Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lica (1.426-1.450)


  1.      omáčnica  -e ž (ȃ) čolničasta skodelica za omako: omako je ponudila posebej v omačnici ♪
  2.      omára  -e ž (ȃ) večji kos pohištva, ki se odpira na sprednji strani, za shranjevanje oblek ali drugih stvari: odpreti, zakleniti omaro; spraviti obleko, perilo v omaro; omara iz orehovega lesa; ključ od omare / dvokrilna omara; knjižna omara; kombinirana omara sestavljena iz delov, od katerih se eni zapirajo, drugi so odprti; tridelna ali trodelna omara s tremi (vratnimi) krili; zidna omara navadno manjša omara v zidni vdolbini // v kmečkem okolju nizka omara s policami za shranjevanje jedil: latvico mleka je postavila v omaro // s prilastkom temu podobna priprava za različne namene: denar in dokumente je imel shranjene v železni omari / hladilna omara hladilnik, velik kot omara; zamrzovalna omara omari podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi ◊ arhit. vzidana omara z obdelano prednjo stranjo, pritrjena v niši; elektr. stikalna omara s stikalnimi aparati; muz. orgelska omara ohišje orgel; papir. sesalna omara naprava za vakuumsko odstranjevanje dela vode iz mokre plasti na vzdolžnem situ papirnega stroja ♪
  3.      ometáča 1 -e ž (á) orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; zidarska žlica: ometača in zidarsko kladivo ♪
  4.      omoríka  in omórika -e ž (í; ọ̑) bot. visoko iglasto drevo s topimi iglicami, Picea omorica: omorika v parku / smreka omorika ♪
  5.      omračíti  -ím dov., omráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila ● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno omračèn -êna -o 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega ♪
  6.      onegávljenje  -a s (á) glagolnik od onegaviti: naveličala se je že tega onegavljenja po hiši; onegavljenje okrog žensk; onegavljenje z avtom / narediti kaj brez onegavljenja ♪
  7.      opánkarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na opankarje: opankarsko orodje / opankarska ulica ♪
  8.      opiráča  -e ž (á) star. palica za oporo (pri hoji): hodi z opiračo / palica opirača ♪
  9.      opláka  -e ž (ȃ) knjiž., redko odpadna voda: v kanalih pod ulicami klokota oplaka / industrijska oplaka ∙ ekspr. sram te bodi, da točiš tako oplako slabo, nekvalitetno vino ♪
  10.      oporêči  -rêčem dov., oporêci oporecíte; oporékel oporêkla (é) 1. z dajalnikom z besedami izraziti nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: vedno mu kaj oporeče / nobeni njegovi misli ni mogel oporeči; oporeči trditvi 2. star. preklicati, zanikati: oporeči svojo trditev; ker ni imel prič, je lahko vse oporekel ● redko ne morete mi oporeči, da zanemarjam delo očitati; star. dane besede ne morem oporeči obljubo moram izpolniti; kar sem rekel, ne bom oporekel ♪
  11.      opóren  -rna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na oporo: palica in druge oporne priprave / oporno mesto stebra / oporna palica šotora / knjiž. iskal je oporno točko za svoje razmišljanje ◊ biol. oporno tkivo tkivo, ki daje oporo drugemu tkivu, organu; bot. oporna korenina zračna korenina, ki daje rastlini oporo; grad. oporni lok; oporni zid; šport. oporno orodje bradlja in konj z ročaji ♪
  12.      oporóka  -e ž (ọ̑) izjava, zlasti pismena, s katero kdo določi dediča, dediče: napraviti, preklicati oporoko; umreti brez oporoke; v oporoki zapustiti; imenovati koga za izvršitelja oporoke / pismena, ustna oporoka / dedovati po oporoki; pren. Prešernova pesniška oporoka ♦ jur. izpodbiti oporoko s tožbo ♪
  13.      oprávljanje  -a s (á) glagolnik od opravljati1: redno opravljanje izpitov; opravljanje verskih obredov / dobro opravljanje službe / prepoved opravljanja določenega poklica / opravljanje živine ♪
  14.      oprávljati 1 -am nedov., stil. opravljájte; stil. opravljála (á) 1. biti dejaven a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se / opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je / natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik / bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal ● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel ◊ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo ♪
  15.      ôrel  ôrla [ǝu̯] m (ó) 1. velika ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgim repom: orli letajo nad sotesko; vrešči kot orel 2. knjiž., ekspr. odločen, pogumen človek: poklical je svoje orle in jim razložil načrt boja 3. nekdaj član organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji: kroji orlov ● dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ◊ astr. Orel ozvezdje ob nebesnem ekvatorju, katerega najsvetlejše zvezde imajo obliko ptice; zool. kraljevi orel z belimi peresi na plečih in prisekanim repom, Aquila heliaca; planinski orel; ribji orel ki se hrani z ribami, Pandion haliaetus ♪
  16.      orhidéja  -e ž (ẹ̑) okrasna rastlina s suličastimi listi in z rumenimi, rdečimi dišečimi cveti: pokloniti orhideje ♪
  17.      orientácija  -e ž (á) 1. ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke, znamenja: orientacija s kompasom; luč jim je služila za orientacijo / ima čut, občutek za orientacijo / ekspr. oče mu je bil za orientacijo v vseh stvareh // sposobnost za tako ugotavljanje: letalo je izgubilo orientacijo; začuden je bil nad orientacijo ptic selivk / ima dobro orientacijo dobro se orientira 2. publ., navadno s prilastkom usmerjenost, naravnanost: iz tujine je prinesel novo orientacijo v pogledu na svet in življenje; skušal je spremeniti njeno politično orientacijo / pesnikova oblikovna in stilna orientacija; jasna, pravilna orientacija političnih strank 3. knjiž., redko obvestilo, pojasnilo: orientacijo o naročnikih so dobili v starem koledarju ◊ arhit. orientacija sobe, stanovanja lega svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba; geom. orientacija razlikovanje med smerema gibanja točke po premici, krivulji, meji lika; šol. profesionalna orientacija svetovanje, pomoč pri izbiri najustreznejšega poklica ♪
  18.      originálen  -lna -o prid., originálnejši (ȃ) 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge, izviren: originalna domislica, misel; originalna rešitev problema / izdelek je originalen / originalen mislec, pesnik / hotel je biti originalen / originalna listina izvirnik // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: originalen človek / v marsičem je zelo originalen / originalen značaj 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: najraje bere originalne romane / prevod je narejen po originalni izdaji // ki je tak, kakor ga je ustvaril umetnik: ima veliko originalnih slik starih mojstrov / zgradba romana je ostala originalna / na odločbi je originalen direktorjev podpis lastnoročen 3. prvoten, prvi: samo motor je še originalen, vse drugo je moral zamenjati / plesi v originalni obliki / na steni se vidi še originalna barva // pravi, pristen: originalno blago za kavbojske hlače / originalno vino naravno ◊ jur. originalni dokaz izvirni dokaz originálno prisl.: originalno opisovati; originalno zidana stavba; originalno opremljeno stanovanje; sam.: na sebi ima nekaj originalnega ♪
  19.      orjáštvo  -a s (ȃ) ekspr. lastnost, značilnost orjaškega: njegovo orjaštvo ji je vlivalo zaupanje / veličastnost in orjaštvo gor ♪
  20.      orosíti  -ím dov., orósil (ȋ í) z rošenjem zmočiti, ovlažiti: dež je orosil steklo, šipo; očala so se mu orosila / pot mu je orosil čelo; solze so ji orosile lica // nekoliko zmočiti, ovlažiti: orositi kaktuse, liste; orositi z vodo / orositi z limonovim sokom pokapati; pesn. kri junakov je orosila zemljo ∙ ekspr. vsem so se orosile oči postali so solzni orošèn -êna -o: orošena očala; orošeno ogledalo, okno; gledala ga je z orošenimi očmi ♪
  21.      oróžje  -a s (ọ̑) 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja ∙ ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje ♪
  22.      ortodóksen  -sna -o prid. (ọ̑) knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise; pravoveren: ortodoksen anglikanec, katoličan / ortodoksni cerkveni nauki / ortodoksen freudovec ∙ knjiž. ortodoksna cerkev pravoslavna cerkev ♪
  23.      osát  -a m (ȃ) 1. bodeča rastlina s škrlatnimi ali rumenimi cveti: ob poti raste osat; puliti osat na njivi; osat je bodeč; ljuljka in osat; včasih te je bil sam med, zdaj si pa kakor osat zbadljiv, zadirčen; pren., ekspr. osat sebičnosti ♦ bot. kranjski osat gorska rastlina z jajčastimi listi in rumenimi cveti v koških, Cirsium carniolicum; njivski osat rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense 2. ekspr. zbadljiv, zadirčen človek: temu osatu se najrajši izognem ♪
  24.      oscánka  -e ž (á) vulg. deklica, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča: polletna oscanka ♪
  25.      ôsel  ôsla [ǝu̯] m (ó) 1. domača žival z dolgimi uhlji, ki se goji zlasti zaradi prenašanja tovorov in ježe: osel riga; naložiti oslu vreče; jahati na oslu; natovorjen sem kot osel; trmast, uporen kot osel zelo // samec te živali: osel in oslica 2. slabš. omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari ● ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. vsa vas mu je kazala osle zaradi tega se je norčevala iz njega; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden ♪

   1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA