Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

like (1.451-1.475)


  1.      úmski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na um: za to je potreben velik umski napor; umski razvoj otroka; umske dejavnosti, sposobnosti; umske razlike med učenci; telesen in umski / umska nerazvitost; umska zmedenost / čustvene in umske prvine v pesmi / umski delavci; prevajanje, računanje je umsko delo ♦ psih. umska starost mentalna starost úmsko prisl.: umsko dojeti, utemeljiti; umsko nadpovprečen ♪
  2.      uokvírjati  -am nedov. (í) 1. dajati, vstavljati v okvir: uokvirjati slike / uokvirjati mreže z lesenimi okviri 2. knjiž. obdajati, obkrožati: skupine dreves uokvirjajo grad / obraz so ji uokvirjali kodri svetlih las 3. knjiž. omejevati, določati: njihovi pogoji so uokvirjali naše obveznosti; pren. pesnikovo doživetje uokvirjajo morski pejsaži ♪
  3.      uokvírjenje  -a s (ȋ) glagolnik od uokviriti: uokvirjenje slike ♪
  4.      upogíb  -a m (ȋ) 1. glagolnik od upogniti: veja se je pri upogibu zlomila / upogib kolena, roke // fiz., teh. sprememba oblike telesa pri istočasnem prečnem delovanju nasprotnih sil, ki ne ležijo na isti premici: beton je občutljiv na upogib; odpornost na upogib / obremenitev na upogib upogibna obremenitev 2. mesto, kjer je kaj upognjeno: zravnati upogib / v upogibu lakti ♪
  5.      upogníti  upógnem tudi upôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti / upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila // spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil / upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti ∙ ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti upogníti se zastar. pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva ♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo ♪
  6.      upoštévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. delati, da kaj vpliva na ravnanje, odločitev, zaključke: sodnik je upošteval izpovedi prič; upoštevati okoliščine nesreče; pri načrtovanju upoštevati potrebe prebivalstva / družbeni plan upošteva gospodarska gibanja v preteklem letu / premalo je upošteval sostanovalce se jim je prilagajal // ravnati v skladu s čim: upoštevati predpis, zakon; voznik ni upošteval prometnega znaka / upoštevati nasvet, predlog / upošteval je njegovo pobudo; upoštevati reklamacijo; strogo upoštevati rok se ga držati; vse njegove želje so upoštevali izpolnili // imeti kaj za dejstvo: sporazum mora upoštevati dejansko stanje; upoštevati obstoječe politične tvorbe 2. delati, da je kaj kje vključeno, udeleženo, obravnavano: v knjigi je upošteval le pomembnejše avtorje; pri proučevanju dežele so upoštevali zlasti gospodarske in politične razmere / pri delitvi pomoči ga niso upoštevali; slovenščine v javnosti niso upoštevali uporabljali 3. prisojati komu pomembnost: zaradi slabotnosti ga tovariši niso upoštevali; na poveljstvu ga zelo upoštevajo / delo gospodinje družba premalo upošteva; šolska izobrazba se ne upošteva dovolj ● pomen tega dela se pokaže, če upoštevamo podobna dela v primerjavi s podobnimi deli; če se upošteva njegova mladost, so dosežki izredni glede na njegovo mladost upošteváje: upoštevaje okoliščine, so mu zmanjšali kazen upoštevajóč -a -e: oblikovati mesto, upoštevajoč prirastek prebivalstva; upoštevajoč razmere, bi to trajalo več let upoštévan -a -o: manj pomembni izdelki v seznamu niso upoštevani; razlike med bogatimi in revnimi so premalo upoštevane ∙ bil je v tistem času precej upoštevan pisatelj cenjen, priljubljen; bučno olje je v teh krajih zelo upoštevano se veliko uporablja ♪
  7.      uràd  -áda m (ȁ á) 1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v uradu; dopis, žig urada; načelnik, predstojnik urada; oddelek, odsek, referat urada; pisarne, sedež urada / carinski urad carinarnica; v nekaterih državah cenzurni, cesarski, dvorni urad; davčni urad uprava za družbene prihodke; krajevni urad upravni organ občinske skupščine zunaj njenega sedeža; matični urad oddelek občinske skupščine za matične zadeve; okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; patentni urad; tiskovni urad v nekaterih državah organ vlade za stike z javnostjo; zvezni urad za cene zvezni zavod za cene // navadno s prilastkom organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad; v nekaterih državah urad kanclerja, komisarja; pri judih urad rabina / urad direktorja direktorjeva pisarna // knjiž., navadno s prilastkom enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: brzojavni, telegrafski urad; poštni urad pošta 2. navadno s prilastkom vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži 3. navadno s prilastkom podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja 4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote: urad je še zaprt; čakati pred uradom; vstopiti v urad; preurediti prostor v urad; trg pred uradom / urad je razmetan oprema tega prostora ● ekspr. iti na matični urad poročiti se; urad za najdene predmete oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete; urad za posredovanje v nekaterih deželah ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju ◊ polit. urad za narodnosti služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih področjih Slovenije; žel. prometni urad oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji ♪
  8.      uravnoteževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnoteževati skodelici tehtnice 2. spravljati v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnoteževati svetovne vojaške sile b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnoteževati proizvodnjo in prodajo, proizvodnjo s prodajo // spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovešati: to čustvo ga je uravnoteževalo 3. teh. nameščati, oblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji: uravnoteževati kolesa, motor ♪
  9.      uravnotéžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnotežiti skodelici tehtnice; ko se je presedel, se je čoln uravnotežil ♦ navt. uravnotežiti ladjo razmestiti tovor, gorivo, zaloge na ladji tako, da je stabilna 2. spraviti v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnotežiti vojaške sile v svetu b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnotežiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnotežiti kompozicijo // spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovesiti: doživetje ga je duševno spet uravnotežilo; čustveno se uravnotežiti 3. teh. namestiti, izoblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji: uravnotežiti kolesa avtomobila; uravnotežiti krila letala; uravnotežiti motor, stroj / dinamično, statično uravnotežiti uravnotéžen -a -o: pameten, uravnotežen človek; izdatki so uravnoteženi z dohodki; prisl.: gospodarstvo se razvija uravnoteženo ♪
  10.      uravnovésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnovesiti tehtnico; prečka se je uravnovesila / zamahnil je z roko, da bi se uravnovesil 2. spraviti v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnovesiti vojaške sile v svetu b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnovesiti cene; uravnovesiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnovesiti kompozicijo slike // spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti: to spoznanje jo je uravnovesilo; čustveno, duševno se uravnovesiti uravnovéšen -a -o: uravnovešen človek; tehtnica je uravnovešena ♪
  11.      uravnovéšati  -am nedov. (ẹ́) 1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnovešati zibajoči se čoln; tehtnica se uravnoveša 2. spravljati v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: narava uravnoveša vse, kar se v njej dogaja b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnovešati izdatke in dohodke 3. spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti: taka spoznanja so ga uravnovešala; duševno se uravnovešati ♪
  12.      uspèh  tudi uspéh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem doseže, kar želi, pričakuje: uspeh ga je opogumil; veseliti se uspeha; želeti komu uspeh; dvomiti o uspehu, pog. v uspeh česa / truditi se brez uspeha / uspeh režiserja; uspeh v poklicu / uspeh filma, knjige, predstave / pri vzgoji nima uspeha ni uspešen 2. pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja: prvi poskus ni prinesel, ekspr. rodil uspeha; pri svojem delu je dosegel velike, zadovoljive uspehe; finančni, gospodarski uspehi; uspehi domačih raziskovalcev // kar doseže učenec s svojim delom, prizadevanjem v šoli: dokument o učenčevem uspehu / šolski uspeh ● ekspr. pri ženskah je imel uspeh znal si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; vznes. njegovo delo je bilo kronano z uspehom se je uspešno končalo ◊ šol. odlični uspeh; nezadostni učni uspeh ♪
  13.      ustalíti  -ím in ustáliti -im dov., ustálil (ȋ í; á ȃ) narediti, da se kaj več ne spreminja, ne menjava a) glede na položaj, stanje: ustaliti meje / ustaliti notranji položaj države / ustaliti gospodarstvo b) glede na količino, vrednost: ustaliti cene; ustaliti temperaturo v prostoru / ustaliti vrednost denarja c) glede na rabo: ustaliti strokovne izraze; ustaliti pisavo; poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo / tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti; ta način se je že ustalil č) glede na vsebino, obliko: ustaliti svoje življenje; ustaliti določene oblike vedenja ustalíti se, in ustáliti se 1. prenehati se spreminjati: njegov značaj se še ni ustalil / vreme se je ustalilo // postati trajen: te navade so se ustalile že pred stoletji 2. knjiž. (za stalno) se naseliti: ustalila sta se v dolini ● ekspr. fant je priden delavec, ni se pa še ustalil umiril, uravnovesil; star. v njej se je ustalil nemir postala je stalno nemirna, vznemirjena ustaljèn -êna -o in ustáljen -a -o: ustaljeni izrazi, pojmi; dnevni red je ustaljen; ustaljena navada; ustaljena pravila vedenja ∙ ekspr. življenje je teklo po ustaljenem tiru vsakdanje, brez večjih sprememb ♦ lingv. ustaljena raba besede ♪
  14.      ustaljeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da se kaj več ne spreminja, ne menjava a) glede na položaj, stanje: ustaljevati meje b) glede na količino, vrednost: ustaljevati cene c) glede na rabo: ustaljevati strokovna poimenovanja; v nižjih razredih se pisava otrok še utrjuje in ustaljuje č) glede na vsebino, obliko: ustaljevati določene oblike vedenja ustaljeváti se prenehavati se spreminjati: razmere se ustaljujejo / vreme se ustaljuje // postajati trajen: higienske navade se pri otroku počasi ustaljujejo ♪
  15.      ustáva 1 -e ž (ȃ) temeljni zakon države: izdati, razglasiti, spremeniti ustavo; členi ustave; dopolnila k ustavi; skladnost zakonov z ustavo / republiška, zvezna ustava; pren. ta Trubarjeva knjiga je bila ustava slovenske protestantske cerkve ♦ jur. ustava najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve države; zgod. oktroirana ustava ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander; vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921 ♪
  16.      ústnica  -e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica ∙ ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih ◊ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice ♪
  17.      ústnik  -a m (ȗ) priprava cevkaste oblike, v katero se da cigareta, cigara: vtakniti cigareto v ustnik; jantaren, lesen ustnik / ustnik pipe; ustnik za cigarete // temu podoben nastavek: ustnik balona, cevi ♦ muz. del pihala ali trobila, ki ga izvajalec drži med ustnicami ali ga naslanja nanje ♪
  18.      ustolíčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil ● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen ♪
  19.      ustvarítelj  -a m (ȋ) knjiž. ustvarjalec: ustvaritelj umetniške slike // ustanovitelj: ustvaritelj jezuitskega reda ♪
  20.      ustvárjati  -am nedov. (á) 1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe ∙ publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo // delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike; avtor je roman ustvarjal deset let; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik // uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like 3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino 4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti ustvárjati si na osnovi določenih dejstev prihajati do česa: ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih / ustvarjati si pojme o svetu ustvarjajóč -a -e: ustvarjajoč duh; ustvarjajoča domišljija; prisl.: ustvarjajoče posegati v življenje ♪
  21.      utajíti  -ím dov., utájil (ȋ í) 1. uspeti v tajenju tega, česar je osebek obdolžen: utajiti tatvino, umor; utajil je, da jih je izdal 2. narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: utajil je svoje odkritje; utajiti komu resnico / utajiti dolg / utajiti denar / utajiti davke ne dati ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina davkov / utajiti nezakonskega otroka // narediti, da kdo česa ne more opaziti: poskušal je utajiti kašelj, smeh; ni mogla utajiti velikega razburjenja utajèn -êna -o: utajeni podatki; dvajset arov zemlje je bilo utajene ♦ fiz. utajena toplota latentna toplota ♪
  22.      utêči  utêčem dov., utêci utecíte; utékel utêkla (é) 1. (nezaželeno) tekoč se odstraniti od kod, iz česa: obvezal si je rano, da bi mu kri ne utekla / vino je uteklo iz soda izteklo // odteči: voda je s poplavljenih področij kmalu utekla; povodenj se uteče 2. knjiž. uiti, pobegniti: ujetniki so utekli; uteči od doma / pes jim je utekel / z zagozdami zavarovati vagone, da ne utečejo // s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ranjena srna ni mogla uteči pred zasledovalci / komaj so utekli pred nevihto // z dajalnikom uiti, izmakniti se: uteči sovražniku; tekel je, kolikor je mogel, pa mu ni mogel uteči / uteči padajočemu kamenju / uteči nesreči, usodi ∙ smrti nihče ne uteče vsakdo mora umreti 3. preh. z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: uteči avtomobil, motor utêči se 1. začeti potekati redno, brez zastojev: delo se je v kratkem času uteklo; serijska proizvodnja se je že utekla / te oblike dela se morajo šele uteči 2. ekspr. zmanjšati se, izginiti: počakaj, da se mu jeza uteče; tudi huda žalost se sčasoma uteče utečèn -êna -o: utečen način občevanja, življenja; avtomobil je pravilno utečen; podjetje z utečeno proizvodnjo ♪
  23.      utrpéti  -ím dov., tudi utŕpel (ẹ́ í) 1. oddati, izgubiti kaj od svojega brez večjih negativnih posledic: vprašali so ga, koliko delavcev bi lahko utrpel; te knjige ne morem utrpeti; dal vam bom toliko, kolikor lahko utrpim / nekaj dinarjev bo že vsak utrpel 2. postati deležen česa negativnega, neprijetnega: četa je utrpela velike izgube; utrpeti precejšnjo škodo; publ. utrpeli so različne nevšečnosti imeli // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je osebek deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: utrpeti ponižanje; moštvo je utrpelo poraz je bilo poraženo; v nesreči je utrpela hude poškodbe se je hudo poškodovala / knjiž. organizem lahko utrpi začasno povečanje sladkorja v krvi prenese, zdrži ♪
  24.      uvájati  -am nedov. (ā) 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvajati novega delavca; začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko // seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr. uvajati učence v svet atomov 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo 3. delati, da se kaj začne uporabljati: uvajati nove avtomobilske gume; uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov jih začenja uporabljati; uvajati nove zamisli začenjati jih uresničevati 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvajati nove davke, predpise; uvajati delovno obveznost; uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave // delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ. uvajati spremembe začenjati spreminjati // odločati, da se kaj začne: uvajati preiskave 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ. uvajati v razpravo nove vidike 6. knjiž. delati uvod v kaj: predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija ◊ kem. uvajati atome, atomske skupine v molekulo nadomeščati, zamenjavati jih; uvajati pline v tekočino napeljavati, voditi; lingv. veznik da uvaja odvisni stavek uvajajóč -a -e: uvajajoč novo metodo, so spregledali pomembno navodilo ♪
  25.      uveljávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljavljati svoje mnenje; uveljavljati nove vrednote / uveljavljati sodobne metode, umetniške smeri 2. delati, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: uveljavljati samoupravljanje / težko je uveljavljati nove izdelke na trgu 3. delati, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda uveljavlja pastelne barve / današnje življenje uveljavlja drugačne odnose 4. delati, da se kaj kje uporablja: uveljavljati slovenščino na vseh področjih // delati, da se kaj začne splošno uporabljati: uveljavljati nova poimenovanja; ta beseda se vse bolj uveljavlja / uveljavljati so se začele tudi druge kovine / vse bolj se uveljavlja nov način gradnje 5. delati, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljavljati odločitve, zahteve brez omahovanja / uveljavljati svojo oblast; uveljavljati pravico do pokojnine / uveljavljati načela v praksi ● knjiž. bela barva še bolj uveljavlja njene oblike poudarja; publ. število golov kaže, da so znali uveljavljati svojo premoč na igrišču izkoriščati, izrabljati; uveljavljati svoj vpliv vplivati ◊ jur. uveljavljati odškodninski zahtevek uveljávljati se 1. pridobivati si veljavo, ugled: uveljavljati se v športu, znanosti; uveljavljati se kot organizator, umetnik / tovarna se uveljavlja tudi v tujini; opera se vse bolj uveljavlja 2. nav. ekspr. postajati znan, pomemben: prireditev se hitro uveljavlja; nova glasbena smer se šele uveljavlja uveljavljajóč -a -e: uveljavljajoč svojo moč nad naravo, je človek začel ogrožati samega sebe; uveljavljajoči se glasbenik uveljávljan -a -o: strokovna načela so dosledno uveljavljana ♪

   1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA