Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lil (376-400)


  1.      kákšen  -šna -o zaim. (ā) 1. izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti: kakšne barve je morje? kakšna bo letina? kakšno listje ima oreh? kakšni ljudje so sosedovi? kakšno bo vreme jutri? / na kakšen način se ga misliš znebiti? kako / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, kakšen je novi učitelj; raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka 2. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kakšno ime so ji dali? kakšno vino naj prinesem, vipavca ali cviček? katero 3. ekspr., navadno okrepljen izraža močno zanikanje, zavrnitev: kakšen moški pa si, da si tega ne upaš? s kakšno pravico me odrivaš? gotovo si imel velik uspeh. Kakšen neki; da ni zdrava? Kakšna pa; elipt. odleglo ti bo. Kakšen odleglo — neumnost 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik: kakšna razlika med bratoma; kakšna škoda zanj; tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne; dela se, kot da ga je doletela ne vem kakšna sreča // izraža začudenje, presenečenje: kakšen fant je bil to v partizanih; joj, kakšno (čudovito) obleko ima; kakšno vprašanje; sam., ekspr.: kakšno mu je zagodel; kakšno imajo po stanovanju, vse razmetano; kakšne so doma počeli, ko sem šla na ples ♪
  2.      kalíti 1 -ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj kalno, motno: race kalijo vodo v potoku / blatna usedlina je kalila tekočino / knjiž. neba ni kalil noben oblak; pren. strah jim kali razsodnost ∙ ekspr. s svojimi nauki jim kali vodo povzroča zmedo, nejasnost 2. nav. ekspr. vplivati tako, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: neprijeten spomin, skrb kali veselje; kaliti komu srečo / slabo vreme ni kalilo dobre volje / nenehni prepiri so kalili tovarištvo; privilegiji kalijo odnose med ljudmi / kaliti (nočni) mir kalíti se izgubljati bistrost, čistost: voda v ribniku se kali / bolniku se kalijo oči ∙ knjiž. ob slovesu so se vsem kalile oči imeli so solzne oči, jokali so ♪
  3.      kalíti 2 -ím nedov. (ȋ í) razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju: kovač je kalil in brusil svedre / kovina se da kaliti / kaliti jeklo ♦ metal. površinsko kaliti kalíti se ekspr. postajati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja težkih razmer: brigada se je kalila v neštetih bojih; trdo življenje mu je kalilo značaj / kaliti se za boj kaljèn -êna -o: oster, kaljen meč; slabo kaljena sekira; kaljeno jeklo ♪
  4.      kàm  prisl. (ȁ) izraža usmerjenost v nedoločen, poljuben kraj ali dosego tega kraja: ali boš kam odpotoval? le redko ga kam povabijo; pojdi v Ljubljano ali kam drugam; skril se bom kam, kjer me ne poznajo, v hribe kam / dospeti, priti kam; elipt. fant mora kam proč / mislili smo, da si kam šel; pridelka je toliko, da ga ne bodo imeli kam spraviti ∙ ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; nar. pojdi kam, da se res ženi beži no, beži; saj ni mogoče; prim. malokam, marsikam, redkokam ♪
  5.      kámen  -mna m (á) 1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka; dež izpira kamen; oster, trd kamen; kamen in pesek; gluh kakor kamen popolnoma gluh; molči kot kamen; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje / drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira // kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material 2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca; kamen mu leži na duši 3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen; mejni kamen; mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja / kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom / kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro 4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve ● ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; žarg., um. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari ◊ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki je v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju ♪
  6.      kampánja 1 -e ž (á) 1. nav. ekspr. organizirana, široko zasnovana dejavnost z določenim ciljem: začeti kampanjo; sodelovati v kampanji; dolgotrajna, množična kampanja; kampanja proti vojni; kampanja za pridobivanje novih članov / mirovna kampanja; predvolilna, volilna kampanja / z oslabljenim pomenom državi sta opustili kampanjo medsebojnega obtoževanja / proti njemu so uprizorili pravo kampanjo gonjo 2. publ., s prilastkom delo, dejavnost, navadno v določenem času: spomladanska odkupna kampanja; jesenska setvena kampanja / sladkorna kampanja ♪
  7.      kámpeljc  -a [pǝl] m (ȃ) pog., ekspr. sposoben, domiseln človek, navadno moški: kdo bi si mislil, da je tak kampeljc; kampeljc in pol ♪
  8.      kápa  -e ž (á) 1. pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: potegniti, potisniti si kapo čez ušesa; pokriti se s kapo; krznena, žametna kapa; kapa iz moherja / kuharja v visokih belih kapah / kopalna, plavalna kapa; škofovska kapa mitra; vojaška kapa; kapa s ščitkom / kot kletvica kapa kosmata, tega pa nisem vedel ∙ ekspr. hrib ima kapo oblak zakriva vrh hriba; pog., ekspr. ta ga ima pod kapo je vinjen 2. rabi se samostojno ali s prilastkom kapi podobna priprava ali del priprave: kapa električnega zvonca; kapa pri žganjarskem kotlu / sušilna kapa priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las ◊ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; avt. razdelilna kapa ♪
  9.      kapitál  -a m (ȃ) 1. denar, proizvajalna sredstva, finančne naložbe, ki prinašajo dohodek: kapital se obrestuje / nalagati, vlagati kapital v industrijo / denarni kapital / v kapitalistični ekonomiki: državni, privatni kapital; kapital delniške družbe ♦ ekon. kapital vrednost, ki služi za prilaščanje presežne vrednosti z izkoriščanjem mezdnega dela; cirkulirajoči kapital; industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; akumulacija kapitala spreminjanje presežne vrednosti v kapital; izvoz kapitala; uvoz kapitala; fin. bančni kapital denar, vložen v bančne posle, ali sredstva, ki so last banke 2. nav. ekspr. denar, materialne dobrine sploh: potrošil je že precej kapitala; vse življenje si je kopičil kapital / v posestvu ima precejšen kapital // s prilastkom vrednost, vrednota: duhovni, moralni kapital naroda / reke so naš naravni kapital // navadno v povedni rabi izraža veliko količino: ta denar je zanj že kapital / takšno imetje je pravi kapital 3. publ., v kapitalistični ekonomiki lastniki kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči: domači in tuji kapital; v ozadju volilne kampanje stoji veleindustrijski kapital ♪
  10.      katéri 2 -a -o zaim. (ẹ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v predložni rabi: to je čas, o katerem govorimo; žena, do katere je imela zaupanje; volilna enota, v kateri kandidira / neprav. razpisano je delovno mesto, za katerega je potrebna visoka izobrazba za katero b) pri izogibanju dvoumosti: mati mojega prijatelja, kateri je zdaj v Kopru; to je tisti, kateremu je vse zaupal / raba peša on je mož, kateremu se sme verjeti ki se mu sme; zastar. odšel je na kongres, kateri obravnava ta vprašanja ki // raba peša za uvajanje stavka, ki na splošno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku: katere hočete na izlet, se prijavite; katera vzame pijanca, je neumna tista, ki; vsaka, ki / katere čevlje obuje, vsaki ga ožulijo 2. v rodilniku za izražanje pripadnosti, lastnine: odbor, katerega naloge so znane; ljudstvo, v katerega imenu nastopate; publ. predpisi, na podlagi katerih se določa dohodnina 3. za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: odštel mu je deset tisočakov, od katerih je dva pridržal; prodajalka mu je dala vrečico, v katero je stresel sladkorčke (in) vanjo je stresel; publ. motovilec je prineslo na trg nekaj kmetic, katere so ga hitro prodale te so ga hitro prodale ● zastar. ta stil vlada do Michelangela, kateri mojster pomeni začetek nove dobe (in) ta mojster; napake najdeš na katerem si že bodi človeku kateremkoli, kateremsibodi; prim. katerikoli, katerisibodi ♪
  11.      kávelj  -na in -vlja [vǝl] m (á) ekspr. sposoben, domiseln človek, navadno moški: ta je pa kavelj! kdo bi si mislil, da je tak kavelj // krepek, čvrst človek: čeprav je že star, je še zmeraj kavelj ♪
  12.      kázati  tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo 6. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot ♪
  13.      kdàj  prisl. (ȁ) 1. izraža, da se dejanje dogaja v nedoločenem času: pridi še kdaj / kdo bi bil kdaj pomislil na to / to bo moral kdaj popraviti; zdi se mi, da sem ga kdaj že videl; o tem spregovorimo kdaj drugič // izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času: kdor ga je kdaj videl, ga ni mogel pozabiti; danes si lepša kakor kdaj poprej; ali je sploh kdaj doma? elipt. če kdaj, danes si lahko zadovoljen 2. navadno v zvezi kdaj — kdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: pomaga kdaj temu, kdaj onemu; v hotelu je po sto, kdaj tudi po dvesto gostov // v zvezi kdaj pa kdaj izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo / kdaj pa kdaj se ozre nazaj ● elipt. rad bi se pogovoril z njim, pa ni(ma) kdaj ni(ma) časa, ne utegne; ekspr. bila je lepa kot le kdaj zelo lepa; prim. malokdaj, redkokdaj ♪
  14.      kdó  kóga zaim., kómu, kóga, kóm, kóm (ọ̄) 1. izraža vprašanje po neznani osebi: kdo je to napisal? koga si srečal? s kom se pogovarjaš? / kdo od vas ga pozna? / kot klic pri dražbi kdo da več? kot poziv straže kdo tam? / ekspr.: pa delal, kdo bo; takrat je stopil v razred - kdo? Sam nadzornik; pog. vtem ko se pogovarjamo o sosedu, koga ti ne prinese vrag? Ravno njega / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ali veš, kdo sem; zdaj vidiš, s kom imaš opravka; elipt. bomo videli, kdo bo koga 2. ekspr., v retoričnem vprašanju izraža nasprotno trditev: kdo bi si bil kaj takega mislil? kdo neki jo je nagovarjal k poroki? Nihče; le kdo ti bo pomagal? / kdo bi ne bil vesel takega sina? 3. izraža nedoločeno, poljubno osebo: naj stopi kdo po zdravnika; dati komu kaj; o tem se moram s kom pogovoriti / naj ga zamenja kdo drug / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo; gorje, če bi te kdo slišal; če kdo, on to zna 4. nar. vzhodno kdor: kdo jé pri naši mizi, bo tudi delal ● dela ima kot le kdo zelo veliko; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, rada jo pa le ima poudarja trditev; pog. bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje; pog., ekspr. za koga me pa imaš kakšne lastnosti mi pripisuješ; s kom me zamenjuješ; pog. denar dobiva od ne vem koga od neznane osebe; ekspr. kdo vse je že bil tam zelo veliko jih je bilo; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba; prim. kdove ♪
  15.      kislíti  -ím nedov. (ȋ í) knjiž. delati kaj kislo; kisati: Sadje je odpadalo. Vonj po gnilobi pa je kislil zrak (P. Zidar) ♪
  16.      kjé  prisl. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / neustalj.: kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? odkod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik 2. ekspr., navadno v zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času 3. ekspr., navadno v zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako 4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil ● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); redko kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve, kdove ♪
  17.      klasificírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. razvrstiti, razporediti kaj glede na enake ali podobne lastnosti: klasificirati blago; klasificiral je vse rastline, živali; analizirati in klasificirati / klasificirati premog po velikosti / njegovo dramo bi težko klasificirali označili, opredelili ♦ navt. klasificirati ladjo določiti ji klaso, razred 2. knjiž., redko oceniti, ovrednotiti: klasificiral je športne dosežke / zadnje šolske naloge je strogo klasificiral ocenil, redoval klasificíran -a -o: klasificiran po kvaliteti ♪
  18.      klôbčič  -a in klobčìč -íča tudi klôpčič -a in klopčìč -íča m (ó; ȉ í) 1. volna, motvoz, žica, zvita v kroglasto obliko: klobčič je padel, se je zakotalil po tleh / klobčič se ji je odvil, razvil / kupiti klobčič bombaža, svile / zviti volno v klobčič // ekspr., navadno s prilastkom kar je tesno, navidez neločljivo povezano: politični klobčič se je pričel odvijati / z oslabljenim pomenom: ni se mogel rešiti iz klobčiča črnih misli; zašel je v klobčič protislovij // ekspr., navadno z rodilnikom skupina, gruča: okrog njega se je zbral klobčič mladih ljudi 2. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v kroglasti obliki pri a) živali, človeku: stisnjen je v klobčič kakor jež; kača leži zvita v klobčič / maček se je zvil v klobčič / ekspr. klobčič pri vratih se je zganil v klobčič zvita žival, človek b) predmetu, stvari: pas, zvit v klobčič / ekspr. dim je puhal v gostih klobčičih kolobarjih ♪
  19.      klobúk  -a m (ú) 1. navadno trše pokrivalo s krajevci in štulo: dati klobuk na glavo; dvignil je klobuk v pozdrav; na glavi ima klobuk; potegniti, potisniti si klobuk na oči; pokriti se s klobukom; črn klobuk; klobuk iz zajčje dlake; tovarna klobukov; škatla za klobuke / mehki, trdi klobuki; nizki, visoki klobuk; slamnati klobuk slamnik; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik / prodajanje damskih klobukov; kardinalski klobuk 2. zgornji, klobuku podobni del gobe: jurčki imajo bet in klobuk 3. ekspr., navadno s prilastkom klobuku podoben del česa: klobuki najvišjih gor so bili oviti v meglo ● ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. gledal je izpod klobuka grdo, jezno; pog. imeti ga pod klobukom biti vinjen; pog. imeti jih pod klobukom biti navihan; pog., ekspr. pred takim junakom klobuk dol vsa čast mu ◊ agr. klobuk kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; bot. zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zool. morski klobuk meduza ♪
  20.      klóža  -e ž (ọ̄) alp. plast iz snega, ki ga je nanesel in stisnil veter: komaj se je rešil izpod klože / sneg se je v kložah valil v dolino ♪
  21.      knéz  -a m (ẹ̑) 1. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od grofa: zbrali so se baroni, grofi in knezi // vladar kneževine: voliti kneza / postal je knez 2. rel., v zvezi cerkveni knez, nekdaj visok cerkveni dostojanstvenik: sprejema so se udeležili tudi cerkveni knezi ◊ zgod. deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja; zool. knez pisana morska riba z dolgo hrbtno plavutjo, Coris julis ♪
  22.      knéževski  -a -o prid. (ẹ̑) knežji: je kneževskega rodu / kneževski sin / dobrote je delila s kneževsko radodarnostjo ♪
  23.      knéžji  -a -e prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na kneze: knežji dvor / podelili so mu knežji naslov ♦ zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju 2. ekspr. zelo bogat, velik: ima knežje zasluge; dobila je naravnost knežja darila knéžje prisl.: (po) knežje pogostiti ♪
  24.      kobáliti  -im nedov. (ā ȃ) redko okobal sedeti, premikati se: kobaliti na stolu / kobalil je osla skozi vas kobáliti se in kobáliti ekspr. nerodno, okorno hoditi: kobaliti se navkreber / kobaliti se čez posekano drevje ♪
  25.      kocínar  -ja m (ȋ) ekspr. 1. neobrit, po obrazu s kocinami porasel človek: tega kocinarja bi se človek še pri belem dnevu ustrašil 2. z dlako zelo porasla žival, zlasti medved: kje si pa ustrelil tega kocinarja ♪

   251 276 301 326 351 376 401 426 451 476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA