno, zrelo 2. delati kaj tako, da daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: to mazilo dobro mehča kožo; mehčati usnje / z masažo mehčati komu prste z gibanjem, stiskanjem delati jih (bolj) gibčne 3. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: bratova odločnost ga je vse bolj mehčala; mehčati koga z grožnjami, pretepanjem / mehčati upornost, zakrknjenost delati jo manj izrazito, močno 4. ekspr. delati kaj tako, da izraža prijaznost, naklonjenost: samo modre, ljubeznive oči so mehčale njegov resni obraz / lirični opisi pokrajine mehčajo mračnost romana ● ekspr. saj se mu možgani mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren ◊ kem. mehčati vodo odstranjevati iz nje kalcijeve in magnezijeve soli; lingv. mehčati soglasnik tvoriti ga s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; tvoriti ga hkrati z dvigom jezične ploskve kot pri glasu j; palatalizirati mehčán -a -o: mehčani soglasnik ♪
15.      mériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti maščobnost, radioaktivnost; meriti temperaturo in srčni utrip; meriti trajanje poleta; meriti na mernike; meriti v metrih, sekundah; meriti z aparatom, toplomerom; meriti s koraki, palico / meriti na oko po videzu oceniti velikost česa / ekspr. sonce, ura nam meri čas // ekspr. ocenjevati, vrednotiti: meri svoje delo in uspehe; ljubezni ne merimo po besedah; vse ljudi meri le po sebi; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka 2. s prislovnim določilom imeti določeno dolžino, višino, površino: otok meri tri kvadratne kilometre; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov drži 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati, ogledovati: meril je tujca od nog do glave; meril ga je z radostjo, strahom; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi 4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: ustrelil je, ne da bi meril; meriti s puško, topom; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak streljali; pren. s tem vprašanjem meri na domače razmere // knjiž. na tihem želeti, pričakovati kaj: ta ekipa meri na najvišje lovorike; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel // v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj osumljen je on / publ. vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva so namenjeni utrditvi gospodarstva 5. ekspr., z notranjim predmetom hoditi, premikati se: hitro je meril zadnjo četrtino poti; razburjeno meri sobo; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini ● ekspr. meri besede, da ne bo kaj narobe misli, pazi, kaj govoriš; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; ekspr. žena mu meri vsak korak brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor; publ. smučarji so merili svoje moči so tekmovali; šel je h krojaču merit obleko da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke; publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi; star. on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike ima zelo veliko denarja mériti se 1. z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: ta izdelek se meri z najboljšimi na svetu; v znanju se meri z vsakim sošolcem; ekspr. on se more komaj od daleč meriti z njimi / letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim je dosti manjši 2. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: šel se je merit z njim / meriti se za kolajno, naslov prvaka ♪
16.      míl  -a -o prid., miléjši (ȋ ȋ) 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice // ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti 2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega // malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba; letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine / epidemija je nastopila v mili obliki 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi trpečih; milo ječanje ranjenca / mila prošnja 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža a) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče / pog. majka mila, je bil hud ● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostem mílo prisl.: milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati ∙ ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen míli -a -o sam.: knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu ♪
17.      nagíbati  -am in -ljem nedov. (ȋ) 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla // spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal / ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira 2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu // nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti ● ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj nagibati se 1. sklanjati se: nagibati se nad vodo, skozi okno 2. v zvezi s k izražati, kazati a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagiba se k branju, filozofiranju; že kot otrok se je nagibal h glasbi / nagibati se k pitju / nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu; nagiba se k samomoru; neustalj.: otrok nagiba k površnosti je nekoliko površen; pisateljica nagiba v idiličnost rada opisuje idilično življenje b) podobne, enake nazore, ideje, stališča: že dolgo se nagiba h komunistični partiji; nagiba se k naprednemu taboru / k takemu stališču se nagiba večina držav // imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: nagibati se k angini, tuberkulozi; neustalj. nagibati h krvavitvam / nagibati se k debelosti 3. ekspr. bližati se koncu: dan se že nagiba / jesen se je nagibala v zimo ● ekspr. krivulja njegove slave se je začela nagibati postaja manj slaven; ekspr. nagiba se k sladkarijam rad jih ima, je; ekspr. z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom ljubeznivo, skrbno mu je stregla ♪
18.      nasmèh  in nasméh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑) izraz obraza, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmeh; hudomušen, ljubezniv, prijazen nasmeh / odgovoriti, pogledati z nasmehom; pozdraviti z nasmehom / ekspr.: na obrazih vseh je zaigral nasmeh; ustnice so se mu razširile v prisrčen nasmeh prisrčno se je nasmehnil / ekspr. na vse strani je delila nasmehe; pri nasmehu so ga zabolele ustnice ♪
19.      nasméhniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, pokazati zlasti veselje, radost: nasmehniti se domisleku, šali; ljubeznivo se mu je nasmehnila; veselo, zaničljivo, zlobno se nasmehniti; ekspr. kislo se nasmehniti / nasmehnila se je z očmi / nasmehniti se v pozdrav ● ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so ♪
20.      nasmíhati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmihata se drug drugemu; ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha; ob tej misli se je veselo nasmihal / njene ustnice so se nasmihale; ekspr. rahlo se je nasmihal v duši; pesn.: njive in gaji so se nasmihali; izza oblakov se mu nasmiha sonce // ekspr. posmehovati se: mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam; nasmiha se njeni govorici, zadregi ♪
21.      navezávati  -am nedov. (ȃ) redko navezovati: navezavati dereze / z ljubeznivostjo jih je navezaval nase; vedno močneje se je navezavala nanj ♪
22.      nègalánten  -tna -o prid. (ȅ-ȃ) ki mu manjka galantnosti, ljubeznivosti: neprijazen, negalanten človek je / ima čudne, negalantne navade ♪
23.      nemóč  in némoč ž neskl. (ọ̑; ẹ̑) star., v prislovni rabi, v zvezi čez nemoč zelo, hudo: čez nemoč so hiteli spravljati seno; čez nemoč je ljubezniv / na mizi je bilo čez nemoč pijače veliko, dosti ♪
24.      nèzavéden  -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) 1. ki mu manjka zavednosti: narodno, politično nezavedni državljani; nezaveden Slovenec 2. ki se ga kdo ne zaveda: s svojo nezavedno ljubeznivostjo jih je pridobila; nezavedno sovraštvo / ima nezaveden strah pred vodo 3. knjiž. ki ni zavesten, ni hoten: nezavedni gibi; nezavedna laž, prevara ● zastar. nezavedna se je zgrudila po tleh nezavestna nèzavédno prisl.: nezavedno ga je iskala z očmi; to je naredil nezavedno ♪
25.      odzdràv  -áva m (ȁ á) odgovor na pozdrav: kadarkoli ga je pozdravil, ni dobil odzdrava; glasen, ljubezniv, vesel odzdrav / pokimati, zamrmrati kaj v odzdrav ∙ preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega ♪

1 26