Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

linica (9-33)

9.      votlíničast  -a -o prid. (ȋ) poln votlinic: votliničast kamen ♪
10.      alvéola  tudi alveóla -e ž (ẹ̑; ọ̑) anat. 1. jamica v čeljusti, v kateri je zob, zobna jamica: alveole v zgornji čeljusti 2. najmanjša votlinica v pljučih, pljučni mehurček: pljučni krili z alveolami ◊ lingv. alveole rebrasti, vzbočeni del ust za sekalci ♪
11.      brbónčica  -e ž (ọ̑) nav. mn., anat. bradavičasta vzboklinica na telesu ali organih: brbončice so po živcih zvezane z možgani / okušalne brbončice na površini jezika; tipalne brbončice na površini kože ♪
12.      búnčica  -e ž (ȗ) kroglasta izboklinica: usnjen pas s srebrnimi in zlatimi bunčicami; izrezljan stol z zavoji in bunčicami / bunčica bucike glavica / ekspr. bunčice na vejah postajajo vedno večje popki, brsti ♪
13.      búnkica  -e ž (ȗ) kroglasta izboklinica: sandale z bunkicami ♪
14.      dólec  -lca [tudi u̯c] m (ọ̑) redko majhna dolina, dolinica: griči in dolci Gorjancev ♪
15.      dolínka ² -e ž (í) redko dolinica: kraške dolinke ♪
16.      hidratizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem. hidratirati: nežgana glinica na zraku hidratizira ♪
17.      kál  -í [kal in kau̯] ž (ȃ) 1. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica: kali so se posušile; seme poganja, žene kal; zelene kali / v fižolih se lepo vidijo kali kalčki; pren. slovstvo ni moglo pognati kali, ker ga je dušila cenzura 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: kal ljubezni, razdora; kali zla / z oslabljenim pomenom nositi v sebi kal smrti 3. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen; klica: uničiti kali; škodljive kali / bolezenske kali ● ekspr. kaj v kali zadušiti, zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ metal. kristalizacijska kal majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina ♪
18.      kalcinírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem. segrevati, žgati trdno snov do kemijskega razkroja: kalcinirati rudo kalciníran -a -o: kalcinirana glinica, soda ♪
19.      kálček  -čka [tudi u̯č] m (ȃ) bot. iz oplojene jajčne celice nastajajoča rastlinica do kalitve: kalček je še skrit v semenu; riževi, žitni kalčki; razvoj kalčkov ♪
20.      kalíca  -e ž (í) 1. star. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal: kalice so ovenele / krompirjeve kalice cime 2. bot. klični list: kalček z eno kalico ♪
21.      kalìč  -íča m (ȉ í) redko mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal: nežni, zeleni kaliči / krompir odganja kaliče cime ♪
22.      klíca  -e ž (í) 1. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen: prenašati, razširjati, uničevati klice; zatreti razvoj klic / bolezenske klice; klice jetike 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: klica propada; njegova zamisel nosi v sebi klice neslutenega razvoja znanosti / z oslabljenim pomenom klica novega življenja 3. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal: iz zemlje so pognale zelene klice / razvoj klic v semenu kalčkov / krompirjeve klice cime ◊ med. kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem ♪
23.      látvica  -e ž (á) 1. lončena skleda z dulcem, rabljena za mleko: razbiti latvico; naliti mleko v latvice / latvica kislega mleka; dolinica je ležala med hribovjem kakor zelena latvica 2. zool. morski polž, pritrjen z nezavito hišico vred na skalo, Patella: nabirati latvice po obrežnih skalah ♪
24.      lukálnica  -e ž (ȃ) zastar. odprtinica, linica: pogledati skozi lukalnico / naredil si je lukalnico v steni, vratih ♪
25.      mehúrček  -čka m (ū) manjšalnica od mehur: zračni mehurčki se dvigajo iz vode; milni mehurčki / testo je mehko in v njem se delajo mehurčki / na koži se mu zaradi vročine delajo mehurčki; pren., ekspr. loviti mehurčke slave ◊ anat. pljučni mehurček najmanjša votlinica v pljučih; teh. mehurček libele zrak v cevki libele, ki kaže vodoravno lego; zool. prebavni mehurček votlinica v citoplazmi praživali, v kateri se prebavlja hrana ♪
26.      moduláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na modul: modularni sistem / modularne mere ♦ grad. modularni blok večji zidak, izdelan v modularnih merah, navadno z votlinicami ♪
27.      papíla  -e ž (ȋ) nav. mn., anat. bradavičasta vzboklinica na telesu ali organih, brbončica: vnetje papile / lasna papila v lasnem korenu; okušalne papile na površini jezika; tipalne papile na površini kože ♪
28.      péč ² -í ž (ẹ̑) 1. knjiž. skala, zlasti večja: valovi so udarjali ob peči / med strmimi pečmi se je širila lepa dolinica 2. nar. jama, votlina, zlasti v skali: v tem kraju je veliko peči ♪
29.      pljúčen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na pljuča: pljučno tkivo / prebolel je več pljučnih bolezni / pljučni kirurg kirurg za operacije pljuč; pljučna tuberkuloza ● poljud. pljučna pečenka goveje meso s hrbtnega dela ob ledvicah, strok. goveji file ◊ anat. pljučni mehurček najmanjša votlinica v pljučih; pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; pljučna arterija arterija, ki dovaja kri v pljuča; pljučna mrena mrena, ki obdaja pljuča; med. pljučni infarkt; pljučna kuga pljučnica, ki jo povzroča bacil kuge; pljučno krilo vsak od dveh delov pljuč; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti ♪
30.      póra  -e ž (ọ̄) luknjica, odprtinica v koži za iztok loja ali znoja: pore so se ji razširile, zamašile; obraz z brazgotinami in velikimi porami ♦ anat. kožna pora // navadno s prilastkom luknjica, votlinica v kaki snovi: povečati pore tekstilnih vlaken; vidne pore jajčne lupine / ekspr. vlaga se je nabirala v vsaki pori stene povsod po steni ● knjiž. ta miselnost je prodrla v vse pore njihovega življenja v vse njihovo življenje; knjiž. razpoke in pore družbe slabosti, nedoslednosti ♪
31.      prebáven ¹ -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na prebavo, prebavljanje: prebavni procesi; prebavne motnje / prebavni organi organi za prebavljanje (hrane) ♦ anat. prebavni aparat; prebavna cev; prebavne žleze žleze, ki izločajo prebavne sokove; biol. prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; biol., kem. prebavni encimi; zool. prebavni mehurček votlinica v citoplazmi praživali, v kateri se prebavlja hrana ♪
32.      rób ¹ -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
33.      túrenc  -a [rǝn] m (ȗ) nižje pog. stolpič: linica v turencu ● žarg., alp. preplezati turenc manjšo pokončno, samostojno stoječo skalo; stolpič ♪

   1 9