Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lizina (15)


  1.      bližína  -e ž (í) 1. majhna krajevna oddaljenost: prilagoditi oči za gledanje na bližino ali daljavo / tu se že čuti bližina mesta // kraj, prostor, ki je blizu: ogledati si iz bližine; nikogar ni v bližini; čakati v bližini; neposredna bližina // navzočnost, prisotnost, družba: njegova bližina jo je spravljala v zadrego; pogrešal je njeno bližino 2. majhna časovna oddaljenost: plaši ga bližina smrti 3. knjiž. kakršnokoli prijazno razmerje, duhovna sorodnost: njegova topla človeška bližina; avtorjeva bližina s filozofijo eksistencializma ♪
  2.      bližáva  -e ž (ȃ) knjiž., redko bližina: nekaj dreves je stalo v bližavi ♪
  3.      dražílo  -a s (í) sredstvo, ki dražilno vpliva na organizem: kofein je lahko nevarno dražilo; uživati dražila; njena bližina je delovala nanj kot dražilo ♦ med. spolno dražilo afrodiziak ♪
  4.      mamíti  in mámiti -im, in mámiti -im nedov. (ȋ á; á ȃ) 1. povzročati prehajanje v stanje čutnega in duševnega ugodja: vonj cvetlic jo mami; njena bližina ga je mamila; že misel na to me je mamila; vino jih je že nekoliko mamilo / ekspr. sleherni sen nas le kratko mami 2. knjiž. privlačevati, vabiti: mamil ga je nedosežen cilj; razstavljene dobrote so jih mamile; ne mami ga zlato / razkošje in bogastvo ga je mamilo s kmetov v mesto mamèč -éča -e: mameči poljubi; šepetal je mameče besede; mameča utrujenost; mameče klicanje vil in siren ♪
  5.      mámljenje  -a s (á) glagolnik od mamiti: rad se je spominjal mamljenj, ki jih je povzročala njena bližina / bila je gluha za njegovo mamljenje ♪
  6.      móč  -í ž (ọ̑) 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko // sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati // velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje 7. značilnost česa a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč ● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen ◊ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti ♪
  7.      nóta  -e ž (ọ̑) 1. znak za ton: brati, poznati note; note kvadratne, okrogle oblike; besedilo in note / igrati, peti po notah // ton, ki ga tak znak zaznamuje: še enkrat je zaigral isto noto; glavna, visoka nota; pren. to spoznanje je končna nota romana ∙ ekspr. natepel ga bo po notah zelo; vse gre kakor po notah uspešno, brez zapletljajev 2. mn. knjiga, zvezek s tiskanimi ali pisanimi glasbenimi deli: odpreti note; stojalo za note 3. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: všeč so mu pesmi s cigansko noto / za film je značilna močna osebna nota / posebno, značilno noto daje kraju bližina meje / z oslabljenim pomenom: v pesmi je čutiti domoljubno, elegično noto; moška, trda nota je zazvenela v njegovem glasu; ta barva daje prostoru veselo noto 4. polit. uradno pismeno sporočilo ene vlade, države drugi: izročiti, zavrniti noto / protestna nota; verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave / diplomatska nota 5. zastar. dopis, sporočilo: pisar je napisal noto rimskemu trgovcu 6. zastar. bankovec: nota za tisoč frankov ♪
  8.      oblížje  -a s (ȋ) star. 1. (najbližja) okolica: sprehajati se po obližju mesta / tako misli on in njegovo obližje 2. kraj, prostor, ki je blizu; bližina: videti kaj iz obližja; ker je bil skrit v obližju, je vse slišal 3. okolje, milje: družinsko, pisarniško obližje ♪
  9.      pomírjati  -am nedov. (í) 1. delovati, vplivati na koga tako, da se manj razburja, vznemirja: sin je pomirjal mater; pomirjati jeznega človeka, ponesrečenca 2. delovati, vplivati na koga tako, da svojega odklonilnega odnosa ne izraža, kaže v preveliki meri, preveč izraziti obliki: pomirjati sprte sosede / pomirjati demonstrante 3. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: čutil je, da ga njena bližina pomirja; glasba pomirja; duševno pomirjati / zeleni gozdovi pomirjajo oči pomírjati se postajati miren, umirjen: fant se pomirja // postajati manj intenziven, manj izrazit: jeza se pomirja / morje se je počasi pomirjalo umirjalo; pren. vihar v njegovem srcu se pomirja pomirjajóč -a -e: spregovoriti s pomirjajočim glasom; pomirjajoče barve; pomirjajoča kopel; prisl.: odgovarjal mu je pomirjajoče ♪
  10.      raztopíti  -ím dov., raztópil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: raztopiti sladkor, sol v vodi / bencin je raztopil barvo; voda raztopi različne soli 2. narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: raztopiti mast, vosek; smola se na vročini raztopi / snežinke so se sproti raztopile raztajale 3. ekspr. narediti, da česa ni več: sonce je raztopilo meglo; tema je raztopila podobe predmetov; sence so se raztopile v mraku / materina bližina je otroku raztopila strah ● ekspr. to meso se vam bo kar raztopilo v ustih je zelo mehko in okusno raztopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo: skoraj raztopil se je od veselja / raztopiti se v solzah zelo jokati raztopljèn -êna -o: raztopljena mast; v vodi raztopljene snovi; od ganjenosti je bila vsa raztopljena ♪
  11.      rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
  12.      valovíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati, povzročati valove na čem: burja je valovila morje; parnik je valovil vodo / veter valovi žito / ekspr. vročina valovi zrak 2. ekspr. vznemirjati, razvnemati: njena bližina mu valovi kri; nemir mu je valovil srce ♪
  13.      vzvalovíti  -ím dov., vzvalóvil (ȋ í) 1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila 2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo 6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri ● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti vzvalovljèn -êna -o: črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero ♪
  14.      zmehčáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj (bolj) mehko: milnica zmehča kožo, nohte; sonce je zmehčalo sneg / zmehčati vosek s segrevanjem / zmehčati meso; zmehčati zelenjavo v sopari / sadje v kleti se je že zmehčalo / zmehčati usnje 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: z grožnjami, pretepanjem so ga zmehčali; ni se dal zmehčati 3. ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj prijazen, naklonjen: njegova bližina jo je zmehčala; ob tem dogodku so se tudi starši zmehčali / glas se mu je zmehčal ● ekspr. pijača, strah zmehča človeku kolena zaradi vinjenosti, strahu postane človek negotov v hoji ◊ kem. zmehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli zmehčán -a -o: zmehčan sneg; ob slovesu je bil čisto zmehčan; zmehčana voda ♪
  15.      zmotíti  in zmótiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: hrup pred vrati ga je zmotil; zmotiti koga pri delu, jedi, počitku; ni se dala zmotiti, delala je naprej; smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih / kot nagovor: ali vas lahko malo zmotim; prosim, ali smem zmotiti 2. povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno: zmotiti pogovor; nenaden trušč je zmotil pouk; s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje / njen prihod je zmotil mirno življenje / s kriki so zmotili nočni mir, tišino / zmotiti ravnotežje sil 3. povzročiti neugodne, slabe občutke: njene besede so jih zelo zmotile; take navade bi zmotile še koga drugega 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega: priložnost ga je zmotila, pa je kradel / kaj te je zmotilo, da si to storil / zlatniki so mu zmotili srce 5. ekspr. povzročiti pri kom nemir, zlasti erotični: njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe / tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce zmotíti se in zmótiti se 1. narediti napako pri kakem delu, navadno duševnem: zmotila se je za veliko vsoto; pri petju se velikokrat zmoti; spet se je zmotil pri računanju; zmotiti se v svojo škodo 2. narediti kaj v prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: kdo se je zmotil, ti ali jaz; človek se lahko tudi zmoti; ekspr. hudo, krepko se je zmotil, ko se je poročil s to žensko / zmotiti se v sodbi // narediti kaj, kar ni v skladu s hotenim, nameravanim: če sem to rekel, sem se pač zmotil; zmotil se je in potrkal pri sosedih / zmotil se je v hiši, sobi imel je za pravo drugo hišo, sobo 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku zavrteti se v glavi, postati omotičen: vrtel, zibal se je, dokler se mu ni zmotilo / zmotilo se ji je v glavi ● star. redkokdaj se kdo zmoti k nam pride; zmotiti se o kom, v kom priti do drugačnega mnenja, prepričanja o kom, kakor je bilo prvotno; redko zmotiti se z delom zamotiti se zmóten -a -o 1. deležnik od zmotiti: zmoten nočni mir; pri delu je večkrat zmoten 2. star. zmeden, zbegan: zmoten je obstal; bila je vsa zmotena in sram jo je bilo ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA