Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lezi (286-310)


  1.      ódrc  -a m (ọ̑) manjšalnica od oder: godba je igrala na odrcu / star. otroci so spali na odrcu pogradu ◊ etn. predal, navadno na kolescih, namenjen za ležišče ♪
  2.      odrêči  -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim odrêči se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla ♪
  3.      odzváti se  -zôvem se dov., odzvál se (á ó) 1. udeležiti se česa na poziv, povabilo, prošnjo: njihovim prireditvam se je vedno rad odzval / vabilu na večerjo se ni odzvala; odzvati se pozivu, na poziv sodišča / ponudbi se je odzval jo je sprejel 2. oglasiti se, odgovoriti: klicali so ga, pa se ni odzval / na trkanje se ni nihče odzval / odzvati se na telefonski klic // knjiž. spregovoriti, reči: odzvala se je z zvonkim glasom / ne grem z vami, se je odzval nenadoma 3. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: dobrikanju deklet se je vedno odzval; čustveno se odzvati / poštenjak se bo na tako dejanje gotovo odzval; kot slikar se je odzval na dogodek tako, da ga je upodobil / na dražljaj se je organizem hitro odzval ● zastar. odzvati se nasvetu upoštevati ga; knjiž. odzvati se ukazu izpolniti ga; zastar. odzvala se je, da ne bo prišla sporočila, odgovorila ♪
  4.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  5.      oglár  -ja m (á) etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: zvečer so se pred hišo zbrali oglarji ♪
  6.      oglasíti se  -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem ● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil ♪
  7.      oglášati se  -am se nedov. (á) 1. dajati zvoke, glasove: bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša; muren se oglaša v travi; kukavica se glasno oglaša / ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder prihajajo zvoki, glasovi: iz daljave se oglašajo streli; z morja se oglaša ladijska sirena; vesela pesem se oglaša po vinogradih; v dolini se oglaša zvon 2. ekspr. (večkrat) (spre)govoriti: v pogovoru se oglašati; vedno se oglaša s kakimi šalami / oglaša se z odločnimi besedami 3. odgovarjati (na poziv, klicanje): sova se je oglašala njegovim žvižgom; zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša 4. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: oglaša se samo z dopisnicami / oglašam se vam iz Bohinja 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: znana bolečina se že oglaša; dvom se oglaša v njem; želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša / začela se mu je oglašati vest 6. večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom: rad se je oglašal pri njih in tam prespal; takrat so se začeli oglašati snubci ● ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. kar naprej se mu oglaša želodec je lačen; oglašati se k besedi sodelovati v debati, pogovoru; ekspr. oglaša se v raznih revijah in časopisih piše, objavlja oglašajóč se -a -e: oglašajoča se želja po domu ga je gnala na pot ♪
  8.      oglèd  -éda m (ȅ ẹ́) glagolnik od ogledati: ogled stavbe je bil komisijski; omogočiti ogled tekme / publ. ogleda razstave se je udeležilo več učencev razstavo si je ogledalo več učencev; film je vreden ogleda film je dober / predmet je že dolgo na ogledu / iti na ogled po njivah / mrliški ogled ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti ♦ etn. iti na oglede, v oglede s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer ♪
  9.      oklépati  -am nedov. (ẹ̑) 1. močno, trdno prijemati, stiskati: stal je za njim in ga oklepal; s koščenimi prsti mu je oklepal vrat 2. biti, stati okrog česa: obzidje je oklepalo velik prostor; trg so na treh straneh oklepale hiše 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: vse telo mu oklepa mraz; obup mu oklepa dušo; utrujenost ga je oklepala in hromila ◊ geom. stranici oklepata kot 90° ležita, postavljeni sta tako, da oblikujeta kot 90° oklépati se 1. močno, trdno a) objemati: stala je ob njem in se ga oklepala; z eno roko se je oklepala njega, z drugo otroka b) oprijemati se, držati se: oklepal se je palice; ves čas se je oklepal stebra 2. ekspr. biti zelo navezan na kaj: vztrajno se je oklepal starih navad, predstav; oklepal se je svoje zamisli 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga nakazuje določilo: oklepa se ga z veliko ljubeznijo, spoštovanjem oklepajóč -a -e: krčevito se oklepajoč palice, je odšel ♦ lit. oklepajoča rima rima, pri kateri se ujemata prvi in četrti ter drugi in tretji verz ♪
  10.      okléšček  -čka m (ẹ̑) okleščen kos veje ali tanjšega debla: vrgla mu je oklešček pod noge; udaril ga je z okleščkom / okrog posekane smreke ležijo okleščki ♪
  11.      okólica  -e ž (ọ̑) 1. področje okoli (večjih) mest: ljudje so prišli iz mesta in okolice; ožja, širša okolica / mestna okolica; okolica mesta / tržaška okolica; okolica Maribora; Ljubljana okolica 2. področje okoli, v bližini česa: hiša je pobeljena, okolica pa je še zanemarjena / vas leži v bližnji okolici rudnika; v svoji okolici ima precej prijateljev / sredstva za ureditev okolice // kar je v neposredni bližini česa: razkužiti okolico rane; gube v okolici oči // ljudje, ki živijo v (neposredni) bližini koga: ima vpliv na svojo okolico; živi v neprestanem boju z okolico 3. okolje, milje: težko se je vživel v novo okolico; prilagajanje okolici ♪
  12.      okrájek  -jka m (ȃ) 1. knjiž., navadno s prilastkom rob, obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke // redko rob, konec: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi 2. redko nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku 3. nav. mn., knjiž., redko krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki // del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa 4. knjiž., redko obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki ● star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar. napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; redko zabiti odprtino z okrajki krajniki ◊ alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza ♪
  13.      opazoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor opazuje: otroci so mislili, da nimajo opazovalca; opazovalcu je postalo takoj jasno, kaj se dogaja; opazovalec narave, življenja; slika je pritegnila pozornost opazovalcev; s stališča opazovalca je predmet na levi strani; stal je, kakor da je neprizadet opazovalec / ta pisatelj je dober opazovalec 2. kdor je določen, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa: Organizacija združenih narodov je poslala na mejo svoje opazovalce; straže in opazovalce so postavili na pregledna mesta / diplomatski, politični opazovalci; konference se je udeležil kot opazovalec brez pravice posegati v njen potek ♪
  14.      opazoválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od opazovalec: skrita opazovalka prizora / Jugoslavija se je udeležila konference kot opazovalka brez pravice posegati v njen potek / država opazovalka ♪
  15.      oprávek  -vka m (ȃ) 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval ♪
  16.      opravíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške opravíčen -a -o: opravičen izostanek ♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti ♪
  17.      órgija  -e ž (ọ́) 1. pri starih Grkih in Rimljanih versko slavje v čast bogov, zlasti Demetre, Zevsa, Dioniza: udeležiti se orgije 2. nav. mn., ekspr. razbrzdano veseljačenje: prirejati orgije; zabava se je razvila v orgije; opolzke, razkošne orgije; pren. opazoval je orgijo barv in svetlobe na sliki // navadno s prilastkom veliko nasilje, hudodelstvo: krvave orgije okupatorjev ♪
  18.      ortopedíja  -e ž (ȋ) 1. veda o zdravljenju bolezensko spremenjenih telesnih delov, zlasti gibal: razvoj ortopedije / ortopedija zob in čeljusti veda o uravnavanju zob in čeljusti 2. pog. ortopedski oddelek v bolnici: predstojnik ortopedije / leži na ortopediji ♪
  19.      ôsel  ôsla [ǝu̯] m (ó) 1. domača žival z dolgimi uhlji, ki se goji zlasti zaradi prenašanja tovorov in ježe: osel riga; naložiti oslu vreče; jahati na oslu; natovorjen sem kot osel; trmast, uporen kot osel zelo // samec te živali: osel in oslica 2. slabš. omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari ● ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. vsa vas mu je kazala osle zaradi tega se je norčevala iz njega; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden ♪
  20.      ósemsto  [sǝm] štev. neskl., stil. ósemsto ósemstotih (ọ́) izraža število ali številko osemsto [800]: posvetovanja se je udeležilo kakih osemsto strokovnjakov ♪
  21.      osnovnošólec  -lca m (ọ̑) učenec osnovne šole: zborovanja so se udeležili gimnazijci in osnovnošolci ♪
  22.      osrédnji  -a -e prid. (ẹ̑) 1. ki je, se nahaja v sredi, središču: osrednji del mesta; osrednji prostor v hiši; osrednja lega predmeta / osrednji del kolesa 2. ki deluje, vodi iz središča: osrednji odbor, organ; osrednja vlada; osrednje vodstvo stranke / osrednje gledališče najpomembnejše gledališče narodne ali državne skupnosti, zlasti glede na pomembnost repertoarja in kvaliteto uprizoritev 3. ki zelo izstopa po pomembnosti, nujnosti: osrednji problemi gospodarske politike; osrednja oseba v romanu; nekaj let je bil urednik naše osrednje leposlovne revije; osrednja tema v razpravi; osrednje vprašanje / publ. posvetiti čemu osrednjo pozornost največjo ◊ anat. osrednji kanal kanal v hrbtenjači, napolnjen s hrbtenjačno tekočino; osrednje živčevje živčevje, ki leži v lobanjski votlini in hrbteničnem kanalu; biblio. osrednji katalog centralni katalog; šol. osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami ♪
  23.      otomána  -e ž (ȃ) oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem: ležati, sedeti na otomani ♪
  24.      paráda  -e ž (ȃ) 1. organiziran slovesen sprevod a) vojaških enot, navadno z orožjem in opremo: udeležiti se parade; prisostvovati paradi; obleči se za parado; biti na veliki paradi / hoditi, stati v paradi / vojaška parada b) navadno s prilastkom velike skupine predstavnikov kake dejavnosti, kakega poklica: sodelovati pri paradi / gasilska parada; prisostvovati rudarski paradi; velika parada športnikov / ekspr. parada delovnih množic velika skupina / prvomajska parada; ekspr. zvrstila se je parada mladosti // ekspr., s prilastkom velika količina, množina česa enakega, istovrstnega, navadno v gibanju: zvrstila se je parada večernih oblek; parada vozil; parada vsega, kar je najbolj moderno / poslušati parado popevk / parada znanstvenih besed 2. star. paradna obleka, paradna uniforma: obleči parado 3. slabš., v povedni rabi kar je zelo slovesno, lepo: sprejem je prava parada / ta tvoj klobuk je res parada 4. publ., pri igrah z žogo učinkovit, občudovanje vzbujajoč obrambni skok, gib: s čudovito parado je preprečil gol ◊ šport. obrambna kretnja proti napadu zlasti v sabljanju ♪
  25.      parména  -e ž (ẹ̑) navadno v zvezi zlata parmena jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami: pod jablano ležijo zlate parmene / gojiti zlato parmeno ♪

   161 186 211 236 261 286 311 336 361 386  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA